Drugačna klasično zidana pasivna hiša

Hiša je bila zgrajena lani, vseljena pa je dobrega pol leta. Razprostira se na 173 kvad­ratnih metrih in ima premišljeno tlorisno zasnovo. Ker so si lastniki želeli večji odprt bivalni prostor, ki sega v dve etaži, komunikacijskih površin, ki bi bile namenjene zgolj povezavi prostorov, nima. Vse tovrstne površine so večnamenske, pojasnjuje arhitektka. Predprostor je hkrati tehnični prostor in utiliti, stranišče v pritličju se s stekleno drsno steno predeli od preostale kopalnice v dnevni wc, pod stopnicami je ob celotni zahodni obodni steni omara, v katero so umeščeni garderoba v predprostoru, garderoba v spalnici, tehnični prostor, hladilnik, zamrzovalnik in shramba. Hodnik v mansardi je namenjen garderobi otrok in zunajsezonskim oblačilom. V pritličju so, poleg omenjenih prostorov, bivalni prostor s kuhinjo in jedilnico ter izhodom na nadkrito verando, delovni prostor in spalnica, v mansardi pa galerija s knjižnico in mizo za delo na računalniku, otroške sobe in kopalnica.

Vsi prostori v pritličju imajo izhod na vrt, v mansardi pa vizualni stik z njim – hiša je namreč zasnovana tako, da se pogledi iz notranjosti odpirajo v naravo, s čimer se njena površina na videz še poveča.

Poudarek na naravnih materialih in detajlih

V interierju prevladujejo naravni materiali. Uporabili so tlak teraco, izdelan iz lokalnega rečnega prodca, hrast, kovino, beton in omete v odtenkih bele, sive in zelene, ki se iz zunanjosti zrcalijo v notranjost.

Velik poudarek je na detajlih. Garderobne omare so predvidene v stenskih nišah, elektroomarica, razdelilna omara za talno gretje in gasilni aparat so skriti za ogledalom, ki sega od stropa do tal, da optično poveča prostor. V kopalnici je v predelu prhe stenska niša za šampon, ob stranišču je niša za toaletni papir, iz mansarde v pritličje pa sega jašek za perilo, ki je predeljen tako, da se perilo ločuje že na izvoru. Okna segajo od stropa do tal, fiksne zasteklitve nimajo vidnih okenskih okvirjev, drsna vrata imajo poglobljene ročaje, ki se pojavijo tudi v opremi. »Kjer smo želeli, da svetila niso vidna, je uporabljena indirektna osvetlitev. Ker smo bili s prostorskimi akti omejeni pri višini kolenčnega zidu, smo nad stopnice umestili strešno okno z razširjeno špaleto in tako na tem mestu omogočili normalno stojno višino in prehod na mansardo.« Ker ima hiša v vseh prostorih talno gretje, je v utilitiju dodaten električni radiator za sušenje mokrih krp in oblačil, predvideni so tudi grelci za sušenje čevljev.

Ozka parcela in neidealna orientacija

Hiša stoji na razmeroma gosto poseljenem območju, definirata pa jo lega na ozki parceli, veliki 816 kvadratnih metrov, ter bližina sosednje stanovanjske hiše. Večinoma se odpira na vzhod, kjer ima odprt pogled na sadovnjake, polja in Kamniške Alpe.

Po besedah arhitektke so se ob načrtovanju soočali s številnimi omejitvami: relativno ozka parcela, težaven dostop, delno poplavno območje, kjer klet ni zaželena, zagotavljanje intimnosti proti obstoječi stanovanjski stavbi in sosednji stavbi javnega značaja. »Odločitev glede umestitve in orientacije stavbe tako v resnici ni bila težka – oblika parcele je narekovala postavitev in obliko stavbe,« pojasnjuje sogovornica.

Oblikovno se hiša kot dolga, ozka lamela in s členitvijo fasade zgleduje po okoliških kozolcih. Postavljena je na skrajni vzhodni rob zazidljivosti, tako da je maksimalno oddaljena od obstoječe stanovanjske hiše. Ker ograje med stavbama niso želeli, so intimnost zagotovili s samo zasnovo hiše. Ta ima izrazit dvojni značaj – zahodna in severna stran sta zaradi bližine sosednjih objektov zaprti, vzhodna in južna stran pa se odpirata proti vrtu. V prostor med hišama so umestili parkirišče za avto z zunanjo shrambo, ki deluje kot vezni člen med eno in drugo stavbo, pojasnjuje Hudobivnik Florjančičeva.

Da bo hiša klasično zidana in ne montažna, so se odločili zaradi ugodnejše cene in večjega nabora ponudnikov, ta način gradnje pa jim je omogočal tudi gradnjo in financiranje po fazah in možnost izvedbe posameznih del v lastni režiji, pove sogovornica. »Zemljišče leži na delno poplavnem območju z ilovnato zemljo, zato tudi s tega vidika lesena gradnja ne bi bila najpametnejša odločitev. Ne nazadnje pa je opeka v teh krajih lokalno gradivo, saj so nekdaj pridobivali glino za izdelavo opeke iz bližnjih Bobovških bajerjev.«

Za pasivno gradnjo ne povsem običajna zasnova

Hiša je grajena v pasivnem standardu, kar je bilo eno od temeljnih izhodišč pri njeni zasnovi. A pot do tu ni bila preprosta. »Želeli smo pasivno stavbo, za katero je idealna orientacija z daljšo stranico proti jugu, ki pa na izbrani parceli ni bila mogoča.« Hiša je tako orientirana predvsem proti vzhodu, na južni krajši stranici pa je nadkrita veranda. Zaradi bližine sosednje stavbe na zahodni strani ni klasičnih oken – sonce prihaja v hišo skozi strešna okna.

Tudi klasični način gradnje v primerjavi z montažnim pomeni izbiro težje poti do pasivnosti, pojasnjuje arhitektka. Predvsem zaradi doseganja zrakotesnosti je treba tako med projektiranjem kot med celotno gradnjo skrbeti za natančno izvedbo vseh detajlov, še posebno če je izvajalcev več. »Pasivnost smo kljub omejitvam dosegli s premišljeno umestitvijo, dimenzioniranjem, vgradnjo in senčenjem okenskih odprtin, z ustrezno debelino toplotne izolacije in reduciranjem števila prebojev na obodu stavbe ter ustrezno rešenimi detajli, katerih natančno realizacijo smo nadzorovali med celotno gradnjo.«

Čeprav orientacija in oblika stavbe torej nista idealni, izpolnjuje pasivni standard. »Za ogrevanje porabi manj kot 15 kWh/(m2a) in dosega zahtevano zrakotesnost.«

Po približno pol leta bivanja v hiši je sicer še zgodaj govoriti o stroških, a trenutni izračuni kažejo, da bo poraba elektrike, tudi za toplotno črpalko, znašala približno 440 evrov na leto. Tudi stroški ogrevanja so pod pričakovanji, pojasnjuje sogovornica. »Po izračunu PHPP (Passive House Planning Package – izračun energetske bilance objekta, op. p.) naj bi hiša porabila za ogrevanje 14,97 kWh/(m2a), dejanski izračuni pa kažejo, da zadošča precej manj – približno 10,40 kWh/(m2a). Ali je dober trenutni rezultat le posledica letošnje mile zime, bo pokazal čas ...«

Hiša, za katero so uspešno pridobili sredstva Eko sklada, se ogreva s šestkilovatno toplot­no črpalko, po vseh prostorih je urejeno talno gretje v kombinaciji z električnimi radiatorji v kopalnicah za prehodno obdobje. Vgrajeno prisilno prezračevanje vrne do 90 odstotkov toplote iz odpadnega zraka nazaj v prostor. Klimatske naprave, notranjega kamina in nape ni. »V poletnem času se odlično obnese intenzivno pasivno nočno zračenje in ohlajanje stavbe s pomočjo naravnega vleka. Čez nekaj let bo k pasivnemu hlajenju pripomogla tudi senca premišljeno zasajenega drevja,« pojasni sogovornica. Prav tako so izkoristili deževnico, ki jo uporabljajo za zalivanje vrta in splakovanje stranišč. »Bližji so nam pasivni sistemi, zato pametnih inštalacij – razen elektronskega krmiljenja žaluzij in vgrajenega strešnega okna s senzorjem na dež – hiša nima,« pojasni arhitektka.

Za konec pove, da je načrtovati dom za svojo družino velik privilegij in prednost, saj natanko veš, kaj tvojim bližnjim ustreza, zato so nekatere odločitve instinktivne in hitre. Po drugi strani zelo dobro poznaš svoj finančni okvir. »Tako si večkrat postavljen pred izziv, kako z zelo omejenimi sredstvi realizirati idejo, kar je večinoma pozitivna spodbuda, lahko pa hkrati pomeni frustracijo. Kot arhitekt drugim članom družine običajno predstavljaš tudi nekoga, ki se mu lahko kadarkoli potožijo, če karkoli v hiši ne deluje, kakor bi po njihovem moralo,« sklene Hudobivnik Florjančičeva.