Proti suhemu zraku z dobrim tesnjenjem oken

Zrak poleg kisika, dušika, argona, ogljikovega dioksida in majhnega deleža drugih plinov sestavlja tudi vodna para. V kubičnem metru zraka je vedno določena masa vodne pare. Če njeno količino primerjamo z največjo mogočo količino vodne pare, ki jo zrak še lahko sprejme pri določeni temperaturi, dobimo relativno vlažnost. Če je relativna vlažnost sto odstotkov, tak zrak ne more več sprejemati vlage. Lahko pa jo isti zrak še sprejme, če mu povišamo temperaturo. Tako zrak v stanovanju pozimi postaja bolj suh, če v prostoru zvišamo temperaturo oziroma ko mrzel, zunanji zrak, ki ga dovedemo v prostor, ogrevamo. Kot nam je pojasnil mag. Miha Praznik, energetski svetovalec z Gradbenega inštituta Zavoda za raziskavo materialov (GI ZRMK), se hladnemu zraku pri segrevanju zmanjša relativna vlažnost. Ko tako na primer zunanji zrak s temperaturo 5° Celzija in relativno vlažnostjo 50 odstotkov dovedemo v topel, ogrevan prostor in ga segrejemo na približno 20° Celzija, se mu relativna vlažnost zmanjša s 50 na 20 odstotkov.

Zrak v stanovanju vpliva na naše zdravje in dobro počutje. Dr. Peter Otorepec z Inštituta za varovanje zdravja pravi, da sam suh zrak za človeka ni nevaren, lahko pa je neprijeten. Če ga spremljajo še drugi dejavniki, na primer bakterije, pa obstaja večja verjetnost vnetja zgornjih dihalnih poti, vnetja sinusov in prehladov. Za zdravje je najbolj neprimeren suh, mrzel zrak – predvsem za astmatike. Pri večji fizični aktivnosti zunaj na mrzlem lahko namreč ti doživijo tudi lažji astmatični napad. Mrzel zrak, ki se pri normalni zunanji aktivnosti najprej ovlaži v sluznici in do pljuč tudi primerno ogreje, se pri večji aktivnosti ne ogreje in ne ovlaži tako hitro in v pljuča vstopi še vedno mrzel. Redkeje pa dobi astmatik napad v notranjosti, v stanovanju, kjer je zrak že ogret.

Suh zrak občutimo kot neprijeten, saj suši in draži sluznico ter kožo. Specialist dermatolog dr. Igor Bartenjev pravi, da je naša koža v primerjavi s kožo ljudi pred nekaj desetletji bolj izpostavljena suhemu okolju predvsem zaradi ogrevanja in umivanja. Koža tako izgublja vlago in maščobe, zmanjšuje se tudi kislost zunanjega maščobnega plašča. Pojavijo se lahko neprijetne, srbeče in luščeče se spremembe na koži. Dr. Bartenjev zato poleg odprave vzrokov suhega zraka v stanovanju priporoča, da kožo redno ščitimo s preparati, ki vsebujejo dovolj vode, maščob in kislin. Najbolj občutljivi deli so veke, ustnice, nadlahti in hrbtišče dlani. Poleg tega moramo poskrbeti, da pijemo dovolj tekočine. Zdravniki priporočajo vsaj od dva do tri litre tekočine na dan.

Ko domnevamo, da imamo v stanovanju suh zrak, je priporočljivo izmeriti relativno vlažnost zraka. To lahko najbolj preprosto ugotovimo z digitalnimi merilniki, ki kažejo temperaturo in vlažnost v prostoru. Primerna relativna vlažnost v stanovanju je med 40 in 60 odstotki, pravi Miha Praznik. Navadno se začnemo ljudje pritoževati nad suhim zrakom, če je relativna vlažnost manjša od 40 odstotkov, vendar stopnjo vlažnosti in težave zaradi suhega zraka zaznavamo subjektivno.

Za suh zrak v stanovanju so najpogosteje vzrok netesna okna in vrata. Zrak namreč vstopa v bivalni prostor nadzorovano in nenadzorovano. Nadzorovano vstopa s prezračevanjem, nenadzorovano pa zaradi vetra in drugih vremenskih pojavov skozi špranje pri slabo zatesnjenih oknih in vratih. Nobeno bivalno poslopje ni nepredušno in tesno zaprto, razlaga Miha Praznik. Slaba zatesnjenost je značilna zlasti za starejše stavbe, k čemur veliko prispeva nekakovostno in dotrajano stavbno pohištvo. Stari leseni okenski okvirji so se morda izsušili in ukrivili, zaradi česar nastanejo reže, skozi katere piha. V primerjavi z njimi nizek količnik prepustnosti pri sodobnih okenskih okvirjih zagotavljajo natančna tesnila in posebej oblikovani profili. Vendar je mogoče tudi v starejše lesene okvirje urezati utor za tesnilo ali dotrajano tesnilo zamenjati z novim, s čimer se zmanjša nenadzorovano prehajanje mrzlega zraka v prostor, pravi Miha Praznik. Nova ali obnovljena okna prav tako zmanjšujejo toplotne izgube.

Vloga termostatskih ventilov

Suh zrak je velik problem zlasti v stanovanjskih blokih, v katerih radiatorji niso opremljeni s termostatskimi ventili. Temperatura je lahko zaradi skupnega ogrevanja v nižjih nadstropjih zelo visoka, zaradi česar stanovalci odpirajo okna, da bi se ohladili. Mrzel zrak stanovanje res ohladi, a njegova relativna vlažnost pri segrevanju pade. V takšnih stanovanjih je smiselno pri obnovi vgraditi termostatske ventile na radiatorje in zrakotesna okna, ki zmanjšajo nekontrolirano prezračevanje, svetuje Miha Praznik. Opozarja pa na težavo, ki se utegne pojaviti po vgradnji novih oken z dobrim tesnjenjem: vlažnost ali plesen v stanovanju. Da bi to preprečili, je treba skrbeti za redno prezračevanje.

Kako pozimi z zračenjem zagotoviti dovolj svežega zraka, da stanovanja ne bi preveč ohladili in z vdorom zunanjega zraka povzročili čezmerne izsušitve zraka? Predvsem v sodobnih ali saniranih starih stanovanjih z zrakotesnimi okni je priporočljivo kratkotrajno prezračevanje: okno na strežaj odpremo za približno tri minute, s čimer zamenjamo ves zrak v prostoru s svežim, svetuje sogovornik.

Priporoča tudi, da ob občutku zatohllosti v stanovanju raje odpremo dve okni hkrati, da je pretok intenzivnejši. Načeloma je priporočljivo, da zjutraj, preden odidemo od doma, bivalne prostore na hitro prezračimo, da se slab zrak izmenja z zunanjim. Če okno v ogrevalni sezoni odpremo samo na pregib, ne dosežemo želenega, v prostor ne prodre svež zrak, ampak ga samo malenkost prezračujemo, predvsem pa ohlajamo.

Če je zrak v stanovanju kljub primernemu zračenju še vedno suh, lahko relativno vlažnost povečamo z vlažilniki zraka. Na trgu so na razpolago od preprostih, različnih obešank za radiatorje, posod z veliko površino, ki jih namestimo na vrh radiatorjev, pa vse do električnih mehanskih in parnih vlažilnikov, ultrazvočnih vlažilnikov zraka do takih, ki so kombinirani z ionizatorji. Če hočemo zraku z relativno vlažnostjo 20 odstotkov povečati vlažnost na 60 odstotkov, mu moramo, kot pravi Praznik, dovesti od 5 do 7 gramov vode na vsak kilogram oziroma kubični meter zraka. Pri površini prostora 10 kvadratnih metrov bi morali ob izhodiščni, to je polovični urni izmenjavi zraka dovajati do 100 gramov vode na uro. Za prostor, ki slabo tesni in v katerem je veliko izmenjave hladnega in toplega zraka, vlaženje zraka z obešankami, lončki ali zgolj sušenje mokrih brisač na radiatorjih najverjetneje ne bo zadoščalo, pravi Miha Praznik.

Delo in dom, 9. januar 2008