Suhomontažna gradnja: Prava rešitev za obdelavo 
poševnin v mansardi

Izvedbo suhomontažnega sistema je sicer najbolje prepustiti usposobljenim izvajalcem, malce spretnejši pa se dela lotijo tudi v lastni režiji. Pomembno je, da se založijo s potrebnim materialom in pripomočki – koliko izolacije, suhomontažnih plošč, profilov in drugega materiala je potrebnega za kvadratni meter stene oziroma poševnine, je mogoče izračunati na spletnih straneh ponudnikov teh sistemov.

Ognjevarne mavčne plošče

Za izdelavo mansarde uporabljamo predvsem mavčne plošče in mineralno volno, ki kot toplotna, zvočna in požarna izolacija zagotavlja odlično zaščito pred zimskim mrazom in poletno vročino. Mavčne plošče so ognjevarne (za večjo požarno zaščito jih lahko namestimo v dveh slojih), za kopalnico v mansardi pa izberemo takšne, ki so tudi vlagoodporne.

Potem ko smo med špirovce namestili prvi sloj toplotnoizolacijskega materiala, je treba izdelati podkonstrukcijo, na katero bodo pritrjene mavčne plošče. Preden pa se tega lotimo, je priporočljivo določiti tako imenovani vag-ris ali meter ris. To je orien­tacijska horizontalna linija v prostoru, ki običajno označuje višino 100 centimetrov od gotovega poda, v veliko pomoč pa je lahko tudi pri izdelavi stropov v mansardi. Zlasti v starejših hišah imamo namreč opraviti z večjimi ali manjšimi odstopanji, ostrešje, denimo, je lahko v enem delu za več centimetrov nižje kot v drugem, mi pa, seveda, želimo imeti raven strop, ki ne bo »visel«. Horizontalno linijo zato določimo nekaj centimetrov pod stropom, pri čemer upoštevamo debelino profila. »Včasih so jo mojstri začrtali s prozorno plastično cevjo, napolnjeno z vodo, zdaj si pomagamo z laserjem,« pravi Kristijan Andraši iz podjetja HDS svetovanje.

Kovinska podkonstrukcija

Podkonstrukcija je lahko lesena, največkrat pa je kovinska. »Kovinsko podkonstrukcijo za poševnino oziroma strop pritrdimo prečno na špirovce; na posebna kovinska držala, privijačena na elemente strešne konstrukcije, pritrdimo kovinske profile, ki so med seboj oddaljeni največ 40 centimetrov,« pojasni sogovornik. Odmik profilov od strešne konstrukcije je mogoče prilagajati debelini vgrajene top­lotne izolacije.

Najprej je na vrsti pritrjevanje U-profilov, na katere bomo pozneje pritrdili C-profile. Ko je podkonstrukcija končana, sledi nameščanje drugega sloja toplotne izolacije, prečno na prvega, da preprečimo nastanek toplotnih mostov in zagotovimo čim boljšo toplotno in zvočno izolativnost ter požarno zaščito. Po vsej površini tako pripravljenih poševnin in stropa je treba namestiti še folijo, ki bo delovala kot parna zapora ali parna ovira. »Najpogosteje se uporablja parna ovira z vrednostjo Sd približno 5 metrov, ki zadosti večini pogojev in konstrukcij v mansardah,« pravijo v podjetju Knauf Insulation. Vse stike folije je treba dobro polepiti in zatesniti s kakovostnimi tesnilnimi trakovi in namenskimi trajno elastičnimi tesnilnimi masami.

Natančna obdelava stikov med ploščami

»Mavčne plošče vijačimo prečno na podkonstrukcijo, pri čemer razdalja med vijaki ne sme biti večja kot 17 centimetrov,« svetujejo v podjetju Rigips. Če smo se odločili za dvoslojno oblogo, je treba paziti, da so stiki plošč zamaknjeni vsaj za eno razdaljo med profili.

Stike med ploščami in vijake zapolnimo oziroma prekrijemo s fugirno maso, ki jo običajno nanašamo v dveh slojih. »S prvim nanosom zapolnimo stike. Med fugiranjem lahko uporabimo armirni trak, ki ga na tanko premažemo s fugirno maso. Z njo prekrijemo tudi glave vijakov. Po približno 45 minutah odstranimo morebitne izbokline oziroma odvečni material,« pravijo v podjetju Knauf. Ko se prvi sloj posuši, nanesemo drugi sloj fugirne mase in jo zgladimo, da ni ostankov. Sledi še fina obdelava površine z ročnim brusilnikom in stene ter stropi so pripravljeni na zaključno slikopleskarsko obdelavo ali polaganje tapet.

Pravilna izvedba detajlov okrog strešnih oken

Posebno pozornost je treba nameniti izvedbi detajlov okrog strešnih oken. Nadvse pomembna je zadostna toplotna izolacija okenskih špalet, ki jih izdelamo iz mavčne obloge. Izolacija naj bi bila enake debeline kot drugod pod streho, a v praksi za to običajno zmanjka prostora. »Posledice premajhne debeline se pokažejo v hladnih dneh, ko na slabo izoliranih špaletah kondenzira vlaga, prej ali slej pa se pojavi tudi plesen,« opozori Katja Ličen Pajenk iz podjetja Velux in doda, da mora biti zgornja špaleta horizontalna, spodnja pa vertikalna, s čimer je zagotovljen prost pretok zraka.

V obstoječih hišah med špirovcem in okvirjem strešnega okna običajno ni več kot deset centimetrov prostora za toplotno izolacijo. Prostor lahko zapolnimo z enakim toplotnoizolacijskim materialom, kot smo ga uporabili drugod pod streho, pri tem je po besedah sogovornice pomembno, da izolacija sega do okenskega okvirja ali celo prek njega, tudi parna ovira mora biti pritrjena v utor, namenjen za priključitev špalete. Če je prostora manj, imamo na voljo tanjše večplastne izolacije; trije centimetri izolacije, ki je sestavljena iz več slojev alufolije in penaste izolacije, naj bi na takšnih detajlih povečali učinkovitost.

Če strešna konstrukcija omogoča, je za čim boljšo toplotno izolativnost priporočljivo izbrati dodaten izolacijski okvir iz visokoizolativne pene, ki se natančno prilega okenskemu okvirju. Po besedah Ličen Pajenkove tako dodatno izoliramo zunanji del okenskega okvirja, hkrati pa se kritična točka spoja izolacije in okvirja prenese za 4,5 centimetra v notranjost: »Bolj ko so stiki pomaknjeni v notranjost, manjša je mož­nost nastanka toplotnih mostov.«

Za preprostejšo in pravilno izdelavo okenskih špalet je priporočljivo izbrati vgradni set, ki je sestavljen iz aluminijaste konstrukcije. »Ta se prilagodi meram strešnega okna in zagotavlja izdelavo notranjih oblog pravilnih oblik – spodaj vertikalna, zgoraj horizontalna. Sistem vključuje tudi parno zaporo, ki popolnoma zatesni obloge okrog strešnega okna ter preprečuje vstop toplega in vlažnega zraka v strešno konstrukcijo,« še dodaja sogovornica.