Načini gradnje: Temeljit premislek pred odločitvijo

Zunanji dejavnik, ki vpliva na odločitev, je že občinski prostorski načrt (OPN), pomembne so danosti parcele, hišo je treba prilagoditi sedanjim in prihodnjim posledicam podnebnih sprememb. Od osebnih dejavnikov so za graditelje odločilni hitrost gradnje, želena arhitektura in realen finančni načrt. Pomembna sta tudi izbira najprimernejšega energetskega razreda stavbe in razumevanje razlik med nizko­energijsko, pasivno, ničenergijsko ali plus­energijsko hišo.

Prilagajanje podnebnim spremembam

Naravni dejavniki učinkujejo zunaj naših bivališč, znotraj pa želimo stabilno in kontrolirano bivalno okolje. Stavba mora zagotavljati zaščito pred raznolikimi nepredvidljivimi, tudi ekstremnimi naravnimi dejavniki. Potres, plaz, poplava, žled, veter, dež, toča, strela, smog, suša, pregrevanje in divje živali – glede vseh teh dejavnikov si želimo v bivališču zagotoviti kar največjo varnost, predvidljivost, nadzor in stabilnost. Gradnja se mora prilagoditi podnebnim ekstremom, zato še toliko bolj velja misel, da je nenehno prilagajanje edina stalnica našega življenja.

Naročimo leseno ali gradimo zidano hišo?

Med leseno in zidano hišo je navidezno majhna, v resnici pa ogromna razlika. Lesene hiše se izdelajo v tovarni, kar pomeni, da jih podjetje na gradbišču le sestavi. Pri njih je investitorjem ne glede na tip gradnje (skeletna, panelna ali masivna) jasno, da bodo pri ponudniku iz kataloga izbrali hišo, prilagojeno osebnim željam in potrebam ter zahtevam zakonodaje. To pomeni zadostno debelino toplotne izolacije vseh delov ovoja. Poenostavljeno povedano, investitor si izbere proizvajalca, pove mu svoje potrebe, želje in energijski razred, proizvajalec mu predstavi možnosti in ceno na temeljno ploščo postavljenih hiš.

Zidana hiša ima podobno pot nastajanja, bist­vena razlika pa je pri izvajalcih. Teh je več, z vsakim se je treba dogovoriti in časovno uskladiti, za vsakega je treba zagotoviti nadzor kakovosti dela in materiala. Pri zidani hiši tako običajno investitor prevzame še vlogo koordinatorja, nadzornika in pogosto tudi mediatorja za razumno usklajevanje med izvajalci. Končni rezultat je hiša, ki jo je sestavila množica dobrih in manj dobrih mojstrov. Največ težav nastaja na stičišču različnih izvajalcev. Izdelovalec ometov bo vedno kritiziral površno sezidane zidove, monter oken trdil, da so stene »postrani«, podobno je pri tlakih, inštalacijah, vgradnji notranjih vrat, polaganju talnih in stenskih oblog ter fini montaži sanitarne opreme.

Zidane hiše

Zidane hiše imajo v Sloveniji dolgo tradicijo še iz časov samograditeljstva. Osnovni materiali zanje so pesek, glina, cement, apno, železo, les in steklo. Danes je nabor materialov za zidanje in opremljanje masivne stavbe raznolik, kar ni nujno dobra novica. Preširoka izbira nam pri odločanju lahko povzroči veliko dilem. Velik je že nabor opeke: od navadne modularne opeke do termo zidakov, zidakov, ki se spajajo brez malte, in izolacijskih zidakov, v katere se vliva beton. To armirano jedro zagotovi nosilnost, potresno in požarno varnost ter izpolni statične zahteve. Medetažne konstrukcije so običajno iz armiranega betona, pri modularni gradnji tudi rebričasti ali rebrasti stropi, pripravljeni v tovarni.

Bistvo zidane masivne gradnje je počasno sestavljanje s posameznimi zidaki. Zidanju in razvodu inštalacij sledita še zunanja in notranja obdelava sten. Praviloma je na notranji strani omet, na zunanji pa toplotna izolacija in zaključni sloj fasade.

Sestava obodne stene pri zidani hiši

Pri energetskem svetovanju izpostavljam tri različne plasti obodnega zidu, od katerih vsaka opravlja svojo funkcijo. Zato jih ni dobro mešati ali združevati.

Osnova stavbe je obodni (zunanji) nosilni zid, danes pogosto iz modularne opeke, debele 29 cm. Statično, varnostno in akumulacijsko zadostuje 19 cm, kar zelo priporočam. Obvezne vertikalne armiranobetonske vezi so predpisane v nosilnih zidovih in te dejansko »nosijo« hišo. Pri 19-centimetrskem zidu se ne vgrajuje oblikovnikov, temveč se vezi betonirajo v opažu. Prihranek je občuten. Ob tem, da je zid cenejši za 33 odstotkov, pridobimo v vsaki etaži še približno štiri kvadratne metre uporabne površine. Prihranek tako vložimo v debelejšo toplot­no izolacijo.

Toplotna izolacija fasade na zunanji strani: materiali zanjo so različni, prav tako debeline in izvedbe. Zato le namig, da naj bo toplotna izolacija debela najmanj 20 cm, natančno debelino sicer določi projektant. Pri dilemi, ali 20 ali 25 cm, velja podatek, da vsak nadaljnji centimeter podraži kvadratni meter končane fasade le za 1,7 odstotka. Kvadratni meter končane fasade s 25 cm izolacije stane le od osem do deset odstotkov več kot z 20 cm izolacije. Na izbor materiala (pre)večkrat vpliva predvsem cena, pozablja pa se na paroprepustnost, kakovost izvajalcev, garancijo … in tako zanemari, kaj bi bilo optimalno.

Pri zaključnem sloju fasade so pomembna estetska merila. Toda poleg tega, da je »lep«, mora predvsem kakovostno zaščititi izolacijo pred mehanskimi poškodbami in vplivom vremena. Danes prevladujejo tankoslojne fasade, vzpon doživljajo prezračevane, ki omogočajo učinkovito odvajanje kondenzirane vlage iz zunanje plasti toplotne izolacije.

Toplotna izolacija fasade

Pri vsaki zgradbi je toplotna izolacija fasade tista »obleka«, ki stanovalce varuje pred zimskimi nevšečnostmi in poletno pripeko.

In kako največkrat poteka izbiranje oblačila zgradbe, vrednega 10.000 evrov, ki nam bo omogočalo prijetno bivanje od 30 do 50 let? Pogosto se odločitev o izbiri materiala in debelini izolacije prepusti lokalnemu zidarju z 20 leti prakse in praviloma pomanjkljivim znanjem. Neizolirani balkoni, slab stik strešne in fasadne toplotne izolacije, neizolirane špalete, neizolirani temelji, lepilo med stiki plošč so samo najbolj kričeči primeri nekakovostne izdelave fasade. Zato velja zaupati projektantu, energetskemu svetovalcu ali svetovalni službi podjetij, ki proizvajajo fasadne sisteme – prav s kakovostno in celovito toplotno izolacijo ovoja dosežemo največje prihranke in visoko kakovost bivanja. Vrednost slednjega žal najbolje poznajo tisti, ki imajo zaradi slabe izvedbe vlažne zidove, plesen, od zunanjih zidov pa vedno vleče hlad.

Lesene hiše

Material za lesene stavbe je primerno sušen in obdelan les. V osnovi ločimo tri tipe gradnje.

Skeletna gradnja pomeni, da postavimo kozolcu podobno ogrodje, ga z zunanje in notranje strani obložimo z OSB-ploščami, vmes in na zunanjo stran damo še toplotno izolacijo. Na notranji strani sledijo parna ovira in stenske obloge.

Masivna gradnja pomeni, da je ovoj hiše narejen iz križno lepljenih plošč (CLT, cross laminated timber). V odvisnosti od tega, ali naj se les vidi, se na notranji ali zunanji oziroma na obeh straneh ovoja stavbe doda še toplotna izolacija. Parna ovira pri takem načinu gradnje ni potrebna, je pa treba zelo dobro zatesniti vse stike med stenami ter med stenami in medetažno konstrukcijo.

Panelna gradnja se v zadnjem času vse bolj uveljavlja. Razlog je v natančnosti izdelave v tovarni in hitrosti sestavljanja na gradbišču. V tovarni se naredijo posamezne stene in elementi za medetažno konstrukcijo. V steni sta že toplotna izolacija in parna ovira.