Sanacija po poplavah: Najprej sušenje, potem obnova

Sanacije poplavljenih objektov se je treba lotiti načrtno in strokovno, pri čemer je treba pozornost nameniti tudi pravilni izbiri materialov in postopkov izvedbe, da čim bolj zmanjšamo nastalo škodo, opozarja Jože Kos s centra za materiale in konstrukcijo na Gradbenem inštitutu ZRMK. Uporaba cenejših in neustreznih materialov nas lahko na koncu drago stane.

Preden se sploh lahko lotimo česar koli, je treba odklopiti električno napeljavo (če tega nismo naredili že pred poplavo) in preveriti stanje vseh drugih strojnih inštalacij, za poz­nejše uveljavljanje škode pa je nujno tudi dokumentiranje poškodovanega objekta. Šele potem se lotimo črpanja vode in nato grobega čiščenja, torej odstranjevanja naplavin, z vodo prepojenega pohištva in poškodovanih tlakov. Še mokre zidove in tlake dobro speremo z vodo, lahko tudi z visokotlačnim čistilnikom, da bomo lahko ugotovili, kako močno so poškodovani ometi, tlaki, talne in stenske obloge ter fasada. Sledi podrobnejši pregled poškodb in ocena škode, kar je delo za usposobljenega cenilca, nato pa se je treba glede na obseg poškodb odločiti za način sušenja in premisliti, ali je smiselno ohraniti posamezne dotrajane in morda že prej ne­ustrezno zasnovane elemente objekta. Od tega je namreč po besedah Jožeta Kosa odvisen pristop k sanaciji in sušenju objekta: »Vse dotrajane, sploh pa neustrezno zasnovane tlake je vsaj v prostorih, ki jih pogosto uporabljamo, najbolj smiselno odstraniti. Enako velja za bolj dotrajane ali kontaminirane notranje omete. Te je do višine pol met­ra nad mejo poškodb najbolje odstraniti že v prvi fazi, še posebno če so bili že večkrat poplavljeni in so zdaj še bolj zasičeni z vodotopnimi solmi. Odstranimo tudi propadle mavčnokartonske plošče. Pri tlakih in obod­nih stenah je treba odstraniti toplotnoizolacijske obloge iz steklene ali kamene volne, ki se močno napijejo in zato deformirajo. To še zlasti velja za vpihano izolacijo iz celuloznih vlaken v stenah montažnih hiš.«

Sušenje z vodo prepojenih zidov in tlakov

Zidovi in tlaki, ki so bili poplavljeni več kot pet ali deset ur, so dodobra prepojeni z vodo, zlasti zidovi se lahko zaradi kapilarnega vleka navlažijo celo do višine od pol do enega metra nad najvišjo gladino poplavne vode. Količina vode v konstrukciji je odvisna od vpojnosti materiala. »V opečnem zidu je od 20 do 25 odstotkov nasičene vlage glede na maso zidu, kar pri 30-centimetrskem zidu pomeni približno 100 litrov vode na kubični meter zidu. Betonski nosilni elementi in talni estrihi podobno kot betonski zidovi in zid­ni ometi vpijejo od 10 do 12 odstotkov vode glede na svojo težo. V približno pet centimetrov debelem talnem betonskem estrihu bo torej od 12 do 15 litrov vode na kvadratni meter,« pojasnjuje Kos. Povedano drugače: zidovi in tlaki 20 kvadratnih metrov velikega prostora, ki je bil poplavljen do višine metra in pol, so vpili približno 3500 litrov vode. Najmanj 2000 litrov je je treba odstraniti, če želimo vsaj približno uspešno sanirati notranji oplesk – stopnjo vlage v zidovih in ometih je namreč treba s sušenjem zmanjšati pod vred­nost petih odstotkov glede na težo, v tlakih za vgradnjo novih lesenih finalnih tlakov pa na največ tri odstotke.

Naravno sušenje z intenzivnim ogrevanjem prostorov in desetminutnim zračenjem večkrat na dan je zelo počasno. Jeseni in pozimi, ko je zunanji zrak bolj suh, se zidovi in tlaki sušijo hitreje kot poleti, a še vedno počasi: 30- do 40-centimetrski masivno grajen zid po besedah Jožeta Kosa potrebuje štiri do šest mesecev, da se osuši do še sprejemljive stopnje navlaženosti.

Veliko hitreje poteka umetno sušenje zidov in tlakov, pri katerem v prostore namestimo kondenzacijske razvlaževalnike zraka. »Vsak lahko ob ustreznem ogrevanju prostora iz zidov in tlakov odvzame od 50 do 70 litrov vode na dan,« pravi Jože Kos. Vodo iz sloja talne toplotne izolacije najhitreje odstranimo s prisilnim sušenjem z vpihovanjem zraka v vrtine, ki so narejene na razdalji enega metra do metra in pol ter segajo do talne hidroizolacije, in nato z razvlaževanjem tega zraka. Na ta način se bo material ustrezno osušil v desetih do štirinajstih dnevih, res pa je, da je prisilno izsuševanje razmeroma drago. Kos pravi, da stane sušenje sto kvadratnih metrov površin od 1500 do 2000 evrov (brez DDV), k temu pa je treba prišteti še stroške za elektriko, ki za enostanovanjsko hišo znašajo od 150 do 200 evrov. Intenzivno umetno razvlaževanje priporoča tudi za kletne prostore, ki pa jim pogosto namenjamo manj pozornosti, saj so tu večinoma pomožni prostori z bolj grobimi obodnimi površinami, ki niso tako občutljive na vlago.

Manj kot štiriodstotna vlaga v estrihih

Če nameravamo znova položiti leseno talno oblogo, je treba estrihe še močneje izsušiti – vsebnost vlage v njih naj ne bi presegala treh ali štirih odstotkov. Lastnikom starejših hiš, kjer je v tlakih kot toplotna izolacija vgrajena kamena volna, Kos svetuje, da jih odstranijo do talne hidroizolacije: »To po potrebi obnovimo oziroma dopolnimo z vgradnjo dodatnega bitumenskega varilnega traku, ki ga zaščitimo na obodu zidov. Vsekakor odsvetujem odstranjevanje obstoječih, pa čeprav dotrajanih bitumenskih trakov. Nato vgradimo najmanj 10 do 12 cm debel sloj top­lotne izolacije iz ekstrudiranega polistirena (XPS). Čezenj položimo polietilensko folijo in izvedemo armirani estrih iz hitrosušečega se betona.«

Druga možnost, ki jo je sogovornik opazil v nekaterih večkrat poplavljenih hišah, je nekoliko improvizirana in sicer manj kakovostna zasnova konstrukcije tlakov, vendar je preprosta za sušenje in vnovično vgradnjo. Čez talno hidroizolacijo se lahko položi le toplotna zaščita iz XPS, nanj pa dve plasti OSB-plošč, kar je skupaj s slojem penjenega polietilena podlaga za ladijski pod. Po demontaži in dokaj kratkotrajnem sušenju se lahko tak tlak pozneje brez večje škode znova vgradi.

V spodnjih etažah hiš na poplavno bolj ogroženih območjih sicer priporoča vgrad­njo manj problematične keramične talne obloge.

Notranje zidne površine, ki jih je poškodovala poplavna voda, je treba najprej temeljito očistiti, pri čemer umazanijo odstranimo z raztopino univerzalnih gospodinjskih čistil, pri trdovratnejših madežih pa si pomagamo z mehko krtačo, svetujejo v Jubu. Površine se morajo dobro presušiti, saj so sanacijski posegi smiselni šele, ko je vsebnost vlage v zidovih manj kot petodstotna. Nato odstranimo slabo oprijete barvne nanose in vse druge odstopajoče sloje, tudi sloj izravnalne mase, če je bila površina pred barvanjem zglajena. Mesta, na katerih odstopajo le oplesk in izravnalne mase, do zdrave podlage očistimo s sirkovo ščetko ali gladilko. Če poškodbe ne sežejo globlje od treh do petih milimetrov, lahko steno po besedah Jožeta Kosa izravnamo z renovirno izravnalno malto.

Sogovornik predlaga, da omete, ki so zaradi kapilarnega vlaženja iz tal ali zaradi prejšnjih poplav že močneje kontaminirani s hidrofobnimi vodotopnimi solmi, odstranimo do višine pol metra nad vidno mejo poškodb, saj nakopičene soli povzročajo stalno propadanje ometa in opleska. Omet je treba odstraniti tudi, če je bila poplavna voda onesnažena s fekalijami, kurilnim oljem ali drugimi strupenimi snovmi. Novi omet naj bo hidrofoben, ki je bistveno manj vodovpojen in manj občutljiv za omenjene soli. Za zaključni notranji premaz izberemo barvo, primerno za še deloma navlažene in z vodotopnimi solmi prepojene površine. Že enojni nanos takšne barve učinkovito veže večino hitro topnih snovi in večinoma prepreči ali vsaj močno zmanjša možnost njihov prehod v vrhnje barvne nanose, nevtralizira pa tudi manj intenzivne oljne madeže, pravijo v Jubu. Škodo ob morebitnih novih poplavah lahko zmanjšamo tudi z nanosom hidroizolacijske mase pod dekorativnim slojem. Ta možnost pride v poštev le, če vrhnje zidne plasti niso poškodovane zaradi izsoljevanja, opozarjajo v Jubu. Potem ko smo odstranili stare barvne nanose in nanos izravnalne mase, poškodovana mesta na steni popravimo z ustrezno izravnalno maso. Nato v dveh slojih nanesemo hidroizolacijsko maso, in sicer do višine pol metra nad vidno mejo poškodb. Sledijo še izravnava površine z renovirnim ometom, glajenje in dekorativno barvanje.

Fasada se mora sušiti najmanj mesec dni

Način sanacije toplotno izolirane fasade je odvisen od tega, ali so na njej ostali le madeži ali pa so barvni nanosi že začeli odstopati. Problematične so zlasti površine, ki so bile v stiku s fekalijami, kurilnim oljem ali drugimi strupenimi snovmi v onesnaženi vodi. Fasadno površino z vgrajeno izolacijo iz eks­pandiranega polistirena (EPS) ali XPS najprej očistimo s toplo vodo, ki smo ji dodali detergent, po potrebi uporabimo mehko krtačo, in nato površino speremo s čisto vodo. Fasada se mora sušiti najmanj mesec dni, saj tudi tu velja, da mora vlaga pasti pod pet odstotkov, opozarjajo v Jubu. Posušeno površino nato premažemo z globinskim osnovnim premazom na vodni osnovi mikroemulzije in akrilatov ter jo prebarvamo z mikroarmirano fasadno barvo. Če imamo na hiši fasadni sistem z mineralno volno, moramo namočeni del, ki navadno sega 20 centimetrov nad vidno mejo poškodb, odstraniti, najbolje s krožno ali kotno žago. Nadomestimo ga z novim na manj vpojni toplotnoizolacijski oblogi (EPS ali XPS). Podzidka fasade (cokla) iz XPS ni treba odstranjevati, dovolj je, da zamenjamo oblogo iz mineralne volne nad njim. Stik med novo in staro fasadno oblogo mora biti raven in čim manj moteč, zato ga oblikujemo v fugo, ki jo po izdelavi zaključnega ometa zapolnimo s trajnoelastičnim kitom v ustreznem barvnem odtenku. Opisani sanacijski poseg ne pomeni zaščite fasade ob morebitnih novih poplavah, pravijo v Jubu – to zagotavlja le zahtevnejši poseg, pri katerem pod dekorativni omet vgradimo ustrezen hidroizolacijski sloj in tako zavarujemo spodnji del fasade pred namakanjem. Pri tem je treba izdelati še stik tega spoja z vertikalno izolacijo objekta pod vznožnim robom fasadne toplotnoizolacijske obloge.
 

---

Preverimo nosilno konstrukcijo

Pri hišah, ki so bile že večkrat poplavljene, je treba po čiščenju preveriti trdnost materialov v nosilnih zidovih in stropnih konstrukcijah. Jože Kos svetuje, da z manjšimi globinskimi sondami preverimo, ali so vgrajeni zidaki še površinsko čvrsti in kompaktni ali pa se zaradi slabe kakovosti in vsebnosti soli morda luščijo in razpadajo. Podobno velja za zidno malto, ki se pod prsti ne sme drobiti. »Pri večini doslej obravnavanih poplavljenih objektov so mehansko-tehnične lastnosti gradiva po naši oceni ostale tako rekoč enake, kar pomeni, da se nosilnost masivno grajenih zidov tudi po večkratnih poplavah ni bistveno zmanjšala,« pravi sogovornik. Preveriti je treba tudi, ali so na površini zidov vidne nove ali povečane stare konstrukcijske razpoke, ki lahko nastanejo bodisi zaradi udarcev večjih kosov naplavin bodisi zaradi spiranja plitvejših temeljev.

Preventivni posegi

Na območjih, kjer pogosto poplavlja, sanacijo načrtujemo tako, da bodo v prihodnje poplavne vode povzročile čim manj škode na objektu in opremi. Jože Kos za omete in konstrukcije tlakov priporoča čim manj vodovpojne materiale, če je le mogoče, pa naj bi v pritličju načrtovali takšno namembnost prostorov, ki ne zahteva dražje opreme. Tla v teh prostorih je smiselno obložiti s keramičnimi ploščicami, ki so bistveno manj občutljive kot lesene talne obloge. Cisterno za kurilno olje, denimo, je priporočljivo varnostno sidrati v tlak ali v obodne nosilne zidove, pri čemer je potreben posvet s statikom, še bolje pa je, svetuje sogovornik, da jo premestimo v posebej izdelan keson ob hiši. Razmislimo tudi o preventivnih ukrepih, s katerimi lahko poplavnim vodam preprečimo dostop do hiše, kot so nasipi in ustrezno visoki armiranobetonski ograjni zidovi, katerih vhodne odprtine je laže zapreti z vrečami peska.