Kako stvar premakniti, smo se pogovarjali s sodelavci Gradbenega inštituta ZRMK, dr. Blažem Dolinškom, vodjem centra za materiale in konstrukcije, dr. Samom Gostičem, vodjem laboratorija ZRMK, in dr. Marjano Šijanec Zavrl, vodjo centra za bivalno okolje, gradbeno fiziko in energijo.

Ima Slovenija na področju potresne varnosti dovolj dobre predpise? In ali se v naši gradbeni praksi ti predpisi upoštevajo in nadzorujejo?

Blaž Dolinšek: Slovenija uporablja za potresno varnost gradenj standard Eurocode 8, ki velja po vsej EU, pri nas pa je v obvezni uporabi od leta 2008. V objektih, grajenih po njem, ob potresu ne bi smelo biti smrtnih žrtev. Ta raven varnosti seveda velja za novogradnje, pri katerih se upoštevanje predpisov nadzoruje, drugačno pa je stanje pri prenovah starejših stavb. Pri posegih na njih namreč razlikujemo vzdrževalna dela in rekonstrukcije – in le za slednje je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, ki pa zahteva, da se objekt obravnava celovito, da se popravijo vse pomanjkljivosti in da so vsi načrtovani posegi nadzorovani. Energijske sanacije se pogosto izpeljejo kot vzdrževalna dela, za katera niso potrebna upravna dovoljenja, saj predpisi to omogočajo. Vzdrževalna dela resda lahko izvajamo, ne da bi posegali v druge dele stavbe – pri novejših to ni nujno problematično; pri starejših pa denimo lahko energijsko prenovimo skorajda ruševino …

Kako doseči, da bi bile sanacije zastavljene in izpeljane bolj celovito in bi hkrati izboljšale vse vidike varnosti?

Marjana Šijanec Zavrl: Ključ je v financiranju. Evropa in Slovenija namenjata veliko denarja za spodbude pri energijski prenovi, medtem ko namenskih sredstev za izboljšanje potresne varnosti ni. Sanacija konstrukcije stavbe, ki bi izboljšala njeno potresno varnost, je poleg tega precej draga. Gradbena stroka se zaveda stanja in si prizadeva, da bi v smislu dobrega gospodarjenja z objekti izdelali načrt takšnega zaporedja ukrepov prenove, ki bi bil stroškovno optimalen in kakovosten. Za zdaj pa prioriteto ukrepov, ki se zares izvedejo, kroji denar. Slovenija je med članicami EU, ki si prizadevajo, da bi bilo še več pozornosti in sredstev namen­jenih potresni varnosti (direktiva o energetski učinkovitosti stavb iz leta 2018 pri zahtevani energetski obnovi že poudarja tudi njihovo potresno in požarno odpornost). Z Grčijo, Hrvaško, Italijo in Španijo nas namreč v teh prizadevanjih povezuje lega na potresno bolj ogroženem območju naše celine.

Tudi znotraj Slovenije si na tem področju postavljamo prioritete. V okviru evropskega projekta (LIFE IP CARE4CLIMATE), ki ga vodi ministrstvo za okolje in prostor (MOP), smo na GI ZRMK med ukrepi za razogličenje stavbnega fonda pripravili program izobraževanja, po katerem bo približno 700 strokovnjakov, ki sodelujejo pri energijski prenovi, v šestih letih dovolj široko usposobljenih, da bodo investitorjem in javnosti približali pomen celovite prenove (poleg energijske prenove, potresne in požarne varnosti sta zanjo ključna še ekonomika in spremljanje projekta). MOP pripravlja tudi strategijo s področja protipotresne sanacije stavb, ministrstvo za infrastrukturo pa novo dolgoročno strategijo energetske prenove stavb DSEPS 2050, ki med dejavnike prenove vključuje tudi potresno odpornost.

Kaj sploh pomeni potresna varnost stavb?

Dolinšek: To pomeni, da se stavba ob najmočnejšem predvidenem potresu za dano lokacijo, ko nanjo delujejo zelo velike sile, ne zruši in da ljudje v njej preživijo. Pričakovane pa so poškodbe, kajti če bi hoteli potresne sile prevzeti povsem brez poškodb konstrukcije, bi nosilni sistemi (zidovi, stebri) morali biti močnejši in večjih dimenzij, takšna predimenzioniranost pa ekonomsko ni upravičena. Potres bo objekt v njegovi živ­ljenjski dobi prizadel ali pa tudi ne.

Kdaj je poškodbe mogoče sanirati?

Samo Gostič: Včasih so tolikšne, da je ceneje stavbo podreti in jo nadomestiti z novo kot sanirati. Smiselnost sanacije določajo tehnične možnosti in ekonomski račun. Ta izhaja tudi iz tega, da je pri nas povratna doba rušilnega potresa 475 let, kar ustreza verjetnosti 10 odstotkov, da takšen potres nastane v 50 letih. Obstajajo pa različne ravni varnosti in razvoj standardov gre v takšno smer, da bi stavbe brez obsežnejših poškodb zdržale tudi vplive šibkejših potresov, s kakršnimi imamo opraviti približno na 50 let. Pri takšnem pristopu projektant stavbo dodatno dimenzionira – poleg dimenzioniranja na rušilni potres – tako, da šibkejši potresi ne bi povzročili večje gmotne škode.

Dolinšek: Pri projektiranju stavb, v katere je vgrajena zelo draga oprema, katere vrednost presega vrednost objekta (bolniš­nice, tehnološki centri), je smiselno, da se upošteva višja raven varnosti, takšna, da ni poškodb. Za jedrske elektrarne pa seveda veljajo najstrožja pravila potresne varnosti.

Naj se navežem še na zahtevnost posegov za izboljšanje potresne varnosti, ki smo jo omenili. Medtem ko so ukrepi energijske obnove, ki pri nas najpogosteje vključujejo zamenjavo oken, ogrevalnega sistema in izolacijo fasade, za stanovalce večinoma toliko »nemoteči«, da se jim med izvedbo iz stavbe ni treba izseliti, poleg tega je mogoče zanje dobiti znatna sredstva (zasebni lastniki na razpisih Eko sklada), se morajo med potresno sanacijo večinoma preseliti drugam. Ukrepi, s katerimi posegamo v konstrukcijo stavbe, so namreč tehnično zahtevni in tudi dražji, pa še namenskih sredstev nimamo zanje. Kako naj lastnike, ki tudi s subvencijo komaj zmorejo ukrepe energijske prenove, prepričamo, da je hkrati nujna protipotresna sanacija? Mnogim jo priporočimo, a se zanjo ne morejo odločiti, tudi če jim povemo, da bi se stavba ob potresu verjetno porušila.

PREBERITE ŠE: POTRESNO ZAVAROVANJE NEPREMIČNIN: IZPLAČANA BO GRADBENA, NE TRŽNA VREDNOST

Bi zadostovali zagotovitev virov financiranja in večja usposobljenost stroke, vključene v prenove, ali bi se morali spremeniti tudi predpisi? Denimo tako, da bi zahtevali sočasnost omenjenih ukrepov.

Šijanec Zavrl: Princip zakonodajne uredit­ve je takšen, da za nazaj, za obstoječe stavbe, ni mogoče predpisati obvezne investicije za prilagoditev na novo sprejetim zakonom. To bi pomenilo obremenitev gospodinjstev.

!!galerija!!

Reševanje stanovanjskega vprašanja, ki ga za mnoge predstavlja prav prenova podedovane ali kupljene stanovanjske hiše, je za vsako generacijo dogodek, ki se zgodi enkrat v življenju, torej je pomembno, da ljudje smotrno zastavijo naložbo. Prepoznavanje statične šibkosti stavbe je najbrž preprostejše, dokler hiša ne dobi novega ovoja, ki skrije pomanjkljivosti?

Šijanec Zavrl: Strinjam se, a medtem ko v preostali EU, kjer so manj potresno ogroženi, razmišljajo o tem, kateri dogodki v živ­ljenjskem ciklu stavbe so povod za energijsko prenovo, je v Sloveniji položaj obrnjen: mi razmišljamo o tem, kako doseči, da bi bila energijska sanacija, za katero so na voljo znatna sredstva, tudi sprožilec za konstrukcijsko, statično sanacijo. Gre za problem, na katerega je treba odgovoriti po organizacijski, finančni in funkcionalni plati.

Gostič: Drži, da je prepoznavanje pomanjkljivosti in poškodb konstrukcije lažje, dokler hiša nima nove izolacije. Poleg tega bi ovoj z morebitnimi poznejšimi protipotres­n­imi ukrepi poškodovali. A smo v zapleteni situaciji: za nekatere potresno ogrožene stavbe bi zadostovala utrditev z notranjimi ukrepi, pri drugih bi morali izdelati podporne zidove na zunanji strani, pri preostalih pa bi stroški prenove presegli ceno novogradnje z enako kvadraturo.

Dolinšek: Težava je, da so starejše stavbe zastarele v vseh pogledih: po energetski plati (imajo dotrajana okna, fasade, ogrevalni sistem), njihova funkcionalnost ne ustreza sodobnim bivalnim standardom, zamenjati je treba električno in druge napeljave, dotrajane so notranje zaključne obloge. Velja, da je 50 let življenjska doba objekta, po kateri ga je treba temeljito prenoviti. Takrat je potresna utrditev, če je potrebna, najcenejša. Ko menjamo zaključne sloje, obloge in instalacije na stavbi, lahko najpreprosteje dostopamo do nosilne konstrukcije, ki jo je treba pregledati, da se ugotovi njeno natančno stanje, in nato ustrezno ojačati. Pri tem posegamo v omete, tlake in finalne obloge, ki bi jih tako ali tako zamenjali. Tudi gradbeni odri so takrat po navadi po­trebni že zaradi drugih popravil, potrebovali bomo samo en, sicer celovitejši projekt sanacije, postopek pridobivanja dovoljenj bo enkraten ...

Na čem temelji odločitev o priporočenih ukrepih za potresno sanacijo stanovanjskih stavb?

Dolinšek: Osnova je seizmična analiza, s katero ugotovimo stanje konstrukcije, izračunamo potresno nosilnost stavbe in jo primerjamo s potrebno nosilnostjo. Na podlagi tega lahko predpišemo ukrepe. Včasih so ti preprosti (npr. ojačitev stopniščnih ali dvigalnih jeder v bloku, ojačitev zunanjih sten), večinoma pa ne. Tudi sama analiza ni poceni. Nesrečna značilnost nosilnih konstrukcij je, da so skrite pod zaključnimi oblogami, ki jih je treba odpreti, da lahko opravimo zadostne preiskave in pridobimo dovolj natančne podatke za izvedbo seizmične analize. Njen strošek za stanovanjski blok je odvisen od velikosti, v vrednosti od 5000 do 10.000 evrov (za enodružinske hiše od 1500 do 4000 evrov), medtem ko izvedba potresne in statične sanacije po izkušnjah stane od 300 do 500 evrov na kvadrat­ni meter površine. Cene analiz so odvisne tudi od razpoložljive osnovne dokumentacije o objektu. Več ko je je na razpolago, manjši obseg preiskav in s tem sondiranja konstrukcije je potreben. Za družinske hiše lahko uporabljamo poenostavljene metode in so cene zato nižje.

PREBERITE ŠE: POTRESNO VARNA GRADNJA: ZA REKONSTRUIRANO HIŠO VELJAJO ENAKI STANDARDI KOT ZA NOVOGRADNJO

Gostič: Potresna utrditev je smiselna in ekonomična tudi v primerih, ko lesene strope (že zaradi drugih razlogov) zamenjujemo z armiranobetonskimi etažnimi ploščami, ker te lahko hkrati povežemo z zidovi, smiselne ukrepe je mogoče izvesti tudi ob obnovi stopnišč …

Potresna varnost montažnih hiš

Vprašanje o potresni varnosti sodobnih montažnih hiš smo zastavili vodji razvoja v podjetju Marles hiše Željku Venetu. Po njegovih besedah so informacije o protipotres­ni varnosti montažne hiše še zlasti pomembne, če se odločamo za postavitev hiše na potresno ogroženem območju, saj se pravilno zasnovane montažne hiše veliko bolje odzivajo na potresne obremenitve kot klasično grajene. Les se zaradi svoje elastičnosti bolje odziva na tresenje tal kot beton, saj bolje prenaša vlečno in tlačno obremenitev na upogibno silo, ki nastane kot posledica gibanja tal ob potresu. Tako se konstrukcija montažne hiše, ki je prožna, ob tresenju zemlje le zamaje, ne pa tudi poruši, zaradi česar je obseg sanacijskih del manjši in stroški manjši, pravi Željko Vene.

Lahko ocenite, kako potresno varen je slovenski stanovanjski fond?

Gostič: Natančno težko. Hitre ocene potresne varnosti temeljijo predvsem na starosti posamične stavbe oz. obdobju, ko je bila zgrajena. Predpisi glede potresne varnosti so se spreminjali, največ pa se naučimo ob konkretnih potresih in njihovih posledicah. Cele stavbe je namreč v laboratoriju težko preiskovati. Potres nam razkrije dobre prak­se na eni strani in slabosti na drugi, to pa povzroči spremembo predpisov. Če pogledamo v novejšo zgodovino, so bile na podlagi posodobljenih predpisov grajene stavbe za določeno obdobje boljše. Nato so naslednji potresi prinesli nova spoznanja in izboljšanje predpisov. Varnejše stavbe smo začeli v Jugoslaviji graditi po letu 1964, ki je prineslo korenite spremembe predpisov zaradi skopskega potresa, pomembna prelomnica je bil pravilnik o gradnji na seizmičnih območjih iz leta 1981, sedanji standard Eurocode 8 pa predstavlja najboljše, kar doslej vemo o potresih. Sicer velja, da so problematične stavbe, grajene v časih pomanjkanja gradbenega materiala od druge svetovne vojne do leta 1964, po načinu gradnje pa kamnite, pri katerih je v zidovih malo veznega materiala, malte, in zidane hiše, ki na vogalih nimajo armiranobetonskih vezi …

Kaj hiši zagotavlja statično trdnost oz. potres­no varnost?

Dolinšek: Pri zidanih stavbah je potresna varnost odvisna od treh dejavnikov. Prvi je zasnova: bolj ko je hiša simetrična in so zidovi v enakomernem rastru, bolj so ti med potresom enakomerno obremenjeni. Velja tudi obratno, če imamo v nekem tlorisu nekje zelo zgoščene, drugje pa zelo redko postavljene zidove, nastanejo med potresom torzijski učinki, zato so nekateri zidovi ob potresu preveč obremenjeni in popustijo. Drugi element je kakovost zidov in materiala, iz katerega so postavljeni. To vpliva na njihovo strižno nosilnost, kar je povezano z odpornostjo na horizontalne sile, značilne za potres. Tretja ključna stvar pa je povezanost zidov na etažnih višinah. Če so ustrezno povezani med seboj bodisi z vezmi na vogalih, prostih robovih večjih zidov, odprtinah in križanjih ali pa so povezani s togimi stropnimi ploščami, ob potresni obremenitvi med seboj »sodelujejo« in zagotavljajo celovito obnašanje objekta med nihanjem – rezultat so večja nosilnost in manjše poškodbe.

Kako lahko poškodbe in pomanjkljivosti saniramo?

Gostič: Zidane hiše utrdimo s protipotres­nimi vezmi, ki omogočijo, da zidovi med seboj sodelujejo. Gre za venec jeklenih palic na obodu stavbe, ki so med seboj povezane s sidrnimi ploščami. Pogosto je treba zidove utrditi z injektiranjem posebne cementne mase, če to ni mogoče, pa se na obeh straneh zidu izdela armiranobetonska obloga. Med novejše tehnologije spada konstrukcijski omet, pri katerem vgrajena armatura iz steklenih ali karbonskih vlaken pomaga utrditi stavbo.

Kakšne so najpogostejše napake pri obnovah družinskih hiš?

Dolinšek: Največja napaka, ki se bo pokazala ob morebitnem potresu, je nepremišljeno rušenje ali odstranjevanje delov nosilnih zidov, ko ljudje prilagajajo prostore svojim potrebam. Kdor to počne brez projekta, ki vključuje zahteve statike, si nastavlja tempirano bombo.