Ravne strehe: Dobro zaščitena hidroizolacija primerljiva z življenjsko dobo stavbe

Ravne strehe so se pri nas začele graditi v obdobju moderne, po prvi svetovni vojni, ko so Bauhaus in podobna gibanja uveljavljala stavbe, pri katerih je streha očem skrita, s tal vidimo samo fasado, medtem ko je streha vidna le iz ptičje perspektive. Takrat so bili na razpolago bistveno drugačni materiali kot danes, tudi za takratno bitumensko hidroizolacijo značilne slabosti, mehurjenje, zatrganine in večja občutljivost na vremenske vplive, so že desetletja preteklost, saj so sodobni bitumenski trakovi modificirani z elasto- (ABS) in plastomeri (aPP). V stanovanjski gradnji se večinoma vgrajujejo hidroizolacije iz polimer-bitumenskih trakov, ki so vedno minimalno dvoslojne, za določene ravne strehe pa so primerne tudi hidroizolacije iz sintetičnih in elastomernih folij, ki so vedno enoslojne, poudarja Tomaž Škerlep. Ravne strehe niso samo stvar videza, pravi sogovornik, temveč je njihova prednost lažja izvedba velikih strešnih površin, ki morajo med drugim izpolnjevati današnje standarde energijske porabe, predvsem pa jih je mogoče izkoristiti za pohodne površine, ozelenjene strehe in celo za povozne površine, kot so na primer parkirne ploščadi.

Izvedba ravne strehe je najbolj odvisna od tipa stropne konstrukcije, namena uporabe strehe in toplotnoizolacijskih lastnosti, ki jih mora izpolnjevati. Poleg materialov in zaporedja slojev, ki jo sestavljajo, so za normalno delovanje pomembni deli razni detajli, kot so atike, vertikalni priključki, ki se običajno dvigajo 15 cm nad zgornji sloj ravne strehe in predstavljajo prehod med streho in fasado stavbe, odtočniki in razni drugi preboji. Pri ravnih strehah so odtoki običajno notranji.

Foto: Shutterstock Foto:

Prezračevana ravna streha je redkost

Glede na gradbenofizikalne lastnosti se ravne strehe delijo na neprezračevane (imenujemo jih tudi tople ravne strehe) in prezračevane (hladne strehe). Prezračevane ali hladne strehe danes le redko srečamo. Njihova glavna značilnost je prezračevalni kanal med hidroizolacijo (zgoraj) in toplotno izolacijo (spodaj), ki sta vgrajeni vsaka na svoji podkonstrukciji.

Pri neprezračevanih ali toplih ravnih strehah si posamezni sloji tesno sledijo oziroma so med seboj spojeni. Glede na to, kako si sledijo (oziroma kje je nameščena toplotna izolacija), ločimo klasične in obrnjene ravne strehe, izpeljanki obrnjene strehe, ki je v razvoju sledila klasični, pa sta še plus ravna streha in dvojna ravna streha. Danes je običajni naklon ravni streh od 1- do 2-odstoten in ni ključen zaradi hidroizolacije, saj mora biti ta vodotesna tudi na površini brez naklona, bolj je pomemben zato, da zastajajoča voda ne bi povzročala škode na zgornjih slojih (npr. da preprečimo zmrzlinske poškodbe pri keramičnem tlaku na pohodnih strehah ali čezmerno navlaženost rastnega substrata na ozelenjenih).

Ravne strehe imajo minimalni naklon, največkrat okoli dvoodstotnega. Pri zelenih strehah je pomemben zaradi tega, da voda ne zastaja na dnu rastnega substrata. Foto: Igor Zaplatil/dokumentacija Dela Foto:

Tomaž Škerlep opozori na to, da pri neprezračevanih ravnih strehah za toplotno izolacijo niso primerni materiali naravnega izvora, kot so celulozna ali lesna vlakna, ovčja volna itd., ker ti nikoli ne smejo biti zaprti med dva tako rekoč popolnoma difuzijsko zaprta sloja, to je med parno zaporo in hidroizolacijo. 

Klasična ravna streha

Ta tip ravne strehe se je pojavil najprej in je še vedno aktualen. Obvezni sloji si od spodaj navzgor sledijo po tem vrstnem redu: stropni plošči oz. podkonstrukciji strehe sledi parna zapora, nad njo je toplotna izolacija, na vrhu pa hidroizolacija, ki ji nato lahko sledijo še različni zaščitni sloji.

Parna zapora preprečuje, da bi vodna para iz prostora prodirala proti hidroizolaciji in pod njo kondenzirala. Če so za hidroizolacijo uporabljeni polimer-bitumenski trakovi, je običajno potrebna močnejša parna zapora kot pri hidroizolaciji iz sintetičnih ali elastomernih folij, čeprav se tudi pri slednjih priporoča uporaba parne zapore iz bitumenskih trakov z vložkom aluminijaste folije. 

Kot toplotna izolacija se pri klasični ravni strehi uporabljajo materiali, ki vpijajo vodo: najpogosteje ekspandirani polistiren (EPS; po domače stiropor), ob večjih zahtevah za požarno varnost kamena volna (MW), če imamo na voljo manj višine, plošče iz poliuretana (PIR/PUR), ob ekstremnih zahtevah za tlačno trdnost pa tudi penjeno steklo.

Hidroizolacija mora biti bodisi mehansko pritrjena (lepljena in/ali sidrana) na podkonstrukcijo ali obtežena (npr. s pranim prodcem), da je veter ne odnese. Izvedba drugih zaščitnih slojev je odvisna predvsem od tega, ali je streha pohodna, povozna ali ozelenjena. Pri bitumenski hidroizolaciji, ki ni dodatno zaščitena, je na zgornjem sloju tovarniško vgrajen posip iz škrilja.

Pregled ravne strehe – izvedba globinske sonde, ki je potrebna, da ugotovimo, kakšna je sestava ravne strehe in kako so ohranjeni izolacijski sloji. Foto: arhiv GI ZRMK Foto:

Obrnjena ravna streha

Ta tip ravne strehe se je pri nas prvič pojavil konec 80. let prejšnjega stoletja, dokončno pa uveljavil v 90. letih, ko je bila tako izvedena večina novih ravnih streh in tudi sanacij. Prednost obrnjene ravne strehe je predvsem v tem, da je pri njej hidroizolacija maksimalno zaščitena tako pred toplotnimi obremenitvami kot pred mehanskimi poškodbami, saj je toplotna izolacija nameščena nad njo. Izvedbo obrnjenih ravnih streh je omogočil šele pojav novega toplotnoizolacijskega materiala, to je ekstrudirani polistiren (XPS), ki praktično ne vpija vode (je pa občutljiv na vodno paro). Njegova kemična sestava je enaka kot pri stiroporu (EPS), druge lastnosti pa mu omogoči drugačna tehnologija proizvodnje.

Obrnjena ravna streha je (od spodaj navzgor) sestavljena tako: stropni konstrukciji oz. podkonstrukciji sledi hidroizolacija, ki hkrati zadržuje vodno paro, nad njo pa so za toplotno izolacijo uporabljene plošče iz ekstrudiranega polistirena (XPS) s stopničastim preklopom. Takšna toplotna izolacija mora biti obvezno vgrajena samo v enem sloju, plasti nad njo pa morajo biti propustne za vodno paro. Toplotna izolacija mora biti vedno ustrezno obtežena, da je čim bolj v stiku s hidroizolacijo in da je veter ne odnese. Pri neizkoriščenih strehah se za zaščito običajno uporabi pran prodec, pri izkoriščenih pa betonski estrih.

Plus ravna streha

Odkar so se zaostrili predpisi oz. povečale potrebe po toplotni zaščiti stavb, sploh pri nizkoenergijski in pasivni gradnji, obrnjena ravna streha ni več tako zanimiva, in sicer zato, ker je maksimalna debelina ekstrudiranega polistirena omejena (običajno na 18 oz. 20 cm) in ker pride pri njej ob padavinah do podhladitve hidroizolacije. Zato se zdaj ravne strehe pretežno projektirajo po principu plus ravne strehe, ki združuje prednosti klasične in obrnjene strehe, pojasnjuje raz­voj tehnologij Tomaž Škerlep. Takšna ravna streha ima vse sloje, ki so značilni za klasično ravno streho, in še dodatni sloj toplotne izolacije iz ekstrudiranega polistirena nad hidroizolacijo.

{4}

Sloji pri plus ravni strehi so (od spodaj navzgor) razporejeni tako: stropni konstrukciji oz. podkonstrukciji sledi parna zapora, tej toplotna izolacija iz stiropora, poliuretana, kamene volne ali penjenega stekla, nato hidroizolacija, na vrhu pa je dodatna toplot­noizolacijska plast iz ekstrudiranega polistirena. Zaščitni sloj so enaki kot pri obrnjeni ravni strehi.

Dvojna ravna streha

Dvojna ravna streha ima podobno kot plus ravna streha sloj toplotne izolacije pod in nad hidroizolacijo, nima pa parne zapore. Ker ni parne zapore, mora biti plast toplotne izolacije nad hidroizolacijo vedno bistveno debelejša kot pod njo, saj bi drugače vodna para iz prostora kondenzirala pod hidroizolacijo. Tudi zaradi težav pri dimenzioniranju toplotne izolacije se takšen tip ravne strehe v praksi le redko uporablja.

Hidroizolacija

Ključni sloj vsake ravne strehe je hidroizolacija, to je membrana, ki zagotavlja popolno vodotesnost, odporna mora biti na mehanske in kemično-fizikalne vplive. Po sogovornikovih besedah imamo danes za ta sloj na izbiro veliko kakovostnih materialov, katerih pričakovana življenjska doba je lahko tudi 50 in več let, če je dobro zaščitena pred mehanskimi in vremenskimi vplivi, tako kot je pri obrnjenih in plus ravnih strehah, pa primerljiva z življenjsko dobo objekta. Glede na material ločimo bitumenske izolacije ter hidroizolacije iz sintetičnih in elastomernih folij.

Sanacija ravne strehe na stanovanjskem bloku: vidijo se obstoječa hidroizolacija, nova toplotna izolacija in dvoslojna polimer-bitumenska hidroizolacija; sledijo še ekstrudirani polistiren, filc in prodec. Foto: arhiv GI ZRMK Foto:

Razvoj bitumenskih folij je v zadnjem stoletju postopoma odpravljal začetne težave. Zdaj je bitumenska masa obogatena z elasto- in plastomeri, ki ji bistveno izboljšujejo lastnosti, kot je odpornost na nizke in visoke temperature ter UV-žarke. Na ravnih strehah se večinoma vgrajujejo samolepilni ali varilni trakovi, in sicer vedno v najmanj dveh slojih. Spodnji in zgornji sloj sta zamaknjena za pol metra, preklopi med trakovi pa so široki minimalno 8 cm. Sodobni bitumenski trakovi imajo v sredini nosilec (npr. iz steklene tkanine ali PES-filca), nekateri pa tudi vložek (za zelene strehe npr. je vložek bakrena folija, ki preprečuje, da bi v hidroizolacijo prodrle korenine). Način vgrajevanja bitumenskih trakov je relativno preprost, zaradi večje debeline in dvoslojne izvedbe pa se tak­šna hidroizolacija tudi težje poškoduje.

Sintetične in elastomerne folije so vedno tanjše od bitumenskih trakov, saj do debele le od 1,2 do 2 mm, material zanje je bodisi PVC, etilen-propilen-terpolimer-kavčuk (EPDM), polielolefin (FPO) ali poliizobutilen (PIB). Najobčutljivejše mesto pri takšnih hidroizolacijah so spoji med posameznimi trakovi, ki so običajno široki le 2 cm, poleg tega so zelo občutljive za mehanske poškodbe, ki lahko nastanejo že med samo izvedbo ali pozneje. Izvedbo sintetičnih in elastomernih hidro­izolacij moramo zaupati le ustrezno usposobljenim in specializiranim izvajalcem. 

Ista streha po končani sanaciji. Foto: arhiv GI ZRMK Foto:

Za stanovanjsko gradnjo Tomaž Škerlep odsvetuje uporabo sintetičnih in elastomernih folij, saj je življenjska doba hidroizolacije iz sodobnih polimer-bitumenskih trakov daljša, poleg tega je njena izvedba enostavnejša in zanesljivejša.

Izkoriščenost ravne strehe 

Za normalno funkcioniranje ravne strehe so poleg izolacijskih slojev bistveni tudi podložni in zaščitni sloji. Izvedba zaščitne plasti je najbolj odvisna od namena uporabnosti strehe, od tega, ali je neizkoriščena ali izkoriščena (betonske plošče, položene v mivko, estrih in keramični tlak, substrati za intenzivno ali ekstenzivno zasaditev itd.), o čemer pišemo v nadaljevanju. Odpornost na obremenitve, ki jih morajo zdržati izkoriščene ravne strehe, se po Škerlepovih besedah dosega s pravilnim dimenzioniranjem toplotne izolacije in izbiro materiala zanje glede na tlačno trdnost. Tudi nepohodne ravne strehe morajo zdržati občasno hojo zaradi vzdrževanja.

Sanacije

Po sogovornikovih besedah so danes pri stanovanjskih stavbah lahko vzrok težav predvsem napačna projektantska izbira tipa ravne strehe, nestrokovna izvedba, pri sanaciji pa nezdružljivost starih izolacijskih slojev strehe z novimi. Resnici na ljubo so težave najpogostejše predvsem na manjših ravnih strehah, kot so razne terase in balkoni, pri katerih običajno detajli že v projektu niso bili ustrezno rešeni. Pri ložah je nujno, opozarja, da so tla v celoti toplotno izolirana, v stiku ravne površine z zidovi pa je treba uporabiti posebne vložke za prekinitev toplotnega mostu. Pri običajnih konstrukcijah, kjer prekinitev toplotnega mostu ni, je treba vgraditi toplotno izolacijo tako nad kot pod konstrukcijo, le da je ta bistveno tanjša kot pri ravni strehi.

Najpogostejša razloga za sanacijo starih ravnih streh so poškodbe hidroizolacije z zatekanjem vode, v novejšem času pa tudi izboljšanje toplotne zaščite. Če ob zamakanju ne gre zgolj za lokalno sanacijo puščajočega mesta, temveč preplastitev hidroizolacije v celoti, je priporočljiva dodatna toplotna zaščita, za katero pride danes najpogosteje v poštev princip plus ravne strehe, pravi Škerlep. Odstranjevanju starih slojev izolacije se je po njegovih besedah priporočljivo izogniti, ker je ob tem mogoče zamakanje v spodnje prostore in ker je to povezano z velikimi stroški, in sicer tako za samo izvedbo kot za odvoz na deponijo. Je pa ključnega pomena, da se pri sanaciji izberejo materiali, ki so združljivi s prvotno uporabljenimi in da so obstoječi sloji še dovolj dobro ohranjeni in dovolj nosilni.

Lastniki stanovanjskih stavb se za toplotno sanacijo ravne strehe najpogosteje odločijo ob hkratni sanaciji fasade, da lahko za ta namen pridobijo subvencijo Eko sklada. Vendar velja tu dobro pretehtati smiselnost ukrepa pri strehah, ki so že bile pred časom dodatno toplotno izolirane, opozori Škerlep, saj Eko sklad pri izračunu toplotne prehod­nosti strehe obstoječe izolacije ne upošteva, temveč jo računa le za novi sloj, medtem ko se pri sanaciji fasad upošteva tudi obstoječi sloj toplotne izolacije