Ira Zorko: Ko je manj ravno dovolj

Naravno graditeljstvo je podobno kot permakultura globalno gibanje in praksa, ki ga ustvarjajo in plemenitijo ljudje v svojih vsakodnevnih okoljih od spodaj navzgor. Pred slabim letom so se arhitekti, gradbeniki, obrtniki, inženirji in pedagogi, ki se mu posvečajo, začeli tudi v Sloveniji bolj redno srečevati z željo po tesnejši primerjavi izkušenj in sodelovanju pri konkret­­nih projektih. Lani jeseni so se še formalno povezali v Združenje za naravno gradnjo. Doseči želijo večjo prepoznavnost in učinkovitost ter postati sogovornik državnim institucijam pri vključitvi naravnih načinov gradnje v predpise in zakonodajo. Kakor pravi Ira Zorko, so v združenje vab­ljeni vsi, ki so jim poklicno ali laično blizu arhitekturna tradicija, pa tudi povsem nove možnosti za ustvarjanje preprostih, socialno odgovornih in do narave spoštljivih in zdravih bivalnih okolij. 

Kaj je sonaravna gradnja in kakšna je sonaravna hiša?

Sonaravna gradnja je širši pojem, je praksa, ki spodbuja in krepi razvoj človeka kot avtonomnega in odgovornega posamez­nika in njegov etični odnos do narave in sočloveka. Sonaravna hiša, lahko je stara 500 ali 50 let ali pa šele nastaja, je stavba, ki takšen način življenja omogoča, podpira in izraža. V večjem merilu gre za dolgotrajen proces oblikovanja socialnega organizma, ki temelji na kulturni svobodi, pravni enakosti in življenjski solidarnosti. Tu lahko govorimo o etično prebujenem lokalnem okolju, to pa so znova lahko tako tradicionalna naselja kot sodobni primeri urbanih praks, eko-logičnih naselij in skupnosti. Te si za kraj svojega nastanka izbirajo tudi najbolj nenavadne kraje, zapuščene zaselke, opuščena industrijska območja, nekdanje gradove, samostane, kaznilnice, nekdanje kamnolome ... Tudi stolpnica v mestu se ob pripravljenosti njenih prebivalcev lahko preobrazi v dober primer sonaravne gradnje in uspešen družbeni mikroorganizem, takšen, kot je pač mogoč v danih okoliščinah. Naravna gradnja se torej kaže kot alternativa in dopolnitev nekaterih pomembnih družbenih ciljev, pri doseganju katerih smo pri odločitvah in praksi zgolj od zgoraj navzdol priča močnemu vdoru posameznih interesov, medtem ko splošne občečloveške vrednote in zdrava človeška presoja ter solidarnost težko pridejo do veljave. 

Stvari so se v sodobnem svetu v marsičem postavile na glavo. Nekoč je bil denar sredstvo, s katerim sta lahko posameznik in družba uresničevala svoje cilje, danes pa je vsak konkreten prostor in celo človek v očeh drugega postal sredstvo za pridobivanje denarja. Tudi na ljubljanskem Mirju, kjer živim, smo se morali prebivalci povezati in organizirati, da bi, enako kot v Rožni dolini, opozorili na špekulantsko gradnjo, ki ogroža tako stavbno dediščino kot osnovno bivalno kvaliteto. V Sloveniji se premalo zavedamo, kako nam je sistem po drugi svetovni vojni spodrezal stik s tradicijo in okrnil tudi pomemben del javnega, danes rečemo civilnodružbenega življenja.

Kaj se je zgodilo?

Po drugi vojni se je oblast trudila proletarizirati tako kmeta kot meščana, med najbolj uspešnimi načini je bilo zanemarjanje profane stavbne dediščine, razvrednotenje mestnih središč in množična nadomestna gradnja na podeželju in v predmestjih. Ljudje so dobili poceni posojila, če so se obvezali porušiti staro hišo za gradnjo nove. Obstajali so tipski načrti, bolj ali manj en sam tipski načrt za vso Slovenijo ne glede na klimatsko, materialno in kulturno pestrost naših pokrajin. Če pogledamo te na sredino parcele postavljene kocke, vidimo, da so človeka odrezale od svoje okolice in onemogočale ohranitev ter nastanek kakovostnega tako javnega kot poljavnega in intimnega prostora. Na stotinah kilometrov takrat zgrajenih balkonov verjetno še niste videli človeka. So izraz takratnega družbenega nadzora, vsesplošnega neza­upanja in posledično socialne atomizacije, zaradi katere smo se po družbeni spremembi še veliko bolj in predvsem zlahka vdali banalnemu potrošništvu, hitremu dobičkarstvu in ustvarili nove socialne prepade. Čeprav so te povojne hiše zelo velike, ne ustrezajo naravnemu družinskemu ciklusu, so prostorsko in energijsko potratne, ekonomsko obremenjujoče in tudi nevarne za zdravje. Z blokovskimi naselji v mestih so pomagale ustvariti družbeni panoptikum, kjer je malo priložnosti za gradnjo trajnejših in skladnejših medčloveških odnosov. 

S takšno gradnjo in prostorsko politiko, usmerjeno le v novogradnjo, smo izgubili celotno vejo gradbeništva, ki bi s svojim obrtniškim znanjem in pristopi ustrezno služila prenovi stavb, za katere so značilna naravna gradiva. Tako pri nas v nasprotju z zahodnim delom Evrope še danes velja, da je novogradnja cenejša od obnove stare hiše. Sosednje države, Avstrija je dober primer, nas zelo prehitevajo pri uporabi in razvoju naravnih materialov in tehnik gradnje. Eksterni stroški gradnje se tam vedno bolj resno upoštevajo, pomembna je bilanca okoljskih posledic v vseh fazah od gradnje, življenjske dobe do ponovne razgradnje. Nekatera evropska okolja si prizadevajo ali pa so med svoje cilje že vnesla ničelno nadaljnjo stopnjo pozidave prostora. To pomeni, da je prostor za novogradnje mogoče iskati le na že obstoječih stavbiščih. Mi o čem takem na državni ravni niti ne razmišljamo, občine pa krpajo svoje proračune prav s spremembo namembnosti iz kmetijskega zemljišča v zazidljivo.

Ali se po vaših izkušnjah za sonaravno gradnjo odločajo samo ljudje, ki imajo te dimenzije bivanja ozaveščene, ali tudi takšni, ki bi radi predvsem izboljšali svoje bivalne razmere – fizično, v okviru svojega doma?

Za oboje je potrebna določena stopnja obveščenosti in ozaveščenosti. Za primer slednjega je dobro vedeti, da že s sorazmerno preprostimi posegi, kot so glineni ometi, naravne barve in olja, ali če pri menjavi oken in podov izberemo takšne iz masivnih naravnih materialov, lahko ugodno vplivamo na mikroklimo in zmanjšamo stopnjo elektrosmoga v stanovanju. Res veliko naredimo že s tem, ko napravimo konec poplavi nereda in krami predmetov, ki nas hočejo zadušiti, čeprav ni lahko. Tudi zato je potrebno vzorno sodelovanje med vsemi sobivajočimi.

Kje je mogoče zgraditi stanovanjsko hišo, porojeno iz teh spoznanj?

Povsod in vedno. Pomemben je proces, v katerem smo vsi udeleženi pripravljeni odprto sodelovati tako, da imamo pred očmi celoto in dolgoročni smisel, da se ne zgubimo v hipnih predstavah in ne vdamo kolesju zbirokratiziranosti, ki tudi na gradbenem področju žal temelji predvsem na številnih ločenih pristojnostih. Danes imamo arhitekti resnici na ljubo velike težave, ko poskušamo stavbe harmonizirati in jih napraviti preproste, poetične in lepe. Hiše zaradi mnogih drobnih interesov po dobičku in, paradoksno, tudi zaradi institucionaliziranih potreb po družbeni varnosti, transparentnosti in odgovornosti postajajo standardizirane, robotizirane in dehumanizirane.

Kaj mislite o direktivah, sprejetih na evropski ravni, ki težijo k omejevanju porabe energije?

Sami cilji verjetno niso sporni in v Evropi podobno kot pri drugih okoljskih parametrih zanje obstaja visoka stopnja konsenza. Pri načinih za doseganje teh ciljev pa se pojavijo razni pritiski in stvar se pogosto zreducira na to, da je mogoč samo en način. Zgovoren je primer pasivne hiše, ki je bila zastavljena kot raziskovalni projekt, s katerim bi preskusili, ali se da zgraditi hišo, ki bi bila tako dobro izolirana, da ne bi potrebovala ogrevanja. Zdaj pa so ukrepi in posledično tehnologije, s katerimi so dosegli takšno energijsko varčnost, postali izključujoča norma. Za pasivno hišo sta namreč značilni zrakotesnost in odvisnost od zapletenih tehnologij. Tako je nastala visokotehnološka hiša, ki je človek ne more sam vzdrževati, kar ga ob zelo visoki začetni ceni sili v odvisna razmerja (visoki stroški, servisiranje …). Največ pripomb gre na račun prezračevalnega sistema takšne hiše in mogoče nevarnosti za zdravje. 

Kakšna je potem alternativa takšnemu pristopu?

Standarde glede porabe energije in okoljskega odtisa je mogoče doseči tudi z nizkotehnološkim pristopom. Gledano celovito je ta prav verjetno celo v prednosti. Tehnike naravne gradnje so dostopne vsakomur, gradiva so lokalnega izvora in omogočajo visoko stopnjo sodelovanja vseh, tudi otrok, ki dogajanje doživljajo kot igro. Ob tem se krepi socialni, spoznavni in izobraževalni vidik gradnje, ki je zame osebno dolgoročno celo najpomembnejši.

Kako daleč je naravno graditeljstvo v Sloveniji? 

Za nami so mnoga leta preizkušanja in učenja, za katera je bil značilen entuziazem vseh udeleženih, v prvi vrsti naročnikov, ki so bili pripravljeni tudi tvegati. Po 15, 20 letih imamo v Sloveniji kar nekaj dobro izobraženih strokovnjakov in obrtnikov, ki jim naravna gradnja ni le poklic, ampak tudi poslanstvo. To nam daje temelj in upanje, da se bodo ob podpori oz. razumevanju države principi naravne gradnje lahko uveljavili tudi pri javnih stavbah, stanovanjskih naseljih, delovnih prostorih, šolah in vrtcih.

Kateri materiali so sprejemljivi za naravno gradnjo? 

Predvsem so to masivna naravna, industrijsko nepredelana gradiva, kot so ilovica, slama, les, kamen, volna, seno, koruzni storži, apno, rastlinska vlakna, pesek, mivka, skale ... Tudi Plečniku je bilo jasno, da so naravni materiali tisti, ki v sebi nosijo in ohranjajo pečat stvarstva, plasti sončne svetlobe, naložene v letnicah lesa, kristalni svet kamnin in bolj ali manj plemenitih kovin so delci materije, ki ohranjajo v sebi mistični podpis, kakor se je izrazil Jacob Boheme. To je razumevanje sveta, v katerem vsak kamen, vsaka cvetlica, vsako živo bitje s svojo podobo izpričuje svojo notranje bistvo. To je razumevanje, ki nas svari pred naraščajočo mehanskostjo modernega sveta in se zavzema za živost celote, družbene, naravne ali estetsko-likovne.

Hkrati se naravna gradnja vnaprej ne odreka ničemur, kar je glede na okoliščine pametno in smiselno. Spoštuje v obstoječem akumulirano energijo in daje prednost prenovi. Tudi beton je lahko ponekod dobra in ustrezna rešitev, sploh če je že na kraju samem, armiranemu pa se v bivalnih prostorih zaradi zakonitosti Faradayeve kletke izogibamo …

S čim se lahko naravna hiša izolira, da je klima v njej prijetna in da material ustreza naštetim načelom?

Glede na načine bivanja in dobro počutje v hiši je zelo pomembno razmerje med izolacijo in akumulacijo v hiši. Od gradiv z dobrim izolativnim učinkom so priljubljene slamnate bale, zaščitene z notranjim debeloslojnim glinenim in zunanjim apnenim ometom. Odličen izolator je tudi ovčja volna, ki je pri nas še vedno ne predelujemo za te namene, konopljin pezdir, celulozna vlakna … Tudi pri masivni gradnji lahko ustrezno razmerje dosežemo z mešanico gradiv z visoko količino embaliranega zraka (npr. ekspandirana glina ali mleti koruzni storži) in zemlje, pomešane s peskom.

Kaj pa hidroizolacija? 

Glina je odlična za uravnavo ravno prave vlažnosti zraka v bivalnih prostorih, vemo, da je zrak v sodobnih hišah presuh in so s tem povezane številne dihalne težave. Proti kapilarni vlagi na stiku z raščenim terenom je učinkovito nasutje iz penjenega stekla, ki je hkrati dobra toplotna izolacija.  

Koliko so naravne hiše potresno in požarno varne?

Na obeh področjih imajo velike prednosti. Pri potresni odpornosti predvsem zato, ker so konstrukcije praviloma lahke in pravilnih, dobro podprtih oblik, zaradi česar se bolje upirajo sorazmerno majhnim horizontalnim silam pri potresnem nihanju. Ko sem sodeloval pri gradnji prve hiše iz slamnatih bal v Sloveniji, smo morali za pridobitev dovoljenj dati steno iz slamnatih bal, z obeh strani ometano z glinenim ometom, preizkusiti v požarni laboratorij na Zavodu za gradbeništvo. Izkazala se je z 90-minutno odpornostjo, kar pomeni najvišji razred.

Kako je konkurenčna cena naravnih gradiv in z njimi povezanih storitev?

S krepitvijo te veje gradbeništva, ob lokalni dostopnosti domačih naravnih gradiv (lesa, apna, rastlinskih vlaken, ilovice), razvoju domačih polizdelkov (vlaknenih, trstičnih in glinenih plošč, naravnih barv in zaščitnih premazov …) in ob vse večjem upoštevanju okoljskih vplivov ter eksternih stroškov pri gradnji bo naravna gradnja tudi pri gradnji večjih in javnih objektov cenovno povsem konkurenčna industrijski. Glede na njene pozitivne učinke na počutje in zdravje lahko rečem, da je že zdaj ekonomsko ugodna ter zaradi mož­nosti samogradnje in slovenske solidarnosti dostopna ne glede na socialni status prebivalca.

V Združenju za naravno gradnjo si bomo z argumenti in praktičnimi zgledi prizadevali, da bi bile blagodejne posebnosti naravne gradnje upoštevane in vključene kot ena izmed uradno podprtih možnosti za doseganje splošnih družbenih ciljev.

Ali so naravne hiše na videz značilno drugačne od »običajnih«, so vedno zaobljene, hobitske?

To je predsodek in ne drži. Naravna gradnja z vidika materialov ni vezana na noben slog. Takšne stavbe sodijo tudi v urbano okolje. Ob gradnji prizidka k Waldorfski šoli v Ljubljani, ki je prva sodobna javna zgradba v Sloveniji s povsem leseno konstrukcijo in naravno izolacijo ter glinenimi ometi, smo les na fasadi zaščitili z barvo, ki mu daje stabilen videz, primeren za harmonizacijo objekta z zaščiteno obstoječo stavbo, kakor zahtevajo predpisi spomeniškega varstva.