Brunarice: Vedno na počitnicah

Lastniki, obiskali smo dve družini na Notranjskem, med prednostmi omenijo še hitro in čisto gradnjo brez velike umazanije in dolgotrajnega sušenja. Pohvalijo se tudi, da so hiše energijsko varčne, za nasmehom pa povedo še, da so žive. Navaditi se je treba, da les tudi po vgradnji še vedno dela, zato so nekaj mesecev po vselitvi manjši in večji poki ter škripanje stalni spremljevalci.

Zaradi tega se nič ne razburjajo, zdi se jim prav zanimivo opazovati, kako se les prilagaja svoji novi vlogi. Nastajajo manjše in večje razpoke. Hiša potrebuje čas, da se nekoliko posede in povsem prilagodi razmeram, v katerih je postavljena. Zanimivo je tudi, da to velja za vse vrste brunaric, ne glede na to, iz katere vrste lesa so, po kakšnem sistemu so grajene in kakšna je njihova konstrukcijska zasnova. Prevladujeta dve vrsti lesenih masivnih hiš. Ene so narejene iz debelejših masivnih brun brez toplotne izolacije, kar pomeni, da so vse stene, zunanje in notranje, le iz brun, ki so na poseben način povezane med seboj, in na notranji strani ni dodatnih stenskih oblog. Pri drugih so stene sestavljene iz več plasti. Na zunanji strani so tanjša bruna, sledi toplotna izolacija in na notranji strani stenska obloga.

Skupna jim je tudi hitra in čista gradnja. Od naročila do vselitve mine le nekaj mesecev. Hiša je običajno postavljena v 14 dneh, več časa pa zahtevajo vsa druga zaključna dela in pred tem priprava temeljne plošče, na kateri brunarica stoji. Tako kot za vse druge lahke oziroma montažne gradnje tudi za brunarice velja, da so lahko zgrajene na ključ, kar pomeni, da proizvajalec poskrbi za prav vse, tudi ogrevanje in druge napeljave, strešno kritino in izvedbo vseh notranjih del. Naročnik se lahko odloči tudi drugače in naroči vse lesene dele, za drugo pa v sodelovanju s proizvajalcem poskrbi sam.

Odločilne so bile izkušnje s severa

Kako poteka načrtovanje in gradnja hiše iz masivnega lesa ter kakšno je v resnici življenje v njih, vedo največ povedati njihovi lastniki. Na osrednjem Notranjskem smo obiskali Bojano in Tineta, ki sta svojo brunarico, v kateri živita stalno, postavila na robu majhnega mesta tik pod gozdom. Želja po leseni hiši je obstajala od nekdaj, pravita. A za hišo iz masivnih brun sta se odločila na potovanju po Norveški, kjer so brunarice zelo razširjene. Tam sta se prepričala, kako prijetno je bivanje v njih, predvsem pa sta pregnala vse dvome, da bi jih v leseni hiši pozimi lahko zeblo. Če prenesejo ostro zimo na severu, ni razloga, da jima v takšni hiši ne bi bilo toplo pri nas, je prepričan Tine. Gostitelja povesta, da les, iz katerega je narejena skoraj vsa notranjost, deluje toplo in prijazno, zelo domače, pa še diši prijetno, o čemer smo se prepričali tudi mi. Predvsem je pomembno, da je temperatura zelo enakomerna, tudi težav s suhim zrakom ni. Les nase veže vlago, kadar je je v prostoru preveč, pozneje pa jo postopoma oddaja nazaj.

Dobra toplotna izolacija zunanjih sten

Najprej sta se spogledovala z brunarico, ki je narejena le iz masivnih brun, vendar je pri končni odločitvi pretehtala cena. Odločila sta se za slovenskega proizvajalca, Smreko iz Gornjega Grada, ki izdeluje lesene hiše po sistemu sestavljenih sten. Hiša pod gozdom je tako narejena iz 10-centimetrskih smrekovih brun, ki so ravno rezana, na zunanji strani, na notranji strani pa je smrekov opaž. V pritličju je vmes 20 centimetrov toplotne izolacije iz mineralne volne, v mansardnem delu pa še pet centimetrov več. Dobro je izolirano tudi ostrešje, kjer je 30 centimetrov mineralne volne, na tleh proti betonski plošči pa so vgradili 10 centimetrov izolacije.

Debelino toplotnega ovoja priporoča proizvajalec, vendar je naročniku prepuščena končna odločitev, pove Tine in doda, da sta se pred tem posvetovala z energijskim svetovalcem in se odločila za debelejše plasti od običajnih. Želela sta energijsko varčno hišo, ki bo za ogrevanje porabila čim manj energije. Izkušenj, koliko energije je v resnici potrebne za ogrevanje, še nimata, saj sta se vselila šele letos avgusta. Zadovoljna pa sta, ker se hiša poleti ne pregreva, izjema so bili redki zelo vroči dnevi, ko je temperatura v mansardi, kjer so spalni prostori, čez dan narasla nekoliko nad tisto, ki je še primerna za ugodno počutje. Ogrevanje v hiši je kombinirano.

Električno ogrevanje bo podpora polenom

Odločila sta se za posebno električno gretje, ki ga priporočajo za brunarice, v dnevno sobo pa sta postavila še peč na drva, ki sta jo videla na Norveškem. Električna sevala, sestavljena iz tankih žic, so vgrajena v mavčne plošče, te pa so vgrajene v stropovih ter tla kopalnic in kuhinje, ki so obložena s keramiko. Toploto oddajajo s sevanjem, kar zagotavlja enakomerno temperaturo v prostoru in občutek, da je bolj toplo, kot je v resnici. Celoten sistem ima moč 10 kW, vendar kot pravi Tine, pričakujeta, da bo večino toplote dala peč na drva, električno ogrevanje pa naj bi bilo le pomoč v najbolj mrzlih dneh. Sanitarno vodo ogrevata s toplotno črpalko zrak/voda.

Upoštevali so vse njune želje

Načrt za hišo sta narisala sama, pove Bojana in doda, da sta sicer za osnovo izbrala eno od tipskih hiš proizvajalca, potem pa sta tloris prilagodila svojim željam. Prezrcalila sta nekatere prostore, naredila načrt za galerijo v zgornjem nadstropju, prehode iz osrednjega hodnika v kuhinjo in dnevno sobo, kjer ni vrat, iz klasičnih spremenila v polkrožne. Povečala sta tudi velikost oken in v dnevni sobi dodala francoska vrata, tako da imata izhod na vrt. Povesta, da je proizvajalec brez večjih zadržkov ali težav sprejel in uresničil vse njune želje. Malo se je zapletlo le pri notranji zaščiti lesa. Pri proizvajalcu so namreč menili, da ta ne potrebuje dodatne zaščite, sogovornika pa sta se kljub temu odločila, da vse notranje lesene površine zaščitita z lazurnim premazom na vodni osnovi. Bruna na zunanji strani so že v proizvodnji globinsko impregnirana, pozneje pa še dvakrat premazana s površinsko zaščito za les. Koliko časa bo ta obstojna, je odvisno od tega, ali je bil les res sekan pozimi in naravno sušen, tako kot zagotavlja proizvajalec, pravi Tine. Odločila sta se za naravno barvo z blagim rdečerjavim odtenkom. Zunanjost sta poživila z zeleno pobarvanimi okenskimi okvirji.

Bojana in Tine sta po nekaj mesecih bivanja v hiši zelo zadovoljna. To potrjuje dejstvo, da bi se za brunarico odločila še enkrat. Pa ne le zaradi dobrih bivalnih razmer. Zadovoljna sta tudi s potekom, hitrostjo in kakovostjo gradnje. Večino del sta prepustila proizvajalcu, sama sta poskrbela le za ogrevanje, polaganje keramike in pleskanje nekaj sten, ki sta jih namesto z lesenim opažem obložila z mavčnokartonskimi ploščami. Tako sta v prostore vnesla nekaj živih barv, ki jih bosta lahko kdaj pozneje tudi spremenila. Na koncu sta poudarila še, da naj bi bila dobro zasnovana in kakovostno postavljena lesena hiša protipotresno varnejša. To zagotavlja vezava posameznih delov konstrukcije, hkrati pa se, kot pravi Tine, les laže prilagaja morebitnim sunkom kot zidane hiše.

V okolici Rovt nad Logatcem smo obiskali Tanjo in Tadeja, lastnika manjše brunarice, ki se vanjo zelo pogosto umakneta pred mestnim vrvežem in napornim vsakdanjikom. Njuna zgodba, zakaj sta se odločila, da bo počitniška hiša narejena iz masivnih brun, je malo drugačna. Natanko pred dvema letoma jima je na kraju, kjer zdaj stoji nova, skoraj do tal pogorela stara masivno grajena kmečka hiša. V plamenih je izginila dediščina in tisoče knjig, še vedno nostalgično pripoveduje Tanja. Ostali so le lepi spomini. Gostitelja sta bila na kraj, domačine in naravo, v kateri je stala stara hiša, zelo navezana, saj sta zadnjih 30 let skoraj vsak prost trenutek preživljala tam. Kljub velikemu šoku se temu nista hotela odpovedati, zato sta začela razmišljati, kako si lahko kar najhitreje postavita novo streho. In sta jo našla, brunarico.

Čeprav priznata, da sta se zanjo res odločila le zaradi zelo hitre gradnje, šest mesecev po požaru sta že priredila prvo zabavo pod novo streho, zdaj pravita, da je bila odločitev dobra. Spoznala sta vrsto prednosti, ki jih prinaša življenje v hiši iz masivnih lesenih brun. Tadej je sicer ne želi primerjati s prejšnjo hišo, ki je bila res stara, njeni kamniti zidovi pa so bili debeli dobrega pol metra in imela je nekaj pomanjkljivosti. Če jo primerja z novejšimi masivno zidanimi hišami, pa je dejstvo, da je mikroklima v brunarici veliko boljša. Zrak v njej nikoli ni suh, ker les uravnava vlago pozimi in poleti, posebnost pa je vonj. Ne le po lesu, temveč tudi po smolah, ki ga ta vsebuje.

Ves čas diši po lesu in smoli

Prednosti lesa in njegovo delovanje tudi po vgradnji se zelo dobro pokažejo pri delovanju finske savne, ki jo imata v pritličju. Tadej navdušeno pokaže curke smole, ki so se strdili na površini brun v savni. Smola prijetno diši najprej med uporabo savne, ko odprejo njena vrata, pa se vonj razširi po drugih prostorih. Podobno je z vlago, ki zaradi savne zelo naraste. A jo les kaj kmalu veže nase, potem pa ves teden počasi oddaja nazaj v prostor.

Tanja in Tadej sta izbrala finskega proizvajalca Finnbär, ki gradi brunarice iz masivnih brun polarnega bora. Hotela sta surov les in videz brun tudi prostorih. Tadej pa prizna še, da je zelo zadovoljen, ker bruna ne bodo zahtevala nobenega vzdrževanja oziroma barvanja. Debela so 19 centimetrov in skupaj sestavljena s posebnimi vezniki, ki so znotraj stene razporejeni tako, da zagotavljajo trdnost, pojasni gostitelj in hkrati pomiri Tanjo, ki prizna, da je na začetku dvomila o trdnosti takšne hiše. Toplotne izolacije na stenah ni, izolirano je le ostrešje.

Energijsko varčna, ogreje jo že kuhanje juhe

Ogrevana je z enakimi električnimi sevalnimi ploščami kot brunarica Bojane in Tineta. V brunarico se odlično poda kamin, vendar se zanj nista odločila. Tanja pove, da so kamini in peči na drva zanju preteklost, saj je bila vzrok požara stara in nekoliko neprimerno narejena krušna peč. Čeprav ve, da so sodobni kamini in peči varni, je ostal grenak spomin, ki je močnejši od nove tehnologije.

Izračune, kako močno ogrevanje potrebujeta, je naredil Tadej, ki je profesor na fakulteti za elektrotehniko. Na podlagi toplotne prehodnosti sten, oken in ostrešja je izračunal, da bo zadostovalo električno gretje s 5 kW, pri katerem je zelo pomembno, da je v stropovih in tleh pravilno razporejeno. V vseh prostorih so nameščeni termostati z nastavljeno želeno temperaturo, čemur je prilagojeno delovanje posameznih seval. Kako malo energije za ogrevanje porabita, pove podatek, da se gretje ugasne že, če se na plinskem štedilniku kuha goveja juha.

Nujni so natančni načrti, popravkov ni

Načrt za hišo sta narisala sama. Kot vzorec sta uporabila tipske hiše, Finci pa so povedali, kaj je mogoče in kaj ne. Na koncu so vse naredili po njunih željah, le pri savni niso popustili niti za milimeter, pripoveduje Tadej. Nekaj časa se je z njimi pregovarjal, vsa komunikacija je potekala po elektronski pošti, potem pa popustil in sprejel dejstvo, da Finci zagotovo vedo, kakšna mora biti finska savna. Ko je vprašal, kaj v savni pa sploh lahko naredi in izbere po svoje, so mu odgovorili, da le barvo peči, pove v smehu.

Bolj resno pa opozori, da je treba pri pripravi načrta zelo jasno vedeti, kako bodo opremljeni prostori, kje bodo luči, stikala, vtičnice, gospodinjski aparati, sanitarna oprema, na nič se ne sme pozabiti. treba si je vzeti čas in dobro razmisliti, si v mislih celo predstavljati, kako naj bi potekalo življenje. Na Finsko je torej treba poslati natančne načrte električnih, vodovodnih in drugih napeljav. Vse namreč potekajo po kanalih, ki jih v bruna izvrtajo v tovarni, zato poznejši popravki niso mogoči.

S severa so poslali ves les, stavbno pohištvo in izolacijo, slovenski ponudnik, Andrej Pintar, pa je poskrbel za montažo, strešno kritino in strešna okna. Seveda je ves čas pomagal pri dogovorih s proizvajalci in jima svetoval pri nekaterih odločitvah, še pove Tanja.

Delo in dom, 26. november 2008