Prezračevalni sistemi: Idealna zamenjava 
70 odstotkov zraka na uro

V zraku mora biti zadosten delež kisika, primerna zračna vlaga, nemoteča količina vonjav in tako majhna količina zdravju škodljivih snovi, da naše zdravje ni ogroženo. Neželene primesi v zraku bivalnih prostorov nastajajo na eni strani zaradi izhlapevanja zaščitnih premazov lesa, lakov in barv, naravnega plina radona, mikroorganizmov, prahu, po drugi pa zaradi človekove navzočnosti: pripravlja hrano, se prha, pere, kadi, goji rože itd. Ne smemo pozabiti na to, da z dihanjem oddaja vlago. Tako denimo med spanjem ena oseba izdiha 50 g vode na uro, zato je relativna vlažnost v zaprtih prostorih odvisna tudi od števila oseb, ki živijo v stanovanju.

Po svoje je presenetljivo, da prej kot slabo počutje mnoge ljudi na pomanjkljivo prezračenost prostorov opozorijo spremembe po delni energijski sanaciji stavbe, najpogosteje po zamenjavi starih oken z novimi. Ker so ta bolj zrakotesna, se na najhladnejših delih zunan­jih zidov hiš, ki še nimajo saniranega stavbnega ovoja (izolacija), v prostorih rada pojavi plesen. V primerjavi s preteklostjo, ko so bili prostori, tudi zaradi nižjih cen energentov, izdatneje ogrevani in zaradi pogosto priprtih oken tudi temeljito prezračeni, zrak v njih pa je bil bolj suh, je zdaj pogostejša površinska kondenzacija. Relativna vlažnost zraka v prostorih včasih celo presega 60 odstotkov.

Naravno prezračevanje

Različna netesna mesta v stavbah, grajenih »po starem«, kot so okenske in vratne pripire, špranje pri roletnih omaricah in netesno vgrajeno stavbno pohištvo, omogočajo nenadzorovano vdiranje zraka v bivalne prostore. Količina izmenjanega zraka je odvisna od temperaturne razlike, jakosti in smeri vetra in se neprestano spreminja, je pa večinoma premajhna, da bi zagotovila zrak ustrezne kakovosti. Ena od možnosti za njegovo izmenjavo je odpiranje oken. Ker povzroča dolgotrajno zračenje z nagibno priprtimi okni z večjo ali manjšo režo na vrhu v hladnih dneh veliko izgubo toplotne energije, podhlajujejo se tudi površine v neposredni okolici okna, je primernejše kratkotrajno intenzivno zračenje z odpiranjem oken, najbolje na prepih. Večkrat na dan jih odpremo za pet do deset minut, da se zamenja celotna količina zraka.

Manjšo izgubo toplotne energije in dobro prezračenost omogočajo prezračevalni sistemi z rekuperacijo, kar pomeni izrabo toplote, ki prostor zapušča z ogretim izrabljenim zrakom, za ogrevanje hladnejšega svežega zraka, ki ga dovedemo od zunaj. Najsodobnejše prezračevalne naprave imajo zelo dober toplotni izkoristek. Takšno prisilno prezračevanje, pri katerem se zrak, ki vstopa v prostor, najprej prefiltrira, je lahko urejeno centralno ali lokalno. Centralni prezračevalni sistem je v novih stanovanjskih hišah z zrakotesno grad­njo, pa tudi v celovito energijsko obnovljenih hišah tako rekoč nujen in ga je priporočljivo vključiti v projekt. Lokalne prezračevalne naprave z rekuperacijo toplote pa je smiselno vgraditi v manjša stanovanja.

Centralni prezračevalni sistem

Osnovni princip delovanja centralnega prezračevalnega sistema je, da zrak iz bolj obremenjenih, t. i. »umazanih« prostorov, kopalnic, sanitarij in kuhinj, po ceveh odvedemo skozi toplotni izmenjevalnik (rekuperator) prezračevalne naprave v okolico. Odhajajoči zrak na poti na prosto odda svojo toploto zunanjemu zraku, ki ga dovajamo v bivalne prostore, kot so dnevna soba, spalnice in otroške sobe. Rekuperator ponavadi namestimo v kurilnici, lahko tudi na podstrehi, od tam pa je treba speljati cevi za dovod in odvod zraka do posameznih prostorov v hiši. Na stavbnem ovoju sta potrebni dve odprtini, ena za dovod in ena za odvod zraka. Cevna napeljava lahko poteka po zunanji strani, pod toplotno izolacijo, pod ploščami za talno gretje, pod spuščenim stropom ipd. Prezračevalne naprave za hišno uporabo omogočajo pretok zraka do 350 kubičnih metrov na uro, kar pomeni, da lahko z njimi prezračujemo do 300 kvadratnih metrov velike stanovanjske objekte. Priporočljivo si je omisliti centalno prezračevalno napravo s t. i. entalpijskim izmenjevalnikom, ki poleg temperature prevaja tudi delež vlage in tako preprečuje izsuševanje zraka v zimskih mesecih.

Če centralni prezračevalni sistem z rekuperacijo odpadne toplote nameščamo med gradnjo ali celovito energijsko prenovo hiše, stane naložba od 5000 do 7000 evrov. Del zneska lahko investitorju povrne Eko sklad, če se odloči za kakovostno napravo z visokim izkoristkom vračanja odpadne toplote. Sistem je mogoče povezati z dodatkom za predgrevanje, toplotno črpalko ... Najbrž pa ni treba posebej omenjati, da ga je mogoče upravljati tudi z računalniško tablico in pametnim telefonom.

Lokalna prezračevalna naprava

Preprostejša in cenovno dostopnejša rešitev je vgradnja lokalne prezračevalne naprave, ki zadostuje za prostore s površino do 50 kvadratnih metrov. Najbolj preprosta je pri novogradnji, saj lahko že med gradnjo v zid namestijo stiroporni vložek, v katerega je treba pozneje vstaviti prezračevalno napravo. V obstoječi hiši pa je treba v zunanji zid narediti odprtino s premerom približno 35 centimetrov, zato je to najbolj smiselno opraviti pred polaganjem toplotne izolacije in izdelavo fasade. V odprtino v zidu se vstavi rekuperator, pravzaprav je večidel naprave z enim ali dvema ventilatorjema skrit v profilu zidu in je ponavadi valjaste oblike. Na zunanji strani se pred odprtino namesti nerjavna maska, ki hkrati ločuje vstopni in izstopni zrak. Na notranji strani pa ima naprava zračno rešetko, ki je poleg regulacije tudi njen edini vidni del. Lokalno prezračevalno napravo namestimo na takšno mesto, da ni »zagrajena« z opremo, ki bi onemogočala kroženje zraka.
Pri lokalnih prezračevalnih napravah z dvema ventilatorjema eden odvaja porabljeni zrak skozi toplotni izmenjevalnik v okolico, pri čemer se toplota prenese na zrak, ki ga drugi ventilator dovaja od zunaj. Pri vstopu se tako svež zrak segreje, ne da bi se mešal z odpadnim. Pri napravah z enim samim ventilatorjem slab zrak iz prostora v okolico prehaja skozi kemični vložek rekuperatorja in mu odda toploto. Po 70 sekundah ventilator obrne tok in sveži zrak od zunaj preide v notranjost skozi isti vložek ter se v njem segreje.

Obstajajo tudi izvedbe lokalnega prezračevalnega sistema drugačne oblike, ki jih je mogoče prigraditi ob že zamenjana okna na objektu, bodisi navpično ali vodoravno. Zanje je treba skozi zunanjo steno izvrtati le majhne prezračevalne odprtine, za pogon ventilatorja v sistemu pa potrebujemo električno napeljavo. Tudi v takšni napravi podolgovate pravokotne oblike se toplota odpadnega zraka izkoristi za ogretje lamel v izmenjevalniku, skozi katere potuje mrzli zunanji zrak.

Higrosenzibilno prezračevanje

Za uporabo v energijsko celovito prenovljenih večstanovanjskih stavbah se najpogosteje uporablja kontrolirano prisilno prezračevanje brez rekuperacije toplote, ki pa zaradi natančno dimenzioniranih pretokov zraka ne povzroča velikih izgub toplotne energije iz prostorov. Zrak prihaja v bivalne prostore skozi rozete s higrosenzibilnim trakom, ki se vgradijo v zgornji del razširjenega okenskega okvirja, škatlo za rolete ali zunanji zid, porabljeni zrak pa zapušča bivalne prostore skozi reže v vratih ali pod njimi in nadaljuje pot do sanitarnih prostorov in kuhinje, od koder ga odvaja sesalni ventilator ali napa, povezana z vertikalnim jaškom. Ta se konča na podstrešju ali strehi v posebnem ventilatorju, ki nenehno deluje in tako povzroča podtlak v vseh stanovanjih. Pretok prisilnega prezračevanja uravnavajo materiali v higrosenzibilnih rozetah, ki se odzivajo na relativno vlažnost, povezano z dihanjem ljudi v prostorih: ko v prostorih ni nikogar, je pretok minimalen, ko so v prostorih ljudje, pa se poveča.