Protipotresna gradnja bo v prihodnjih letih čedalje bolj pomembna

Spomnimo: 22. marca ob približno pol sedmih zjutraj je Zagreb stresel potres VII. stopnje po evropski potresni lestvici in za seboj pustil kar nekaj poškodovanih stavb. Prizanesel ni niti zvoniku tamkajšnje katedrale.

Ker sta Zagreb in Ljubljana na potresnem območju, pa možnosti, da se zgodi še kaj hujšega, ne moremo izključiti. V primeru rušilnega potresa – marčevski naj bi bil zmeren – bi najvišjo ceno plačale starejše, praviloma zidane zgradbe; tako zgradbe arhitekturne dediščine kot tiste, ki so bile zgrajene pred letom 1963, torej pred uvedbo prvih potresnih predpisov. Danes se zgradbe projektirajo na najmočnejši pričakovani potres po evropskih standardih za projektiranje konstrukcij, t. i. evrokodih, ki jih je Slovenija uvedla v obvezno uporabo leta 2008. Če je bil cilj prvih potresnih predpisov preprečiti porušitev objektov in s tem žrtve, današnji standardi zagotavljajo veliko verjetnost, da bodo objekti, projektirani in grajeni z upoštevanjem pravil, tudi po najmočnejšem pričakovanem potresu ostali uporabni.

»Kriteriji varnosti, uporabnosti in trajnosti, ki jih postavljajo evropski standardi, so za vse tipe konstrukcij in vse vrste gradbenih materialov enaki. Kako jih doseči in kakšne so omejitve, pa je odvisno od tipa konstrukcije in vrste materialov. Zato so tehnične zahteve in predpisani detajli, kako te kriterije doseči, odvisni od tipa konstrukcije in materiala,« je o varni protipotresni gradnji povedal prof. dr. Miha Tomaževič z Zavoda za gradbeništvo.

prof. dr. Miha Tomaževič, Zavod za gradbeništvo

Smernice so naklonjene opeki

Trend gradnje se v zadnjih letih pomika k sodobnim sistemskim rešitvam opečnih sistemov, kot je opeka z integrirano kameno volno in sistemom vgrajevanja z lepilom. »Zid iz opeke je toplotno in zvočno izolativen, bivalno počutje pa je ugodno in ga sodobni materiali v tem pogledu še ne znajo prekositi. Opeka je poleg tega še dovolj odporna in trajna, da stavbam zagotavlja dolgo življenjsko dobo, saj nekatere več tisočletij stare opečne stavbe stojijo še danes,« razlaga prof. dr. Miha Tomaževič. Še ena prednost gradnje z opeko pa je, da gre za negorljiv gradbeni material, ki tudi v primeru požara zagotavlja najvišjo možno odpornost. Če je objekt pravilno sprojektiran, lahko opeko varno vgradimo tudi v večstanovanjske stavbe.

Raziskave so v zadnjih letih dokazale, da to ne zagotavlja le odlične kakovosti življenja, temveč omogoča tudi gradnjo potresno odpornih stavb, tako enodružinskih hiš kot tudi večstanovanjskih objektov. Dr. Tomaževič pojasnjuje: »Danes je zazidljivo zemljišče drago, ne samo v mestih, tudi drugje postaja dražje. Zato stavbe silijo v višino, ki je z zidovjem zaradi njegovih trdnostnih lastnosti ne moremo doseči. Vendar je tudi v armiranobetonskih, manj v jeklenih visokih stavbah zidovje zelo uporaben material, predvsem za predelne stene in zapiranje fasad. Pri tem ni nujno, da je kot nekonstrukcijski element zid le dodatna obtežitev konstrukcije, lahko se vključi kot njen sestavni del in sodeluje pri prevzemanju potresne obtežitve. Govorimo o armiranobetonskih (včasih tudi jeklenih) okvirih z zidanimi polnili. Če so polnilni zidovi pravilno povezani z osnovno konstrukcijo in če njihov vpliv na osnovno konstrukcijo tudi upoštevamo pri dimenzioniranju, dobimo mešano konstrukcijo, kjer s polnili zmanjšamo prevelike deformacije okvirov med potresnim nihanjem in povečamo sposobnost konstrukcije, da uduši potresno energijo. Če zidanih polnil ne vgradimo pravilno, lahko dosežemo tudi nasprotno: med potresom polnila poškodujejo osnovno konstrukcijo, ki je sicer potres ne bi poškodoval.«

Kako je to videti v praksi? Dr. Tomaževič razloži: »Na potresnih območjih, razen na tistih, kjer je pričakovani pospešek tal najnižji, morajo biti zidovi med seboj povezani z navpičnimi zidnimi vezmi. Armiranobetonske zidne vezi, ki povezujejo zidovje v celoto in zagotavljajo, da se med potresom izkoristi odpornost celotne konstrukcije, predstavljajo neugodne toplotne mostove. Zato se te vezi vgrajujejo v posebej prilagojene votlake, beton, s katerim se zalije armatura, pa se lahko nadomesti z opeki prijaznejšo malto. Kot so nakazale številne eksperimentalne raziskave, je treba optimizirati tudi količino oziroma število navpičnih vezi, saj se zidana konstrukcija, povezana po zahtevah standarda, že približuje armiranobetonski konstrukciji, okvirni konstrukciji z zidanimi polnili.«

Kako torej zagotoviti protipotresnost novogradnje

Če se želite prepričati, da bo gradnja vaše nove družinske hiše čim bolj protipotresna, prof. dr. Tomaževič priporoča: »Zasnova naj bo čim bolj pravilna (simetrična, enostavna) in spoštuje osnovna pravila gradnje. Moderna arhitektura včasih zahteva nemogočo konstrukcijo, tako rekoč brez nosilnih elementov ali pa elemente postavi na neustrezna mesta. Potres prenosa sil na daljavo ne pozna: če ni stene tam, kjer bi morala biti, konstrukciji niti potresni izračun med potresom ne bo pomagal,« je pojasnil sogovornik in dodal, da je zato vse odvisno od projektanta in izvajalca. »Če je ta upošteval standarde za projektiranje in izvedbo, se bodo objekti med potresom obnašali tako, kot je treba. Pri nas so po karti potresne nevarnosti najbolj ogrožena območja med Brežicami, Ljubljano in Posočjem, južno in severno od tega pa je potresna nevarnost precej manjša. Temu ustrezno ne moremo stavbe, projektirane za Maribor ali Koper, po istem projektu zgraditi v Ljubljani, kjer so pričakovane potresne sile lahko tudi nekajkrat večje,« dodaja.