Brunarice: Moderne in hkrati "po starem"

Ko so se v družini Boštjana Kalana odločili za gradnjo apartmajskih hišic, je bil njihova prva in edina izbira les. O čem drugem kot o brunaricah niso nikoli razmišljali – želeli so si, da bi se zlile z okolico, da bi bile narejene »po starem«, a bi kljub temu delovale moderno. »Značilnost klasičnih brunaric, ki smo se ji želeli izogniti, je preobloženost z detajli in okroglinami. Bližje so nam bile izčiščene linije in po teh kriterijih smo izbirali projektanta. Arhitekturo je zasnoval Boštjan Gradišar in v sodelovanju z njim smo spontano prišli do zunanjega videza,« pove gostitelj. Čeprav ima drugačen poklic, je sam že od nekdaj rad delal z lesom. Večina lesenih elementov zunanje ureditve naselja je njegovo delo.

Brunaric v Dolah za tokratno predstavitev nismo izbrali samo zaradi sodobnega, za ta tip hiš skoraj minimalističnega videza ter usklajenosti naselja, temveč tudi zato, ker so zgrajene tako, da čim manj obremenjujejo okolje. Porabijo zelo malo energije, skupina devetih apartmajskih hišk in večje, v kateri so zajtrkovalnica, recepcija in servisni prostori, ima skupno biološko čistilno napravo za odpadne vode, poleg tega so pobočje, na katerem stojijo, pred gradnjo v celoti drenažno uredili. Težav s hudourniki se vaščani za ta del sicer ne spominjajo, a izkušnja iz bližnje Krope, ki jo je leta 2007 razdejala povodenj, je bila dobra šola, pravi Boštjan Kalan.

Elementi gorenjskega stavbarstva

Čeprav stojijo v bregu, hišice niso podkletene, temveč je teren za vsako zravnan. Tloris­na površina vsake je sedem krat pet metrov, upoštevaje tudi teraso pod nadstreškom. Skupna površina pritličja s kuhinjsko-bivalnim prostorom in kopalnico ter mansarde z dvema sobicama je 70 kvadratnih metrov, strma dvokapna streha pa daje zaščito tudi gankoma – balkonoma na čelnih straneh hiše. Poleg te značilnosti gorenjskega stavbarstva so si želeli strešno kritino, ki bi bila po videzu čim bliže lesenim skodlam, in zunanjo barvo, kakršno dajo smrekovini vremenski vplivi. Od zunaj so bruna prebarvana s sivkastim premazom na vodni osnovi – videz globinsko impregniranega lesa, iz katerega so brunarice, je namreč barvno bliže svežemu lesu. Strehe prekriva siva betonska kritina. Niso betonski strešniki za ostrešje takšne hišice prevelika obremenitev, vprašam. »Nasprotno, pri lesenih hišah je celo zaželeno, da streha obteži konstrukcijo. Za les pravimo, da diha, ker je živ material, zato je prednost, če teža pritiska stene k tlom,« razloži gostitelj. 

S soprogo Alenko sta za izvajalca izbrala Smreko iz Gornjega Grada tudi zato, ker sta dobila certifikat, da so bruna narejena iz lesa zimske sečnje in da so bila globinsko impreg­nirana pri njih. Vsaka brunarica stoji na samonosilni temeljni plošči iz armiranega betona debeline 30 cm. Ko so nanjo položili ustrezno izolacijo, so gradili, kot bi zlagali lego kocke. Vse sestavne dele, narejene po meri, so že pripeljali na gradbišče. 

Zunanje stene, ki hkrati predstavljajo konstrukcijo, so izdelane iz vodoravno položenih brun debeline 8 cm, ki se v vogalih stikajo s križno vezjo, vendar so spoji skriti za leseno masko, ki deluje kot vogalni steber. »Takšna rešitev se mi je zdela oblikovno bolj izčiščena, iz enakega razloga so posnete okrogline pri brunih. Do prvega nadstropja so utori med njimi širši, v mansardnem delu pa so široki le nekaj milimetrov, zaradi česar delujejo lahkotneje,« razloži svojo zamisel Boštjan Kalan.

Zgornje nadstropje nosijo smrekovi tramovi – v nasprotju z zunanjimi bruni so iz lep­ljenega lesa, ki se ne krivi in ne poka. Strop oziroma tla nadstropja so v osnovi leseni in vsebujejo plast toplotne in zvočne izolacije.

Notranja stran sten je iz mavčnokartonskih plošč

Ko stopimo v pritlični del hišice, takoj opazimo kontrast lesenemu stopnišču, stavbnemu pohištvu in tramovom – bele notranje stene. Spričo majhne kvadrature so se želeli izogniti vtisu lesene škatle, zato so se odločili za notranjost iz mavčnokartonskih plošč. Ta način gradnje je omogočil vmesno plast toplotne izolacije iz steklene volne. Zunanje stene so tako debele približno 30 centimetrov. 

Brunarice imajo klasično leseno ostrešje, z notranje strani je mansarda obložena z mavčnokartonskimi ploščami. Streha je izvedena s prezračevalnim kanalom in izdatno plastjo izolacije. »Čeprav je les na dotik topel material, pa toplote ne akumulira tako kot kamen ali beton, zato je tudi pri brunaricah toplot­na izolacija zelo pomembna,« pravi Boštjan. Pri njihovih zaleže toliko, da hišico do strehe prijetno ogreje že en sam električni radiator v pritličju. »Če bi bile namenjene stalnemu bivanju, bi bila povprečna poraba energije še manjša,« soproga dopolni Alenka. Ker smo bili na obisku prav v času največjega vročinskega vala, lahko potrdimo, da je bila temperatura v brunaricah čez dan tudi brez klimatske naprave prijetna.

A kljub temu so imeli Kalanovi z izolacijo velik hec. Zagodla jo je brezžični internetni povezavi. Valovi oddajnika v skupni stavbi naselja so se kar odbijali od sten. Naposled so zadrego rešili tako, da so brezžični oddajnik in sprejemnike signala okrepili in namestili na strehe.

Kako je, če les »dela«

Ko se pogovarjaš z lastniki in graditelji brunaric, nihče ne pozabi omeniti, da les »dela«. Kako se to kaže v njihovih hišicah, vprašamo Kalanove. Je kaj videti in slišati? »Če je hiša dobro narejena, teh procesov – razen morda po vrzelih v nelepljenih tramovih – niti ne opaziš. Pri nas bi na morebitne napake najprej opozorile mavčnokartonske stene, saj bi se na njih pojavile razpoke,« pravi Boštjan. Pa bi kaj naredili drugače, če bi znova gradili? 

»Ne bistveno, le ogrevali bi drugače. Odločili bi se za skupni ogrevalni sistem s sodobnim kotlom na drva in z enega mesta napeljali centralno kurjavo v vse hiške,« povzameta dosedanje izkušnje gostitelja.