Mansarde: Ureditev podstrehe v kakovosten bivalni prostor

Veliko mladih družin se namesto za nakup novega stanovanja odloči urediti mansardo na podstrešju hiše staršev, ugotavlja Veluxov arhitekt Domen Pogorevc, ki je skupaj z mentorico študentov arhitekture dr. Špelo Hud­nik pregledal študentske rešitve v okviru Arhitekturnega dialoga. Kot se je pokazalo iz prijav, ki ste jih na prilogo Deloindom naslovili bralci, je najbolj pogosta težava velikost mansarde, ta je večinoma premajhna. »Če slabo pozidamo prostor, ki je že tako utesnjen, ga naredimo še bolj neprijetnega,« opozori Špela Hudnik in doda, da je za čim večji izkoristek prostora najbolj pomembno, da pravilno in kar najbolje izkoristimo višino, kolenčni zid in svetlobo.

Primeren prostor za mansardo

Preden uredimo notranje prostore, so potrebni nekateri gradbeni posegi. Za mansardo je primerna samo podstreha, kjer je dovolj stojne višine, se pravi, da mora biti vsaj na dveh tretjinah tlorisa višina od tal do stropa najmanj 230 do 240 centimetrov. Najbolj primerne so strehe z naklonom od 35 do 55 stopinj, pri večjem naklonu pa je ena od rešitev, da stanovanje uredimo v dveh etažah. Preden se lotimo del, se je dobro posvetovati s statikom, ki bo preveril, ali bosta nosilna plošča in streha prenesli obremenitve. V novejših hišah, kjer so nosilne plošče armiranobetonske, običajno ni težav, v starih pa večinoma lesena tla niso narejena za dodat­ne obtežitve. To z izračuni ugotovi statik na podlagi konstrukcije hiše. Mogoča pa je utrditev z bočno ojačitvijo obstoječih stropnikov, ponavadi z vgradnjo AB-plošč.

Pri strehi mora statik preveriti, ali bo zdržala toplotno izolacijo, zato pregleda kritino, letve in nosilno konstrukcijo. Njegove pomoči ne potrebujemo, če smo pravilno izdelali projekt za izvedbo (PZI), ki vsebuje tudi statični izračun. »Najem statika je smiseln tudi, če načrtujemo preboj nosilnih sten, da ne bi s posegom v fiksno konstrukcijo povzročili kakšnih težav. Načeloma pa pri ureditvi mansarde ni treba veliko rušiti, nosilne stene je treba ohraniti in jim prilagoditi tloris, saj nosijo celotno konstrukcijo na tistih mestih, kjer je to predvideno. Vse se da rešiti s predelnimi stenami,« pravi Domen Pogorevc. Zanje je po njegovih besedah primeren katerikoli material za suhomontažno gradnjo: »Najbolj preprosto in zelo hitro so postavljene predelne stene iz pen­jenega betona ali suhomontažnih plošč.«

Toplotna izolacija

Ker je streha najbolj izpostavljen del objekta, moramo posebno pozornost nameniti toplotni izolaciji, ki mora biti dovolj debela, drugače se bodo prostori poleti pregrevali, pozimi pa hitreje ohladili. Posledica površno izvedenih del je lahko tudi zamakanje.

V pravilno izdelanem ostrešju si od zunanje strani proti notranjosti sledijo strešna kritina, pod njo lesene letve, zračni kanal, sekundarna kritina, toplotna izolacija, parna zapora ali ovira in na koncu zaključna stropna obloga. Toplotno izolacijo začnemo z vgradnjo parne zapore med špirovci ali pod njimi ter parno oviro med špirovci in prek njih. Nato je na vrsti vgradnja toplotne izolacije, katere optimalna debelina je 40 centimetrov, odvisna pa je od vrste toplot­noizolacijskega materiala, ki ga uporabimo, največkrat je to steklena volna. Prvi sloj toplotne izolacije položimo med špirovce, drugega na njih. Med lesenimi deli in izolacijskim materialom ne sme biti špranj ali praznih prostorov. Na zgornji sloj izolacije namestimo paroprepustno sekundarno kritino, tako omogočimo prehajanje vodne pare iz notranjosti ven, da se ne zadržuje v toplotni izolaciji. Vseeno je, katero paroprepustno folijo uporabljamo, vedno se morajo njeni robovi prekrivati za deset centimetrov, zelo pomembno pa je tudi, da so vsi stiki pravilno zlepljeni s paroprepustnim trakom. Nad sekundarno kritino naredimo zračni kanal, da bo lahko zrak krožil pod strešniki in da se bo vodna para iz notranjosti odvajala ven. Ko končamo, namestimo kontra letve, letve za kritino in kritino. Toplotno izolacijo s spodnje strani zapremo s parno zaporo, kadar hočemo popolnoma preprečiti prehod vodne pare v ostrešje, ali parno oviro, ki le delno prepreči prehod pare. V obeh primerih gre za posebno folijo, ki jo moramo na stikih dobro zalepiti. Na koncu je pomembno še, da se toplotna izolacija strehe in toplotna izolacija fasade stikata oziroma prekrivata, zaradi česa bo toplotni ovoj neprekinjen in toplotni most na stiku izničen. Zato mora izolacija fasade iti čez strešno ali pa strešna čez fasado.

Kolenčni zid

Pri gradnji mansarde sta zelo pomembna kolenčni zid, ki ga ne smemo zapirati do stojne višine, in sama stojna višina. Arhitekti priporočajo, da sleme ostane odprto. »Velika napaka je, da se mansarda zapre na dveh metrih in pol in odreže sleme. Ljudje pogosto zmot­no mislijo, da je odprto sleme le prostor, ki ga po nepotrebnem ogrevamo. Ampak če konico odrežemo, mansarda postane navadno etažno stanovanje in izgubi svoj čar,« pravi Domen Pogorevc.

Previsok kolenčni zid je zelo pogosta napaka samograditeljev, ugotavlja sogovornik. Težavo s previsokim kolenčnim zidom bi se dalo rešiti tudi z razbijanjem in nižanjem, a arhitekti prej svetujejo dvigovanje tal v notranjosti, saj se tako kolenčni zid zniža, okna pa se lahko postavijo na višino oči, brez večjih gradbenih posegov na strehi. Nižanje kolenčnega zidu hkrati pomeni nižanje strehe, zato je treba o tem bolj razmisliti pred samo gradnjo. Podobno je s prenizkim kolenčnim zidom. »Pogosta napaka je zapiranje nizkih kolenčnih zidov z notranjim kolenčnim zidom. Namesto da bi tam postavili vgradno omaro, polico, posteljo, postavijo kar predelno steno in del prostora za njim ostaja neizkoriščen,« pripomni Domen Pogorevc.

Previsok kolenčni zid je običajno posledica želje samograditeljev, da bi tako pridobili več bivalnega prostora, vendar je zaradi tega strešno okno previsoko in ni komunikacije z okolico, ki je za kakovostno bivanje izjemno pomembna. Minimalna zahteva za osvetlitev prostora je 20 odstotkov površine oken glede na tloris. »Svetloba je pomembna. Podstreha mora biti pravilno osvetljena, če hočeš doseči kakovost bivanja. Problem je, če ne vidiš skozi okno ali vidiš samo nebo, to je za človeka neudobno,« pravi Špela Hudnik. Idealna višina spodnjega dela okna je od 90 do 110 centimetrov, zgornjega pa od 190 do 210 centimetrov, še doda. Širino strešnega okna pri obstoječem ostrešju določa razdalja med špirovci. Za dobro izolacijo okna lahko uporabimo toplotnoizolacijski okvir, ki zapolni prostor med okenskim okvirjem in špirovcem in tako prepreči nastanek toplotnega mostu.

Notranja ureditev

Špela Hudnik pojasnjuje, da sodobna arhitektura teži k temu, da v mansardi ni predelnih sten, nujne so le pri kopalnici. Prav takšne rešitve so največkrat ponudili študentje arhitekture v okviru Arhitekturnega dialoga. Medtem ko marsikdo pod streho naredi stanovanje s hodnikom na sredini in sobami na vsaki strani, ločenimi s predelnimi stenami, so mentorico Špelo Hudnik navdušile rešitve odprtih mansard brez premajhnih utesnjenih sobic. »Sama razporeditev mora biti drugačna kot v stanovanju, saj je v mansardi najbolj pomembna stojna višina. Osrednji del, ki ima najvišjo višino, je tudi najbolj uporaben, zato ne sme biti tam hodnik. Prostor lahko zapremo drugače, bolj inovativno, ne le s predelnimi stenami. Študentje so to dosegli s transformacijo prostora na različne ravni. Čez dan stanovanje deluje odprto, zvečer pa lahko intimno zapreš prostore. Medetaže ali podesti postanejo intimni prostori, kot je spalnica,« pove Špela Hudnik. Če sobe vseeno želimo ločiti s stenami, pa Domen Pogorevc svetuje, da naj bodo otroške sobe na sončni strani, kot sta jug in zahod, spalnica staršev pa je lahko obrnjena tudi na sever ali severovzhod. Tako bo bivanje v mansardi udobno za vse člane družine.