Notranje stopnice: Premagovanje višine z dodano vrednostjo

Seveda so stopnice nujen element za premoščanje višinskih razlik v stanovanjski enoti, kadar je ta dvo- ali večetažna. A zdaj tako naročniki kot arhitekti nanje gledamo še iz drugega zornega kota, od njih pričakujemo in želimo iztržiti več, pravi Mladen Novak iz Ateljeja Novak arhitekti: »Na stopnice gledamo kot na element, ki bo tudi v estetskem smislu dodana vred­nost prostoru. Če je le mogoče, jim zato poleg funkcije premagovanja višine dodamo še kakšno drugo. Največkrat jih tako umestimo na vidno mesto ob prehodu iz predprostora v dnevne prostore, lahko tudi v okviru dnevnih bivalnih prostorov, le redko pa jih, a takrat z razlogom, skrijemo v manj izpostavljene kotičke.«

Strinja se, da so stopnice v osnovi funkcionalen element in kot take so jih investitorji v obdobju samograditeljstva, od šestdesetih do osemdesetih let, pogosto dvoramne z betonom, vlili med dve notranji in eno zunanjo steno: »Tam so opravljale svojo osnovno nalogo, vertikalna komunikacija je delovala, to pa je bilo tudi vse. Resnici na ljubo tudi hiše, v katerih se skrivajo takšne stopnice, niso ne zunaj ne v notranjosti izpolnjevale kaj dosti več kot osnovno funkcijo strehe nad glavo. Vsa čast izjemam, seveda, precej domiselnih in lepih hiš izpod rok vrste dobrih arhitektov je tudi iz tega obdobja,« pravi sogovornik.

Tudi Miro Milinčič iz podjetja Monting Plus ugotavlja, da ljudje še vedno prepogosto jemljejo stopnice kot nujno zlo in jim v skladu s tem razmišljanjem odmerijo prostor tam, kjer se lahko pokaže zgolj njihova funkcio­nalnost, ne pa tudi arhitekturna oziroma dekorativna vloga. Kakšne oblike bodo, je odvisno od velikosti prostora, ki ga imamo na voljo, in mesta, kjer bodo potekale. »V veliko, razkošno hišo je smiselno umestiti položne in široke stopnice, ki se nekje na sredini, za podestom, razcepijo, vsak krak pa nato vodi na svojo polovico galerije. Po drugi strani stopnice v hribovskih počitniških hišicah vodijo zgolj v tesne in skromne spalne prostore. Da bi zavzele čim manj prostora, so zelo strme, pogosto celo z izmeničnimi nastopnimi ploskvami,« pravi Mladen Novak.

Oblika in materiali usklajeni s prostorom

Vsake stopnice niso primerne za vsak prostor. Pomembno je, da je njihova oblika usklajena s prostorom, v katerega so umeščene, prav tako materiali oziroma njihove kombinacije. Največkrat so izdelane iz enega, kvečjemu dveh različnih materialov. »Zelo pogosta je kombinacija lesenih stopnic s kovinsko ali stekleno ograjo, a tu ni pravila, ki bi mu stranke sledile – navadno na odločitev o materialu vpliva preostala oprema,« pravi Milinčič. Jernej Jezeršek iz Mizarstva Jezeršek pa dodaja, da za stopnice večinoma izberemo tisto vrsto lesa, ki smo ga izbrali za parket ali notranja vrata.

Za stopnice so po Jezerškovih besedah primerne trše vrste lesa. Sam glede na to, da je naša država zelo bogata z gozdom, priporoča predvsem avtohtone slovenske vrste, kot so hrast, bukev, jesen, akacija in brest, v poštev pride še mehkejši les javorja, oreha ali češnje, seveda pa se lahko vsak odloči tudi za les tujerodnih drevesnih vrst. »Z različnimi premazi les zavarujemo pred zunanjimi vplivi, z različnimi tehnikami obdelave dosežemo poljubno barvo. Z beljenjem, na primer, les posvetlimo in barvne napake na površini zakrijemo, z barvnimi olji spremenimo osnovno barvo in hkrati poudarimo teksturo,« pojasni Jezeršek.

Druga možnost so materiali, kot so kamen, steklo, beton in kovina, obdelani na različne načine. Izbira materiala je po besedah Mladena Novaka odvisna od namembnosti objekta, od gradiv, uporabljenih pri gradnji, in ne nazadnje od vloge, ki jo namenimo stopnicam (poleg že omenjene funkcije premoščanja višinskih razlik). Lahko so masivne lesene, betonske ali kovinske, celo steklene ali iz umetnih materialov, pojavljajo se tudi v različnih kombinacijah vsega naštetega. »Kar zadeva obliko, so v prav vseh materialih lahko privlačne krožne, zavite, pa tudi bolj klasične ravne eno-, dvo- in večramne oziroma lomljene na nešteto načinov. Pomembno pa je, da ob svojem osnovnem namenu ne obremenijo prostora, čeprav želimo, da delujejo kot dominanten element,« poudarja Novak in dodaja, da naj stopnice nikakor ne postanejo ekscesna skulptura, namenjena sama sebi, po možnosti celo nevarna zaradi pomanjkljivih varnostnih elementov.

Zaradi vsega naštetega je priporočljivo, da investitor svoje želje in pričakovanja o tem, kakšne naj bodo stopnice in kakšno vlogo naj imajo v prostoru, zaupa arhitektu, saj bodo le tako kar najbolje združevale uporabnost z videzom, pa naj gre za novograd­njo ali prenovo.