Od strešnikov do zaključne stropne obloge

S pravilno izvedbo ostrešja omejimo prehajanje toplote in nadzorujemo oziroma omejimo prehod vodne pare. Oba dejavnika sta zelo pomembna za gradbenofizikalne lastnosti oziroma toplotno stabilnost ostrešja. Toploti je treba preprečiti, da bi pozimi iz toplejših notranjih prostorov prehajala ven, zaradi česar se povečajo toplotne izgube in potrebe po ogrevanju, poleti pa od zunaj ne sme vdirati v notranjost in pregrevati prostorov.

Ostrešje, pod katerim so bivalni prostori, mora varovati pred vdorom meteorne vode v notranjost stavbe. Ta lahko navlaži toplotno izolacijo pod strešno kritino in zmanjša njene toplotnoizolativne lastnosti, poškoduje pa lahko tudi druge dele ostrešja in celo prodre v bivalne prostore. Poleg meteorne vode vpliva na kakovost ostrešja tudi vlaga, ki nastaja zaradi razlik v temperaturi zunanjega zraka in zraka v prostorih. Ta pozimi prehaja iz toplih prostorov ven, poleti pa nasprotno iz toplejšega ozračja v notranjost. Plasti ostrešja morajo biti narejene tako, da je pozimi prehod oziroma difuzija vodne pare mogoč, poleti pa mora biti preprečen. Če se vodna para zadržuje v prostorih, ker ostrešje ni difuzno odprto, bo kondenzirala, posledica pa je lahko plesen na stropu in stenah.

Nadzor toplote in vlage

Če je podstrešje prazno, je naloga ostrešja le zaščita pred meteornimi vodami in drugimi vremenskimi vplivi. Prehod toplote in vodne pare uravnavamo s toplotno izolacijo ter parnimi ovirami in zaporami na podstrešnem delu medetažne plošče. Če je ta armiranobetonska, parna ovira in zapora običajno nista potrebni, saj difuzijo vodne pare omogoča in zadostno uravnava beton, pri lesenih ploščah pa sta obvezni. Toplotna izolacija se položi ali vpiha na betonsko ploščo. Pri leseni konstrukciji se vgradi oziroma vpiha med stropnike, ki so zgoraj in spodaj zaprti z lesnimi ali kakšnimi drugimi vezanimi ploščami. Pri poševni strehi, pod katero so bivalni prostori, si morajo plasti od zunaj proti notranjosti slediti v naslednjem vrstnem redu: strešna kritina, zračni kanal, sekundarna ali rezervna kritina, toplotna izolacija, parna zapora ali ovira in zaključna stropna obloga. Vsak sloj je pomemben in ima svojo nalogo, zato nobenega od njih ne smemo spustiti. Poleg tega je pomembno, da so čim bolj natančno narejeni, kar še zlasti velja za vgradnjo toplotne izolacije, ki mora zapolniti čisto vsak kotiček ostrešja, in namestitev parne ovire ali zapore, pri katerih morajo biti stiki natančno zlepljeni s paroprepustnim lepilnim trakom. Tako zagotovimo zrakotesnost ostrešja in preprečimo nepotrebne toplotne izgube zaradi površno položene izolacije.

Sekundarna kritina varuje pred vdorom vode in vetra

Dela na ostrešju se ne začnejo v vrstnem redu, kot si sledijo posamezne plasti. Najprej je treba na škarnike položiti sekundarno kritino, ki je dodatna zaščita toplotne izolacije in notranjosti pred vlago, vetrom ter vdorom hladnega in toplega zraka od zunaj. Hkrati mora biti paroprepustna, da bo lahko para, ki iz notranjosti prodira skozi toplotno izolacijo, lahko prešla ven. Če ji je to onemogočeno, se bo zadržala v izolaciji, jo navlažila in zmanjšala toplotnoizolativne lastnosti materiala. Zato se za sekundarno kritino uporabljajo paroprepustni materiali. Paroprepustne folije se pritrdijo neposredno na škarnike, tako da se njihovi robovi prekrivajo, dodatno pa jih je treba zlepiti še s paroprepustnim trakom. Druga možnost so lesne vlaknenke, ki se na škarnike polagajo druga ob drugo po sistemu utor in pero, tretja možnost pa je kombinacija lesenih desk in paroprepustne folije. Deske se pritrdijo na škarnike, čez pa se napne folija. Z lesnimi vlaknenkami ter s kombinacijo desk in folije še dodatno povečamo toplotno stabilnost ostrešja.

Skozi zračni kanal se odvaja vodna para

Preden streho prekrijemo s strešno kritino, je treba med njo in sekundarno kritino narediti zračni kanal. Vlaga, ki iz toplih prostorov prehaja skozi vse plasti ostrešja, gre na prosto skozi zračni kanal. Hkrati ta omogoča kroženje zraka pod strešno kritino. Na spodnji strani strehe pri žlebovih je treba urediti zajem zraka, odvod, ki je namenjen tudi pari, pa skozi zračnike na slemenu. Zračni kanal naredimo tako, da na škarnike čez sekundarno kritino namestimo lesene letve s presekom najmanj pet krat osem centimetrov. Čeznje pritrdimo prečne letve, na tako narejeno mrežo pa polagamo strešno kritino. Zaradi vrstnega reda potrebnih del je treba pri sanaciji ostrešja strešno kritino umakniti, saj le tako lahko kakovostno namestimo sekundarno kritino in naredimo zračni kanal. To sicer zahteva več dela in poveča stroške sanacije, vendar so učinki zagotovo boljši, kot če poskušamo najti rešitve, ki ne zahtevajo odstranitve strešnikov. Običajno je težko narediti zračni kanal, nemogoče je kakovostno zlepiti robove sekundarne kritine, če uporabimo folijo, lesnih vlaknenk in desk pa sploh ni mogoče nameščati.

Izolacija preprečuje toplotne izgube in pregrevanje

Ko je ostrešje pokrito, se lotimo del na notranji strani. Najprej pod sekundarno kritino med, pod ali nad škarnike namestimo ustrezno debelino toplotne izolacije, odvisno od njihove višine in razpoložljivega prostora. Pri novogradnjah se običajno vgrajuje med in pod škarnike, saj se njihova debelina prilagodi potrebni debelini izolacije. Če pri obnovi ugotovimo, da je ne moremo vgraditi pod škarniki, ker stropa ne moremo toliko znižati, je treba najprej vgraditi izolacijo in šele nato pritrditi sekundarno kritino. Za izolacijo izberemo mehkejše in prilagodljive materiale, ki jih je bolj preprosto vgraditi na težko dostopna mesta. To so kamena in steklena volna, lahko je tudi ovčja volna. Lahko vpihamo celulozne kosmiče, za kar potrebujemo zaprt prostor. Tega lahko naredimo tako, da na škarnike na spodnji strani pritrdimo katero od lesnih vezanih plošč.

Preden izdelamo zaključno stropno oblogo, ki je običajno iz mavčnokartonskih ali lesnih plošč, je treba pod toplotno izolacijo napeti parno oviro, ki delno omogoča prehod vodne pare, ali zaporo, ki jo preprečuje. Ker priporočajo, da je ostrešje difuzno odprto, je bolje izbrati oviro. Ta pozimi prehod vodne pare iz notranjih prostorov ven ovira toliko, da ne kondenzira v plasti toplotne izolacije.

Betonska streha za večjo stabilnost

Ponekod, predvsem na Primorskem, se graditelji še vedno odločijo za armiranobetonsko poševno streho. Z gradbenofizikalnega vidika je to dobra odločitev, saj beton akumulira toploto, hkrati pa je parozaporen, zato na takšnih ostrešjih ne potrebujemo parne zapore ali ovire. Za betonsko streho se odločijo predvsem tam, kjer je moč vetra velika, saj zagotavlja večjo trdnost in stabilnost. Vse plasti se izvedejo med betonsko ploščo in strešno kritino, razen v primerih, ko se odločimo za dvojno betonsko ploščo, pri kateri je ena plast izolacije nameščena med dve tanjši plasti betona.

Na betonsko ploščo z manjšim naklonom je treba najprej privariti plast hidroizolacije, ki je največkrat bitumenska, pri strehah z večjim naklonom pa po mnenju strokovnjakov to ni potrebno, saj voda z njih hitro odteče. Potem sledi plast toplotne izolacije iz enakih materialov kot pri lesenih ostrešjih. Če bodo strešniki, največkrat so to korci, položeni v malto, je dobro vgraditi poseben toplotnoizolativni sistem, ki se ne spreminja zaradi teže malte in korcev.

Tudi pri betonski strehi je treba čez izolacijo položiti sekundarno kritino, čeznjo pa namestiti letve, na katere se položijo strešniki. Z mrežo letev ustvarimo tudi manjši zračni kanal. Betonsko streho imajo največkrat večstanovanjski objekti, saj zagotavlja boljšo zvočno zaščito in večjo požarno varnost.

Delo in dom, 17. junij 2009