Kritine in ostrešja: Zelene strehe za hladnejši zrak v mestih

Med okoljskimi prednostmi zelenih streh velja omeniti še zadrževanje meteornih voda ob nalivih (voda se porazdeli po ozelenjeni površini in odteka počasneje), čiščenje deževnice (filtracija deževnice v vegetacijskem sloju pripomore k boljši kakovosti lokalne vode), čiščenje zraka (kvadratni meter zelene strehe lahko na leto očisti 0,2 kilograma prašnih delcev iz zraka) in zmanjšanje izpusta ogljikovega dioksida (kvadratni meter zelene strehe lahko na leto absorbira od pet do osem kilogramov ogljikovega dioksida, odvisno od tipa vegetacije, kar je približno toliko, kot ga odda običajni avto, ki prevozi 80 kilometrov). Zelene strehe zagotavljajo življenjski prostor za različne vrste organizmov in pripomorejo k obnovitvi ekoloških ciklov, ki jih je porušila urbana infrastruktura, poudarja Jure Šumi iz podjetja Knauf Insulation in doda, da ne gre zanemariti niti njihovih gospodarskih koristi: »Zelena streha ima dokazano daljšo življenjsko dobo kot klasična, saj jo ozelenitev varuje pred mehanskimi poškodbami, UV-sevanjem in ekstremnimi temperaturnimi obremenitvami.«

Ozelenjene strešne površine so neizkoriščen potencial, ki ga je smiselno upoštevati v načrtovanju trajnostnega gospodarjenja s prostorom, je prepričan Tadej Ian iz podjetja Aurig: »Ponekod v tujini so celo zakonsko predpisane, z njimi nadomeščajo izgubljene zelene površine zaradi urbanizacije, gradnjo pa podpirajo s subvencijami, nižjimi pristojbinami za uporabo kanalizacijskega omrežja in podobno. Stroški letnega vzdrževanja so za 15 odstotkov manjši kot pri klasični strehi.« Manjši so tudi stroški za ogrevanje in hlajenje, saj zelena streha pozimi učinkovito preprečuje toplotne izgube v okolje in poleti vdor toplote v bivalne prostore. Po Ianovih besedah so izračuni nemškega inštituta za gradbeni inženiring pokazali, da lahko z zeleno streho prihranimo do dva litra kurilnega olja na kvadratni meter na leto: »Prav tako se v poletnih mesecih zmanjša vdor vročine v bivalne prostore. Mikroklima v stanovanju pod zeleno streho je primerljiva z mikroklimo v pritličnem stanovanju, kar zmanjšuje porabo elektrike za delovanje klimatske naprave. Dodatna prednost je boljša zvočna izolacija, kar je pomemben podatek za tiste, ki živijo v urbanem okolju, v bližini industrijskih obratov, letališč. Plast vegetacije poleg tega varuje tudi pred elektromagnetnimi valovi.«

Tri vrste ozelenitve

Vse našteto velja le ob pravilni izvedbi vseh slojev zelene strehe. Obstaja več sistemov, katerega bomo izbrali, pa je predvsem odvisno od nosilnosti konstrukcije. Temu prilagodimo tudi izbiro ozelenitve. »Masivna izvedba konstrukcije in nezaupanje v vodotesnost hidroizolacijskih slojev sta bila v preteklosti glavna ovira pri izvedbi zelenih streh. Plast drenaže, zemlje in vegetacije je morala biti debela do pol metra, kar je pomenilo veliko dodatno obremenitev strehe. Razvoj na področju hidroizolacijskih slojev in sistemov ekstenzivne ozelenitve, ki so odporni proti ekstremnim razmeram na strehi ter ne potrebujejo velike količine humusa, pa je te pomisleke odpravil,« pojasnjuje Bošt­jan Kavčič iz podjetja Norik.

Glede na vrsto vegetacije in zahtevano vzdrževanje ločimo tri vrste ozelenitve. Intenzivna ozelenitev vključuje najmanj 40 centimetrov ali več rastlinskega substrata (na takšni zeleni strehi lahko rastejo drevesa, grmovnice in trava, vzdrževanje je zahtevno, obvezna sta zalivanje in košnja). Na strehi s polintenzivno ozelenitvijo z najmanj 25 centimetri substrata raste trava, ki jo je treba zalivati in kositi. Ekstenzivna ozelenitev pa vključuje do osem centimetrov substrata, na katerem uspevajo sočnice, gomoljnice, zeli, homulice (sedumi) in manjše grmovnice. Vzdrževanje je preprosto, saj košnja ni potrebna, tudi zalivanje je prej izjema kot pravilo, potrebno je le ob dolgotrajnih sušnih obdobjih. Po Kavčičevih besedah sta intenzivna in polintenzivna ozelenitev primerni za ravne pohodne strehe, ki so preprosto dostopne: »Zaradi debeline substrata in njegove teže sta primerni le za strehe z močno nosilno podkonstrukcijo, kakršna je armiranobetonska plošča.« Eks­tenzivna ozelenitev pa je optimalna rešitev za nepohodne ravne strehe in poševne strehe, do katerih je dostop otežen.

Tadej Ian svetuje ekstenzivno ozelenitev zlasti pri sanaciji strešnih površin, saj se tu pogosto pojavijo težave s statiko in nosilnostjo: »Te težave so pri intenzivni ozelenitvi nereš­ljive, saj bi morali vgraditi debelejše sloje substrata oziroma rastišča, to pa je povezano z veliko večjo težo. Pri ekstenzivni ozelenitvi pa je debelina substrata zelo majhna, zato je v večini primerov primerna za sanacijo.« Sogovornik je tudi prepričan, da je edini pravi naravni način razmnoževanja rastlin na strehi ozelenitev s potaknjenci ali semeni. Če namreč rastline zrastejo na strehi, postanejo močne, odporne, uspešno kljubujejo naravi in podnebju. »Sistemi s potaknjenci homulic že na začetku kljubujejo vetru tudi v Vipavski dolini, kjer sunki dosegajo hitrost do 200 kilometrov na uro,« dodaja Ian.

Že pripravljena zelena preproga

Ravna površina bo sicer najhitreje ozelenela, če jo bomo prekrili z že pripravljeno ekstenzivno zeleno preprogo. Tako po besedah Bošt­jana Kavčiča pridobimo vsaj leto prednosti v primerjavi z drugimi sistemi ozelenitve, hkrati pa se izognemo nevarnosti izpiranja in razpihovanja substrata. Zaradi tanke plasti substrata (tri do pet centimetrov) in majhne teže (največ 55 kilogramov na kvad­ratni meter) je takšna ozelenitev primerna za strehe z lahko podkonstrukcijo iz lesa, trapezne pločevine in podobno, denimo za nadstreške za avtomobil ali nadkritje za teraso. »Plasti zelene strehe si na lahki podkonstrukciji sledijo v naslednjem vrstnem redu: vegetacijska plast (zelena preproga), filc kot zbiralnik vode, hidroizolacija, lesen opaž, špirovec, perforiran zaključni profil, odkapna pločevina in zaključna obroba,« pojasnjuje sogovornik. Pri masivni podkonstrukciji sta sestava zelene strehe in vrstni red slojev malo drugačna: pod vegetacijsko plastjo je filc, pod njim prodec (zrnatost od 8 do 6 milimetrov), sledijo še ločilni filc, top­lotna izolacija (ekstrudirani polistiren), hidroizolacija, parna zapora, naklonski beton in armiranobetonska plošča.

»Če je plast hidroizolacije pod toplotno izolacijo, govorimo o obrnjeni strehi, medtem ko je pri tako imenovani topli strehi, ki jo nekateri imenujejo tudi klasična streha, najprej sloj parne zapore, sledita toplotna izolacija in hidroizolacija. Oba sistema streh sta dobra in priporočljiva, razlike med prvim in drugim so minimalne. Bistveno več izdelamo toplih streh,« pravi Tadej Ian. Pri debelini toplotne izolacije več kot dvajset centimetrov sicer priporoča izvedbo tople strehe, pri sistemu streh, ki so močno obremenjene s težo (na primer vgradnja bazena na strehi ali postavitev sončnih kolektorjev), pa strankam svetuje obrnjeno streho.

Za nadgradnjo streh v urbanem okolju

Med sistemi za zelene strehe velja omeniti tudi lahek montažni sistem z visoko zmog­ljivostjo zadrževanja vode, ki je namenjen za nadgradnjo vseh vrst ravnih streh na stavbah na urbanih območjih. Po besedah Jureta Šumija razvoj sistema ni bil naključen, saj je v zadnjem času v arhitekturi vedno bolj v ospredju okoljski vpliv stavb, ozelenitev strešnih površin pa je vsekakor trajnostno naravnana rešitev: »Sistem je sestavljen iz protikoreninske membrane, drenažnega sistema (z zalogovniki vode ali brez njih), patentiranega substrata iz mineralnih vlaken in vegetacijske preproge. Od drugih sistemov zelenih streh se razlikuje po majhni teži in visoki zmogljivosti vpijanja vode – teža suhega substrata je od 18 do 21 kilogramov na kvadratni meter, popolnoma nasičen z vodo pa tehta od 43 do 70 kilogramov na kvadrat­ni meter.«

Substrat iz mineralnih vlaken v povprečju tehta desetkrat manj, kot tehta klasični zemeljski substrat, zato ga lahko uporabimo na skoraj vsaki strešni konstrukciji, ne da bi ogrozili njeno statično stabilnost. Naj bo strešna konstrukcija betonska, jeklena ali gre za klasično zatesnjeno streho, so po sogovornikovih besedah elementi zelene strehe enaki, spreminja se le osnovna sestava strehe glede na zahtevnost objekta. Da bi zagotovili zadostno zmogljivost vpijanja vode in ustrezno podlago za rast vegetacije na strehi s površino tisoč kvadratnih metrov, potrebujemo dve do pet ton substrata iz mineralnih vlaken, odvisno od klimatskih razmer, medtem ko bi za enako veliko streho potrebovali od 50 do 100 ton klasičnega substrata.

Glede na vrsto drenažnega sistema in vrsto substrata lahko ta vpije od 25 do 49 litrov vode na kvadratni meter. Kvadratni meter dva centimetra debelega substrata iz mineralnih vlaken, ki je narejen iz različnih mešanic kamnin, z lahko in odprto zgradbo pa zagotavlja dobre razmere za rast rastlin, vpije 17 litrov deževnice. Kvadratni meter štiri centimetre debelega substrata pa zadrži 29 litrov deževnice.

Protikoreninska membrana (folija iz črnega polietilena majhne gostote) preprečuje prodiranje korenin v strešno konstrukcijo. Drenažni sistem z zalogovnikom je sestavljen iz dvostranskih drenažnih in zadrževalnih plošč, izdelanih iz mehansko odpornega recikliranega polistirena z veliko nosilnostjo. »Plošče so bile namensko razvite za zelene strehe. Sistem zagotavlja zadrževanje vode v sušnih obdobjih in hitro odvajanje odvečne vode v deževnih obdobjih. Omogoča tudi dodatno prezračevanje koreninskega sistema rastlin,« pojasnjuje Šumi. Drenažni sistem brez zalogovnika za vodo je izdelan iz črnega polietilena velike gostote, z geotekstilno tkanino, položeno nad čepki. Tudi zanj je značilno hitro odvajanje vode v deževnih obdobjih in prezračevanje koreninskega sistema rastlin.

Substrat je pripravljen iz dolgih mineralnih vlaken s posebnim patentiranim postopkom iglanja, ki po besedah sogovornika zagotavlja kompaktno in dimenzijsko stabilno plast ter veliko vpojnost vode. To je ravno nasprotno od tega, kar je sicer značilno za izdelke iz mineralnih vlaken v gradbeni industriji (izolacije). Narejen je iz neobdelanih (surovih) vlaken in je dobra rastna podlaga. Zgornji sloj je biorazgradljiva vegetacijska preproga, ki vsebuje deset do dvanajst različnih vrst rastlin, primernih za strešno ozelenitev (homulic), izdelana pa je v skladu z nemškimi smernicami za načrtovanje in izvedbo zelenih streh. Za ozelenitev manjših strešnih površin na stanovanjskih in nestanovanjskih objektih je na voljo tudi modularna različica tega sistema.

-----

Ravna ali poševna zelena streha

Ozelenitev ravne in poševne strehe se bistveno razlikujeta. Pri poševni strehi je treba preprečiti erozijo delcev substrata in v začetni fazi tudi erozijo rastlin, pojasnjuje Tadej Ian: »Poskrbeti je treba, da posamezni sloji zelene strehe ne zdrsnejo s površine. Sestava zelene strehe na poševnini je zato nekoliko nadgrajena. Naklon do 25 stopinj še ni problematičen, zato ni potrebna večja in bolj zapletena nadgradnja. Razlike v primerjavi z ravno streho so minimalne. Pri naklonu, večjem od 25 stopinj, pa je treba vgraditi zadrževalce oziroma zadrževalne letve, kar skupaj z zahtevno izvedbo podraži naložbo.«