Največ lastnih odločitev

 Kakor pravi Dušan Knafelc, svetovalec v energijski pisarni Ensvet v Novem mestu, se največ vprašanj občanov, ki obiščejo pisarno, nanaša prav na to gradbeno fazo. Medtem ko sta se z detajli v prejšnjih gradbenih fazah tako ali drugače ukvarjala predvsem arhitekt in statik, se zdaj po njegovih besedah z drugačnimi detajli ubadajo predvsem investitorji.

Predelne stene, ometi in tlaki

Izdelava predelnih sten je manj zahtevna kot izdelava zunanjih, nosilnih zidov hiše. Njihova funkcija je predvsem estetska, glavna vloga pa ločevanje posameznih prostorov znotraj objekta. Za predelne stene se uporabljajo materiali, ki omogočajo hitro, predvsem pa manj umazano delo. Marsikateri investitor se postavljanja predelne stene iz mavčnokartonskih plošč, steklenih zidakov ali drugega ustreznega materiala loti sam.

Pred nanosom obloge ali pred pleskanjem notranje stene je treba izdelati omete, prav tako na zunanji strani, pred nanosom fasade. Z notranjimi grobimi iz mešanice malte in apna ter finimi mavčnimi ometi (čedalje pogosteje se uporabljajo tudi ilovnati) dodatno zravnamo in zgladimo površino ter jo pripravimo za beljenje ali druge zaključne stenske obloge. To je že delo za spretne mojstre z veliko izkušnjami, saj imamo, če je slabo opravljeno, več škode kot koristi. Slabo in neravno zidano steno je z grobimi notranjimi ometi težko popravljati, še najbolje jo je zrušiti in sezidati novo. Ceneje bo, če tudi ometavanje, tako kot druga zahtevna gradbena dela, prepustimo mojstrom.

Stari zidarski mojstri še vedno prisegajo na ročno ometavanje in glajenje zidov, čeprav se ometi že nekaj časa nanašajo strojno. V obeh primerih je pomembno, da je mešanica ustrezno pripravljena, v nasprotnem primeru se na ometu pojavijo razpoke, začne lahko celo odpadati. Sence na večjih površinah pomenijo, da je omet slabo narejen, njegova debelina pa je na nekaterih delih tanjša kot na drugih. Na tleh posamezne etaže je treba izdelati betonske tlake, na katere se nato položi poljubna obloga. Izdelava betonskih tlakov je dolgotrajna predvsem zaradi sušenja materiala, zato so za to vrsto gradbenih del bolj kot zimski primerni poletni meseci.

Vrsta in debelina toplotne izolacije

Največ vprašanj investitorjev je povezanih z vrsto in debelino toplotne izolacije. Prostor zanjo je sicer predviden že v načrtih, saj zaradi energijske varčnosti v posamezne dele hiše vgrajujemo čedalje debelejše sloje (na zunanje stene tudi do 40 centimetrov, nekaj manj na temelje, več kot 30 centimetrov pa na ostrešja), ki učinkovito zmanjšajo toplotne izgube. Seveda pod pogojem, da smo izbrali primeren material in poskrbeli za kakovostno vgradnjo. Toplotna izolacija mora potekati neprekinjeno od temeljev po zunanji strani zunanjih zidov do ostrešja, pri tem pa moramo preprečiti nastanek toplotnih mostov, mest z velikimi toplotnimi izgubami, ki lahko izničijo vse njene učinke.

Za izolacijo zunanjih sten so primerni vsi materiali, zato je odločitev v rokah investitorja. Po izkušnjah Dušana Kanfelca tisti, ki gradijo zidano hišo, večinoma dajo vgraditi kameno volno ali ekspandirani polistiren (EPS), ki imata primerljive toplotnoizolativne lastnosti. Manj pogosto se odločijo za alternativne izolacijske materiale, kot so celulozni ali lesni kosmiči, saj je treba pripraviti posebne kalupe, v katere se vpihajo. Prav tako redki izberejo stekleno volno, konopljo in slamo, saj je način vgradnje zelo specifičen.

Če se je investitor odločil za kontaktno fasado, zadostuje en sloj plošč kamene volne, ki ga je treba na ustrezno pripravljeno površino stene lepiti in dodatno pritrditi s sidri. Pri prezračevanih fasadah sta priporočljiva dva tanjša sloja kamene volne, zunanji sloj izolacije, ki meji na prezračevalni kanal, pa je treba zaščititi s steklenim voalom ali podobno namensko folijo. Tudi plošče iz EPS, ki se na steno lepijo po vsej površini in po potrebi dodatno sidrajo s sidri, so na voljo v različnih debelinah, a niso najboljša izbira za prezračevalne fasade.

Posebna pozornost izolaciji okrog oken in balkonov

Pritrjevanje plošč izolacijskega materiala, ne glede na to, za katerega se je investitor odločil, ni delo za nekoga, ki s tem nima izkušenj. Pritrjene morajo biti natančno, s stiki brez zračnih kanalov, pravilna izvedba pa je še zlasti pomembna na vogalih dveh sten, okrog okenskih odprtin in balkonov, saj tu najpogosteje nastajajo toplotni mostovi. Stiki morajo biti tesni, izolirati pa je treba celotno površino okenskih špalet. Da se izognemo nastanku toplotnega mostu, mora biti okno vgrajeno na zunanji rob neizoliranega zidu, pri čemer špaleto tvori debelina izolacije. Če je okno vgrajeno na sredino oziroma v notranjost zidu, špalete ne moremo obložiti z enako debelim slojem izolacije kot zid, posledica pa je toplotni most. Balkon, ki je v neposrednem stiku z zunanjimi stenami in prebija toplotni ovoj, je treba izolirati na spodnji, čelni in zgornji strani, sicer nastane velik toplotni most. Da bo dovolj prostora za izvedbo tlakov in pragov za balkonska vrata, je treba vgradnjo toplotne izolacije predvideti že v načrtu.

Izolacija ostrešja

Če bo prostor pod streho neizkoriščen, zadostuje, da toplotno izoliramo medetažno ploščo med podstrešjem in spodnjimi bivalnimi prostori. Material preprosto položimo na medetažno ploščo ali ga nanjo vpihamo. Pri armiranobetonski plošči parna ovira ali zapora nista potrebni, saj beton zadostno uravnava difuzijo vodne pare, nujni pa sta pri lesenih medetažnih ploščah. V tem primeru se izolacija v leseno ploščo vgradi ali vpiha med stropnike, ki so zgoraj in spodaj zaprti z lesnimi ali drugimi veznimi ploščami.

Ker le še redki investitorji gradijo večnadstropne hiše, praviloma se odločijo za pritličje in mansardo, je treba izolacijo vgraditi pod strešno kritino. Pomembno je, da se toplotni ovoj zunanjih sten in ostrešja stikata, sicer na obodu strehe nastane velik toplotni most. Izolacijo sten je torej treba potegniti dovolj visoko, temu primerno pa zasnovati tudi nosilno strešno konstrukcijo. Za izolacijo ostrešja lahko uporabimo skoraj vse vrste izolacijskih materialov, tudi alternativne, v razsutem stanju, pri čemer je treba pripraviti kalupe, v katere se material vpiha. Kalup je na eni strani navadno zaprt s sekundarno kritino, na drugi pa z zaključno stropno oblogo.

Če je konstrukcija ostrešja betonska, kar je pogosto na Primorskem, je treba pri strehi z manjšim naklonom na zunanjo plast najprej privariti plast hidroizolacije (pri strehi z večjim naklonom ta ni potrebna, saj voda z nje hitro odteče), čeznjo pa položiti plast toplotne izolacije, sekundarno kritino in mrežo letev, na katere se polagajo strešniki. Zaradi parozapornosti betona parne ovire ali zapore niso potrebne.

Ogrevanje in druge napeljave

Pred zaključnimi deli je treba poskrbeti za napeljavo vseh potrebnih električnih in informacijskih inštalacij (telefon, antena, domofon), vodovodnih in odtočnih, plinskih inštalacij in sistema ogrevanja. Čeprav je vse predvideno že v načrtu, Knafelc pravi, da investitorje, ki pridejo v svetovalno pisarno, najbolj zanima zasnova ogrevalnega sistema, največkrat pa si tudi ne znajo odgovoriti na vprašanje, kateri energent izbrati. Svetovalec se seveda ne more odločiti namesto graditelja, lahko mu le svetuje. Pri tem mu priporoča, naj bo pazljiv predvsem pri pravilnem zaporedju opravljenih del. Ne glede na to, da jih opravlja izvajalec (in različne napeljave prav gotovo niso delo za neizkušene graditelje), Knafelc ugotavlja, da se graditelji poskušajo poučiti vsaj o osnovah izvajalčevega dela. Zavedajo se namreč, da poznejše odpravljanje napak zaradi slabo opravljenega dela drago stane.

Veliko graditeljev sicer razmišlja o do okolja prijaznih načinih ogrevanja, a je končna odločitev še vedno precej odvisna od denarja. Ker ga med gradnjo praviloma primanjkuje, se odločajo glede na kratkoročni prihranek in izberejo cenejšo različico, čeprav bo ta dolgoročno dražja, pravi Knafelc. Tako se tam, kjer ni možnosti priklopa na daljinsko ogrevanje, še vedno največ investitorjev odloči za ogrevanje s kurilnim oljem, pri čemer je priporočljivo izbrati kotel z najsodobnejšo kondenzacijsko tehnologijo in talno gretje v prostorih. Tako bodo izkoristki sistema večji in toplotne izgube manjše. Ekološko bolj ozaveščeni v svoje hiše vgrajujejo sisteme za ogrevanje z lesno biomaso v obliki polen, sekancev ali peletov, ki so do narave prijaznejši, učinkoviti in v primerjavi s fosilnimi gorivi tudi cenejši. Dodaten plus je, da lahko za nakup tehnologije pridobijo nepovratna sredstva države. Korak naprej naredijo investitorji, ki gradijo nizkoenergijske ali pasivne hiše. Vanje so namreč vgrajene toplotne črpalke in sončni sprejemniki, ki proizvajajo toploto z izkoriščanjem toplote obnovljivih virov energije. Pravilno načrtovan sistem lahko uporabljamo tudi za hlajenje, za katero pa ne potrebujemo toliko energije kot v obstoječih stavbah.

Delo in dom, 20. oktober 2010