Suhomontažna tla: lahek, preprost in učinkovit sistem
Tla bomo za vgradnjo na primer talnega gretja in drugih hišnih napeljav ter polaganje katere koli zaključne talne obloge izravnali in pripravili z mokrim ali suhim estrihom. Končni učinek bo enak pri obeh, pot do cilja pa je precej različna. Bistvene razlike izhajajo iz materialov, ki jih uporabljamo pri eni in drugi različici, in iz načina izdelave. Obe možnosti sta primerni za novogradnje in pri obnovah tal v starejših stanovanjih in hišah, vendar je od prostora, njegove velikosti in nosilnosti konstrukcije odvisno, za katero se bomo odločili. Zelo pogosto pa odločitev temelji na ceni; mokri estrih je po besedah izvajalcev tudi do 80 odstotkov cenejši od suhega. V nadaljevanju je nekaj napotkov, o čem je treba razmisliti in kaj upoštevati, da bo odločitev morda lažja, še posebno če se poigravate z mislijo, da bi se izdelave suhega estriha, podobno kot suhomontažnih stenskih oblog, predelnih sten in celo stropov, lotili sami.
Prostori, kjer je najbolj uporaben
Ena od najpomembnejših lastnosti suhega estriha je majhna teža. Granule, ki so narejene iz različnih materialov – lahko gre za mešanico perlita, prevlečeno z bitumensko prevleko, ekspandirano glino in ekspandirani polistiren –, tehtajo od 1,45 do 6,6 kilograma na kvadratni meter pri debelini en centimeter. To je precej manj, kot tehta enaka plast mokrega estriha. Suhi način izravnave tal je zato še posebno primeren na medetažnih ploščah z manjšo nosilnostjo, kot so na primer leseni stropi v starejših hišah. Pogosto se zanj odločimo tudi, če obnavljamo tla le v enem prostoru, saj se izognemo umazaniji, ki je značilna za izdelavo mokrega estriha. V novogradnjah ali pri izvedbi mansarde v obstoječi hiši pa je to primerna rešitev, če se nam mudi. Ko je namreč suhi estrih položen, lahko nanj takoj položimo zaključno talno oblogo. Kar je velika prednost pred mokrim, ki se mora sušiti več tednov.
Granulat izberemo glede na nosilnost
Pri konstrukcijah z zadostno nosilnostjo je tako rekoč vseeno, ali se odločimo za manjše in težje granule ali za večje in lažje. Če je nosilnost slaba in je ne moremo povečati, pa je treba izbrati lažjo različico. Izbira je odvisna tudi od tega, kako debelo plast nasutja potrebujemo. V nekaterih prostorih bo dovolj že od enega do treh centimetrov, torej bodo primerne finejše granule, če potrebujemo plast do deset centimetrov, pa je bolje izbrati večjo granulacijo. Enako velja, če bomo položili sistem talnega gretja, ki potrebuje večjo debelino, da bodo granule prekrile cevi. Nasutje lahko raztresemo neposredno po betonski plošči, če je medetažna plošča lesena, pa je treba najprej položiti valovit karton, ki preprečuje uhajanje granul skozi morebitne reže.
Izolacijska in pohodne plošče
Plošče so lahko mavčnokartonske, mavčnovlaknene ali tako imenovane OSB-plošče. Ne glede na to, katere izberemo, je treba čez nasutje najprej položiti tanko izolacijsko ploščo. Nanjo položimo dve mavčnokartonski plošči, če se odločimo za mavčnovlakneno ali OSB-ploščo, pa bo dovolj ena. V prvem primeru je treba drugo mavčnokartonsko ploščo na prvo položiti z zamikom pol plošče, da ustvarimo zadostno trdnost površine. Poleg tega je treba zgornjo na spodnjo najprej prilepiti in potem še vijačiti z 20 vijačnimi sponkami. Drugih dveh vrst plošč ni treba ne lepiti ne vijačiti, saj so njihovi robovi obdelani po sistemu pero in utor, tako da jih le sestavljamo.
Potrebujemo orodje
Če se bomo s suhim estrihom spopadli sami, potrebujemo pravo orodje, ki nam bo olajšalo delo. Nujni so približno trimetrske in krajše metrske izravnalne letve, žaga za rezanje vrhnjih plošč, vodna tehtnica in kladivo. Brez letev ravnanje razsutega granulata ne bo mogoče, kladivo pa bo prišlo prav v kotih, kjer je betonska plošča pogosto nekoliko zavihana navzgor, zato je treba to razbiti in izravnati. Priskrbeti si moramo še izolacijski trak in z njim oblepiti vse robove sten, s katerimi pride granulat v stik, s čimer preprečimo neposredni prenos zvoka skozi stene.
Začnemo pri vratih
Najprej je treba označiti nivo nasutja in določiti ničelno točko pri vratih, potem pa od te odmeriti novo višino, denimo en meter, in jo z vodno tehtnico zarisati po vseh stenah, ki obdajajo prostor. Od te višine odštejemo en meter in tako dobimo višino nasutja povsod v prostoru. Nasutje in izravnavo začnemo tam, kjer je prostor najožji, v stanovanju je to navadno hodnik, oziroma v kotu, ki je najbolj oddaljen od vrat. Tako se bomo izognili nepotrebni hoji po že izravnanih delih. Granulat natresemo med in pod dve dolgi letvi in tretjo krajšo, ki jo mednju položimo prečno. Ko so vse tri v ravnini, kar preverimo z vodno tehtnico, krajšo letev vlečemo proti sebi in tako nasutje izravnamo. Na ravno površino položimo izolacijsko ploščo in nasutje pod njo nekoliko stisnemo, zato je treba raztresti približno 10 odstotkov več granulata, kakor ga potrebujemo.
Čez izolacijske položimo še pohodne plošče in pri tem pazimo, da jih je treba čim manj žagati, saj jim s tem odžagamo pripravljene robove za stikanje. To seveda ne velja za mavčnokartonske plošče, ki jih lepimo in vijačimo. Če smo vgradili tudi talno gretje, je treba med izolacijske in pohodne plošče položiti še plast dodatne toplotne izolacije.
