Odstranimo vzroke, ne le posledice vlage

Vzrokov za čezmerno vlago v prostorih in konstrukcijah stavbe je več, med najpogos­tejšimi so napake pri gradnji, kot so slabo ali celo neizolirani temelji, poškodovana hidroizolacija, nepravilno izvedena drenaža, napake pri odvajanju vode od objekta, zunanje stene brez ustrezne ali zadostne toplotne izolacije, zamakanje zaradi poškodovane strehe, neustrezno zračenje in odvajanje vlage iz notranjosti, kar ima med drugim za posledico tudi kondenzacijo vlage na površini ali v notranjosti zidov. Zaradi naš­tetih napak nastanejo bolj ali manj intenzivni toplotni mostovi, ki so najbolj izraziti v hladnejših mesecih, pravi Miloš Senica iz podjetja Ravago. Negativni učinek toplotnih mostov, ki vplivajo na toplotno bilanco stavbe in kakovost bivalnega okolja, je izrazit zaradi znižanih notranjih površinskih temperatur na mestih toplotnih mostov in s tem povezane nevarnosti lokalne površinske kondenzacije vodne pare iz zraka, kar povzroči poškodbe materiala, estetske težave in ustvari razmere za razvoj zidne plesni.

Vlaga na mestu toplotnega mostu kondenzira

Težave s kondenzacijo vodne pare na površini sten v spalnici, kjer se že kaže tudi zid­na plesen, in na okenskih steklih ima bralka z Dolenjskega. Prepričana je bila, da so povezane s kapilarno vlago. Živi namreč v sto let stari kmečki hiši, ki so jo pred desetimi leti sicer obnovili, a so takrat med drugim uredili le drenažo okrog nje, niso pa poskrbeli za hidroizolacijo temeljev. Na stene v kleti so namestili napravo, ki preprečuje dvig kapilarne vlage, strop iz hladne kleti proti ogrevanemu pritličju so zaradi pomanjkanja prostora izolirali le z dvema centimetroma ekspandiranega polistirena. Od takrat se v spalnici, ki leži v severovzhod­nem vogalu hiše, v vogalu pri tleh, kjer se zunanji zid stika z betonsko ploščo neogrevane kleti, pojavlja bela plesen, ki sega deset centimetrov visoko. V spalnici sta dve okni – pod enim je radiator, zato tu ni težav. Na drugem oknu na notranji strani špalet nastaja bela goba, na steklu pa se pet centimetrov visoko naberejo vodne kapljice.

Energijski svetovalec Bojan Žnidaršič je na podlagi vsega, kar je povedala bralka, prepričan, da vzrok za težave ni kapilarna, ampak kondenzacijska vlaga, še zlasti ker v kleti ni nobenih težav. Vogal v spalnici, kjer se nabira plesen, je po njegovih besedah po celotni dolžini zidu en velik toplotni most, ki je nastal zato, ker je klet premalo izolirana – vlaga pa na mestu toplotnega mostu kondenzira. Topel zrak se namreč ob stiku s hladno površino naglo ohladi, pri čemer del vodne pare na površini kondenzira, saj topel zrak veže nase več vlage kot hladen. Bralki je najprej svetoval redno spremljanje količine vlage v zraku s higrometrom, pravzaprav z dvema – enim pri oknu, kjer se nabira kondenz, z drugim pri vratih. Pri tem odsvetuje uporabo najcenejših merilnikov vlage, saj so lahko odstopanja po njegovih besedah tudi do 20-odstotna. Izkazalo se je, da je zračna vlažnost pri oknih približno 80-odstotna, pri vhodu v spalnico in v drugih prostorih pa v mejah dovoljenega, med 40- in 60-odstotna, in to je potrdilo mnenje energijskega svetovalca, da težav ne povzroča kapilarna vlaga.

Redno in pravilno prezračevanje

Prvi ukrep, ki ga je priporočil bralki, je red­no in učinkovito prezračevanje. Učinkovito prezračevanje pomeni trikrat ali štirikrat na dan, vedno za tri do štiri minute, pri čemer je nujno narediti prepih, opozarja Žnidaršič in doda, da bi to morali početi v vseh stanovanjih, tudi če v njih ni težav s plesnijo, še zlasti pa po zamenjavi dotrajanih oken z energijsko učinkovitejšimi. Sodobna okna namreč zelo dobro tesnijo, kar pomeni, da ni več »naravnega« prezračevanja kot pri starih oknih. S prepihom dosežemo hitro izmenjavo zraka, predvsem pa je pomembno, da zrak tako preženemo tudi iz mrtvih kotov, kjer je navadno tudi najbolj navlažen. S pravilnim prezračevanjem preprečimo, da bi relativna vlažnost notranjega zraka presegla kritično mejo, in tako pretežno odstranimo nevarnost kondenzacije vodne pare in nastanka plesni, pojasni Žnidaršič. Pri tem navede podatek, da štiričlanska družina z dihanjem, znojenjem, kuhanjem, kopanjem, pranjem in drugimi opravili v 24 urah proizvede deset do petnajst litrov tekočine – in s prezračevanjem skozi okna je lahko odstranimo več kot 99 odstotkov.

Drugi ukrep je odmik pohištva od zunanje stene za najmanj pet centimetrov, kar je nujno povsod, kjer je na zidu plesen, prav tako za pet centimetrov pa je treba pohištvo dvigniti od tal. Zrak, ki lahko kroži med steno in pohištvom, iz tako imenovanih mrt­vih kotov odvaja vlago.

Naslednji korak je zvišanje temperature v prostoru. Vsaka dodatna stopinja Celzija namreč zniža delež relativne zračne vlage za poltretji odstotek. Če denimo temperaturo dvignemo za štiri stopinje Celzija, bomo delež relativne zračne vlage znižali za deset odstotkov.

Dodatna toplotna izolacija kleti in okenskih špalet

Takoj ko bo mogoče, pa naj bralka dodatno toplotno izolira strop v kleti, svetuje Žnidaršič. Na zdajšnja dva centimetra ekspandiranega polistirena je treba dodati še najmanj tri centimetre, skupaj bo torej pet centimet­rov. S petimi centimetri pa je treba izolirati tudi stene vsaj pol metra pod stropom, da se zmanjša toplotni most.

Če želimo odpraviti kondenzacijo na notran­jih površinah zidu in oknih, je treba torej zvišati temperaturo površin ali znižati relativno vlažnost zraka, najbolje oboje hkrati, pravi Miloš Senica. Temperaturo površin zvišamo z ustrezno izolacijo zunan­jega zidu in izolacijo okenskih špalet. Izolacija okenskih špalet namreč pomembno vpliva na pojav kondenza na notranji strani zidu in v okolici okna.

Nad kapilarno vlago s sanacijo zidu

Starejše hiše so pogosto pomanjkljivo hidroizolirane ali pa hidroizolacije sploh nimajo, zato se kapilarno navlažijo nekateri predeli v objektu. Kapilarna vlaga je vidna v obliki vlažnih madežev na stenah, posledica tega je pojav gradbene soli in razpadanja materiala, kar lahko povzroči tudi zmanjšano stabilnost objekta, opozarja Senica.

Če je hidroizolacija pomanjkljiva ali poškodovana, prodira kapilarna vlaga navzgor po zidu in pri tem prenaša vodotopne soli v omet ali na njegovo površino, dodaja Ivan Klaneček iz podjetja Ing.Klan. Ko vlaga izhlapeva, soli kristalizirajo, kar povzroči značilne poškodbe vlažnih ometov. Ko vlaga zmrzne, omet in zid začneta počasi, a vztrajno razpadati, in sicer od zunaj navznoter. Propadajoči zid je treba sanirati, način in vrsta sanacije pa sta odvisna od vzroka za čezmerno navlaževanje. Če ni izrazitega vira vlage in je vlažnost zidu do 40-odstotna, zadoščajo že hidroizolacijski premazi ali pa je treba vlago v nosilnih zidovih znižati z ureditvijo drenaže ob vseh obodnih zidovih.

Če je zid močneje navlažen in stopnja vlage v njem presega 40 odstotkov, je treba po Klanečkovih besedah izvesti horizontalno hidroizolacijsko zaporo, ki bo kapilarni vlagi preprečevala dvig iz tal v konstrukcijo. Najpogosteje pa je treba poskrbeti za celovito sanacijo zidu in kapilarne vlage, ki vključuje odstranjevanje vira vlage (izsuševanje in polaganje drenaže), čiščenje in sušenje zidu (odstranjevanje poškodovanih ometov na zunanji in notranji strani zidu ter sušenje zidov), ustrezno hidroizolacijo objekta v vertikalni in horizontalni smeri ter izvedbo ustrezne površinske zaščite (hidrofobni omet). O možnosti odprave vzrokov za dvig kapilarne vlage bomo natančneje pisali v prihodnji prilogi Deloindom.

O zatiranju kapilarne vlage z elektroosmozo pišemo tudi v današnji tiskani izdaji priloge Deloindom.