Pravilno izvedene strehe so v neurjih manj poškodovane

Bralka, ki je morala zaradi neurij s točo že dvakrat menjati vso kritino na hiši – prvič, pred tremi leti, ji je toča dodobra uničila 18 let staro kritino, drugič pa skoraj novo, pri čemer je nemalo poškodb nastalo tudi zaradi vetra –, je zaskrbljena, saj so vremenske ujme čedalje bolj pogoste in povzročajo veliko škodo. Neurja s točo so sicer po Sloveniji različno pogosta predvsem zaradi razgibanega reliefa, razloži Gregor Vertačnik z oddelka za klimatologijo na Agenciji RS za okolje: »Razvoj nevihtnih oblakov ni odvisen le od razmer v prostem ozračju, temveč tudi od razmer pri tleh in reliefa (ali je nevihta nad gorami ali nižino), ker nevihtni oblak vase srka topel in vlažen zrak pri tleh. Velikost zrn toče je povezana z navpičnimi vetrovi – vzgorniki, ki jih nosijo po oblaku. Močnejši ko so, večja toča lahko pade iz oblaka na tla.« Toča je pogostejša nad ravninami, saj je tam plast vlažnega zraka debelejša in je tako razpoložljiva kondenzacijska energija večja (vodna para kondenzira v oblačne kapljice). Po besedah sogovornika dosedanje analize na podlagi radarskih meritev kažejo, da so še zlasti ogrožena območja na prehodu z goratega sveta v ravnino, čemur ustrezajo ravninska območja severovzhodne Slovenije, delno tudi Ljubljanska kotlina ter Furlanska nižina v sosednji Italiji. Nad hribovitimi oziroma goratimi območji se namreč nevihte pogosteje tvorijo, nad ravnino pa so lahko močnejše.

Bralka bi torej rada izvedela, s čim naj prekrije streho, da jo bo toča čim manj poškodovala, in kako je mogoče utrditi ali pritrditi posamezne dele strešne konstrukcije, da je veter, ki povzroča v njihovih krajih kar precejšnje težave, ne bo poškodoval. V iskanju dolgoročne rešitve je pomislila že na ravno betonsko streho, ne nazadnje si nove strehe oziroma kritine ne more privoščiti vsaki dve leti. Poleg tega se je naveličala, da ji vsak, še tako majhen temen oblak na nebu, ki napoveduje slabo vreme, v kosti nažene strah.

Vse se začne pri projektni dokumentaciji

Gradnja novega objekta ali obnova starega je nekakšen kompromis med zahtevami različnih strok, pravi Tomaž Pazlar z oddelka za konstrukcije na Zavodu za gradbeništvo Slovenije. Vse se začne pri projektni dokumentaciji, iz katere mora biti razviden načrt celotnega ostrešja, kar vključuje izbrane materiale in prečni prerez nosilnih elementov, vsebovati mora dimenzioniranje nosilnih elementov, stikov nosilnih elementov s poudarkom na izbiri tipa veznega sredstva ter njihovem številu in razporeditvi. V projektu morajo biti prikazani detajli stikov elementov ostrešja in pritrjevanja celotnega ostrešja na konstrukcijo. V praksi se je že velikokrat pokazalo, da se je zdel marsikateremu investitorju strošek natančnih izračunov odveč, čeprav ravno preverjanje varnosti konstrukcije in njenih delov zagotavlja njeno mehansko odpornost in stabilnost objekta kot celote.

Projektna dokumentacija je potrebna tudi pri zamenjavi kritine, ne zgolj pri novogradnji, opozarja Pazlar. Strokovnjaki zavoda za gradbeništvo so pri ogledu objektov, poškodovanih v poletnih neurjih 2008, opazili, da investitorji tega pri menjavi kritine večinoma ne upoštevajo, pri novogradnjah pa je dokumentacija pogosto pomanjkljiva. V njej so zelo pavšalno obravnavane obtežitve z vetrom, saj avtor projekta ne upošteva povečanja hitrosti vetra zaradi hribovitega terena in obremenitve napuščev s spodnje strani, so med drugim ugotovili. Veter namreč najpogosteje in najhuje poškoduje strešnike ravno na izpostavljenih mestih, kot so slemena, robovi in napušči. Poškodbe je mogoče precej zmanjšati z dodatno pritrditvijo robnih delov in slemenjakov. Rezultati meritev so pokazali, da se izvlečna sila pri pritrditvi vsakega drugega strešnika poveča za trikrat, pri pritrditvi vseh pa skoraj za desetkrat.

Ravne strehe marsikje na podeželju niso dovoljene

Projektant mora pri načrtovanju objekta upoštevati zahteve občinskih prostorskoureditvenih načrtov, sicer upravna enota ne bo izdala gradbenega dovoljenja. V teh načrtih so navadno navedene tudi zahteve glede velikosti objektov, naklona strehe, vrste in barve strešne kritine. Vse informacije dobi investitor na upravni enoti občine, v kateri stoji hiša, pogoji, ki jih mora projekt izpolnjevati, pa se od občine do občine nekoliko razlikujejo.

Bralka razmišlja, da bi dvokapno streho na svoji hiši nadomestila z ravno betonsko streho, vendar takšne na podeželju večinoma niso dovoljene. Če pa jih prostorskoureditveni načrti občine dopuščajo, bo za zamenjavo strehe potrebovala gradbeno dovoljenje. Razlog je preprost, pravi Tomaž Pazlar: »Večina izvedb ravnih betonskih streh je precej težjih od klasičnih lesenih, zato mora projektant preveriti, ali nosilni zidovi in temelji lahko sploh prenesejo večjo obtežbo.« Podobno velja, še dodaja sogovornik, če nameravamo pri klasičnem lesenem ostrešju staro lahko kritino zamenjati s težjo, na primer vlaknocementne plošče z opečnimi ali betonskimi strešniki. V tem primeru je treba preveriti tudi nosilne elemente ostrešja, kot so letve, špirovci in nosilci.

Najprej je treba preveriti leseni del ostrešja

Poškodbe ostrešja po neurju so pogosto posledica njegove nezadostne pritrditve na nosilno konstrukcijo in nezadostne povezave posameznih elementov. Pred zamenjavo kritine je treba najprej preveriti, kako so ohranjeni leseni deli ostrešja. Elemente, ki so tako ali drugače poškodovani zaradi zamakanja, škodljivcev in drugih mehanskih poškodb, je treba zamenjati. Poleg tega je priporočljivo, svetuje Pazlar, pregledati stike elementov in jih po potrebi ojačati: »Špirovce, na primer, ki so v lege zabiti z gladkimi žičniki, lahko dodatno pritrdimo z vijaki. Če bomo pri menjavi kritine zamenjali tudi letve, je priporočljivo uporabiti zavite (in ne gladke) žičnike.« Veter namreč v neurjih najpogosteje odtrga krajne špirovce, pritrjene z gladkimi žičniki, še zlasti na velikih nadstreških. Marsikateri težavi bi se izognili, če bi namesto velikega izdelali manjši nadstrešek. Zgledovali bi se lahko po rešitvah, kakršne uporabljajo na območjih z močnim vetrom – tam velikih nadstreškov sploh ne poznajo, majhni pa so navadno betonski.

Ustrezno sidrane lege

Po besedah Tomaža Pazlarja je smiselno preveriti še, kako je izvedena pritrditev ostrešja na zaključno betonsko vez (tako imenovani venec) zidane konstrukcije. Če je hiša zelo stara, je čisto mogoče, da venca sploh nima, pritisk vetra pa lahko zaradi neustrezno povezanih podstrešnih zidov poruši čelni zid hiše. »Lege naj bi bile pritrjene z vijaki in ustreznimi podložkami v zaključno vez vsaj na razdalji dveh metrov. Natančne dimenzije oziroma detajle bo določil projektant s statičnim računom in načrtom ostrešja,« pravi sogovornik in dodaja, da je treba pri pritrditvi kritine upoštevati navodila oziroma priporočila proizvajalca.

Različne vrste kritine različno prenašajo udarce toče

Poškodbe kritine zaradi udarcev toče so odvisne od tipa kritine, pri čemer pa treba vedeti, da udarca kot pest ali še debelejše toče nobena ne bo prenesla brez posledic. Bralka v pismu sicer ni napisala, kakšno kritino ji je toča stolkla v zadnjem neurju, je pa potarnala, da je tudi kovinska kritina, s katero je prekrita hiša njene sestre, ni odnesla brez poškodb. Preluknjana sicer ni, je pa polna bolj ali manj velikih udrtin, v katerih se zdaj nabira voda.

Kakor pravi Tinkara Kopar z oddelka za konstrukcije na Zavodu za gradbeništvo Slovenije, je treba pri izbiri kritine upoštevati zahteve projekta za hišo, pri vgradnji pa navodila proizvajalca kritine, saj so že velikokrat ugotavljali, da so številne poškodbe v neurjih vse prevečkrat posledica kombinacije pomanjkljive projektne dokumentacije in neustrezne izvedbe.

»Testi so pokazali, da točo najbolje prenaša kovinska kritina, izdelana iz približno 0,6 milimetra ali več debele pločevine, sledita ji betonska in opečna kritina, nato vlaknocementne plošče in druge vrste kritine,« pravi Koparjeva. Kovinska kritina je po njenih besedah razmeroma dobro odporna proti toči, a velika zrna na njej pustijo trajne deformacije: »V nasprotju z drugimi kritinami se lahko pri kovinski že pri manjših točnih zrnih (tudi premera treh centimetrov) pokažejo manjše estetske poškodbe. Funkcionalne poškodbe na stikih med elementi ali poškodbe barve ter organskih prevlek pa nastanejo le pri ekstremno veliki toči.« Sogovornica poudarja, da funkcionalne poškodbe nastanejo hitreje, če je kovinska kritina izdelana iz tanjše pločevine (manj kot 0,5 milimetra). Te kritine praviloma ohranijo vodotesnost tudi pri hudi toči, so pa vidno poškodovane. Pri tem je treba opozoriti, da lahko na kovinski kritini s protikondenzno plastjo na spodnji strani funkcionalno škodo na tej plasti povzroči toča, velika približno pet centimetrov – polimerni obrizg razpoka in začne odstopati, odstopati lahko začnejo dodatno nameščene plasti filca in podobno.

Bitumenska kritina je občutljiva na mehanske poškodbe zaradi udarcev in jo poškoduje že srednje debela toča, zato ni najbolj primerna za območja z velikim tveganjem za točo. Na vlaknocementnih ploščah nastanejo poškodbe v obliki udrtin ali vdolbin pri zrnih, debelih do štiri centimetre, večja pa jih že preluknjajo. Tako kot bitumenska kritina tudi vlaknocementne plošče niso najbolj primerna izbira za območja, kjer pogosto klesti toča, pravi Tinkara Kopar.

Trde in toge kritine, kot sta opečna in betonska, do mejne velikosti zrna toče ne kažejo nobenih poškodb, nad to velikostjo pa se pojavljajo prelomi, globinske razpoke, odkruški, deli črepinje in podobno. »Kakor se je pokazalo v zadnjih neurjih, je mejna velikost zrna toče za te kritine približno pet centimetrov. Tako lahko presodimo, da opečne in betonske kritine zdržijo zmerno točo, ekstremne pa ne,« pravi sogovornica.

Delo in dom, 1. september 2010