Samouk pri obnavljanju stavbne dediščine

Med drugim je z ureditvijo zračnih kanalov okrog temeljev učinkovito odpravil kapilarno vlago v hiši, o čemer pišemo v prispevku Vlažnost odpravlja prepišni kanal ob temeljih.

Tomo ni zidar niti gradbenik. Je voznik. Prevaža šolarje, mladino, športnike in člane vseh vrst društev po Loški dolini in Sloveniji. "Vedno so me pritegnile različne stvari. Če hočeš in če te zanima, vidiš. Poleg tega smo doma hišo vedno tako obnavljali, da smo ohranjali staro, fasado ali stari strop, na primer. Že mama je prinesla takšno vzgojo s sabo in nam vcepila, da je treba dediščino ohraniti," razložim odkod poznavanje stavbarskega izročila. "No, obiskala pa sva nekaj restavratorskih delavnic," doda soproga Sabrina Mulec, novinarka, dopisnica Radia Slovenija.

Gostitelja nas povabita na sprehod po hiši, ki sta jo kupila pred 12 leti. "Tomo se sam ne bo hvalil, zato ga bom jaz," pristavi Sabrina, "vse naredi sam. Sam je na primer gasil apno, kajti prostore belimo z njim. Moja sestra arhitektka se je kar umaknila, saj je ugotovila, da vse počne prav. Tomo je umetniška duša, igra na primer tudi harmoniko, je skoraj samouk. In se zelo jezi, če kje podrejo staro hišo!"

Tu je delal pisatelj Musil

Hiša, tlorisne površine približno 150 kvadratnih metrov, in hlev stojita tik ob Tržaški cesti v središču Postojne. Nekdaj je bila v stavbi gostilna. Skozi okno, ki je zdaj okno kopalnice, pred stoletjem pa je bilo okno sobe, je pisatelj Robert Musil, ki je bil tedaj, leta 1917, pripadnik cesarsko–kraljeve vojske in je opravljal pisarniška dela pri feldmaršalu Svetozarju Borojeviću, opazoval pogreb, ki ga je opisal v zgodbi Slovenski vaški pogreb.

V hiši, ki so ji rekli pri Zupanovih, je prebival prvi postojnski župan po drugi svetovni vojni Viktor Presl. Z ženo nista imela otrok. Po njegovi smrti je v nadstropju živela vdova, v pritličju pomočnice. "Sorodniki so imeli nato namen hišo obnoviti, pridobili so tudi vsa dovoljenja. Zemljo, in te je moralo biti precej, so razprodali, hiša je skoraj propadla. Vendar je niso obnovili. Po nakupu so mi izročili vsa dovoljenja, jaz pa sem se obnove lotil drugače, kot je bilo napisano v načrtih. Hiša je spomeniško zaščitena, pravzaprav le njene zunanje mere in nagib strehe. Zavod za varstvo kulturne dediščine pa je dovolil, da se spremeni njen značaj. Če bi hotel, bi lahko lesena okna s križi zamenjal s plastičnimi brez križev, okrogle napušče nadomestil z ravnimi. Pravzaprav je bil takrat nasvet mnogih: Vse sesuj!" pojasni Tomo.

Zaščita le z apnom, z lesno patino in olji

Okna na hiši pa so še vedno lesena in še vedno s križi, nemalo inovatorskega dela je bilo tudi z napušči, ki so jih zidarji obnovili po Tomovih željah in navodilih. "Znanec, ki je macesnova, stara okna, zamenjal s plastičnimi, je prerezal star okenski okvir. Zunaj siv, patinast, znotraj popolnoma rumen, takšen kot pred sto leti. Zato sem vsa okna, ki niso bila gnila, pustil, nova pa naredil enaka. V plastična okna, ki neprodušno zapirajo prostor in so vzrok za vlago druge vrste, kot jo povzroča kapilarna, ki jo objekt vleče iz tal, zdaj vgrajujejo prezračevalnike. Kaj so sploh naredili? Nič. Vse te funkcije so stara okna že opravljala. Težave sem imel le z mehanizmi, kljukami. Dobil sem jih v Kovinoplastiki Lož, delajo pa jih za polkna, zato sem jih nekoliko predelal in prilagodil," pravi Tomo.

Tla v pritličju prekriva kmečki pod: deske ležijo na vrhu sendviča, sestavljenega iz betonskega tlaka, hidroizolacije, podložnih letev, v prostore med njimi pa je mojster nasul ekspandirano glino. Podstrešni strop je prav tako obložen z lesenim opažem, ki se stika s profilom Z, tako da je deščice mogoče odstraniti posamič. Tramovi, parketi so vsi ohranjeni, vse, kar je leseno, je le naoljeno. "Poleti se razmaknejo, pozimi oziroma odvisno od vlage, se spet staknejo. Dihajo. To, da se zdaj vse dela s kemijo in se zastruplja ves planet, je zame katastrofa. To je bolna, ne zdrava znanost. Vse samo za denar, ljudje pa bolj kot svojim očem, verjamejo reklamam, v katerih se smehljajo in trdijo, da ne curlja in se ne cedi in hitro suši," kritično, a brez ostrine razlaga Tomo.

Naolji tudi kredence, skrinje, omarice, ki jih sam obnovi. Marsikatero je rešil pred ognjem ali odpadom. Tudi omarico, s katere je vsestranski umetnik snel hrbtišče, jo stisnil k steni, da je skrila "telefonijo" in vse njene lučke. Stopnice so pri Mulčevih obložili s starimi bobrovci. "Reciklaža," pravi Tomo. Za omet v kleti je uporabil svetlejši cement, da mu obokanega stropa ni treba beliti. Zato, da bi bil omet videti star, neenakomeren, ga je ometal kar sam, kajti zidarji ga niso znali.

Gradnja je bila za veke vekov

"Če bi kamne zlagali tako, kot jih danes, da na primer trikotni kamen postavijo vertikalno, potem pa zid nosi le malta, ne pa kamen, je vprašanje, ali bi hiša še stala. Kamen je treba zlagati logično, da nosi, vse luknje morajo biti zapolnjene z manjšimi kamni. Če med njimi ni logične povezave, potem je takšen zid kič. Gradnja s kamnom in gašenim apnom je bila za veke vekov. Če bi bili gradovi izpred tisoč let betonski, jih gotovo ne bi bilo več. V kak omet so gotovo dodali tudi beljak. Apno se je v apnenicah pacalo več let, preden so ga uporabili. Loški grad je zame ena najbolj specialnih gradenj. Razkrit je že toliko časa, da ga je že Valvasor skiciral brez strehe, pa še danes stoji. Ali veste, koliko zim in zmrzali je že bilo od tedaj? Kakšne mojstrovine so to bile! Zdrava znanost!" odločno pove Tomo in poboža suh kamniti zid.

Gremo še ven. Zakaj je hiša rožnate barve? "Ker smo spraskali vse sloje barve in prišli do prvega, rožnatega. Gotovo je bila barva iz naravnih sestavin," pravi Tomo in nas po potki, zgrajeni iz v tla zabitih obeljenih, olupljenih, akacijevih desetcentimetrskih čokcev, pelje na vrt, k visokim gredam, za katere že izdeluje namakalni sistem.

Tudi s sten hleva je odstranil omet. "Verjetno bom ohranil tudi strop iz dil v nekdanjem hlevu in nad njim zgradil ploščo," pravi mojster samouk, medtem ko občudujemo še velb nekdanjih mojstrov nad vrati v hlev.

Poslovimo se pred portonom, potem ko spoznamo tudi njegovo zgodbo. Skrle, ki tvorijo prag pred vhodnimi durmi, je Tomo izpod ruše odkopal v Studencu. Bile so pločnik nekdanje hiše. Zgornji kamen, kolona, je nekdanja stranica gnojišča. Kamnita vertikala je bila vrtna potka, spodnja horizontala pa je verjetno na domačijo prispela s sosednjega nekdanjega Grand hotela Adelsberg, na mestu katerega danes stoji Srednja gozdarska in lesarska šola Postojna. Od nje domačijo Mulčevih loči zid, podaljšan z lesenim plotom. Ki ni premazan, je pa siv, skoraj neopazen, stopljen z drevesi, ki mečejo senco na Tržaško cesto.