Ekstenzivne ozelenitve za stanovanjske hiše

Poleg tega da izboljšajo toplotno izolativnost objekta, streho ščitijo pred UV-žarki, preprečujejo mehanske poškodbe kritine ob toči in so v splošnem lepše na pogled kot klasične strehe. Za zeleno streho se lahko odločijo tudi lastniki stanovanjskih hiš: običajno ozelenijo pomožne objekte, kot so garaža, nadstrešek za avtomobile in terasa, seveda pa je mogoče tako prekriti tudi glavno stavbo.

Zelene strehe imajo precej več prednosti kot slabosti. »Poudaril bi predvsem pasivno hlajenje strešne konstrukcije v vročih mesecih zaradi evapotranspiracije, prehajanja vode v obliki vodne pare z zemeljske površine in skozi listne reže rastlin v ozračje,« pravi Domen Ivanšek iz podjetja Knauf Insulation iz Škofje Loke, kjer se ukvarjajo tudi s sistemi zelenih streh. Zelena streha z izhlapevanjem shranjene vode hladi strešno konstrukcijo, podobno kot se človeško telo ohlaja z znojenjem. »Tako zmanjšamo ali celo izničimo toplotni tok, ki vstopa v strešno konstrukcijo, hkrati pa se zmanjša nihanje temperatur na površini strehe. Če je takih streh več, pa se lahko omili učinek toplotnega otoka v mestih,« pojasnjuje sogovornik.

Zelene strehe izboljšajo toplotno izolativnost objekta, zmanjša se količina potrebne energije za ogrevanje in predvsem hlajenje v poletnih mesecih. Ugodno vplivajo tudi na zmanjšanje temperaturnih deformacij hidroizolacije in drugih strešnih slojev. »Izpostavljena hidroizolacija, ki jo prekrijemo z zeleno streho, je tako zaščitena tudi pred neposrednimi mehanskimi poškodbami in UV-žarki, vse to pa močno poveča trajnost in življenjsko dobo celotne strehe,« nadaljuje Ivanšek. Hkrati se doseže boljša zvočna izolativnost in zmanjša odtok vode s strehe v močnim nalivih. To pa v mestih pripomore k manjši obremenitvi javne komunalne infrastrukture. »Rastline na strehi v procesu fotosinteze porabljajo ogljikov dioksid iz okolja in proizvajajo kisik,« še dodaja Ivanšek. En kvadratni meter zelene strehe lahko absorbira pet kilogramov ogljikovega dioksida na leto. »Obenem pa filtrirajo trdne delce iz ozračja (smog, težke kovine, hlapljive organske spojine) in vplivajo na kakovost zraka,« pojasnjuje.

Po tehnični plati imajo po njegovih besedah zelene strehe zelo malo slabosti. Na Knauf Insulation izpostavljajo težo, ki zahteva močnejšo nosilno konstrukcijo zgradbe od strehe do temeljev. Kot drugo slabost bi lahko omenili zgolj strošek – ta pa je odvisen od ozelenitve. Rastline potrebujejo svetlobo, zrak, vodo in nekatere organske snovi. Občasno vzdrževanje zelene strehe je lahko zgolj subjektivna slabost, saj je lahko za nekoga to delo breme, drugemu pa je v užitek, še dodaja Ivanšek.

Kdaj se odločiti za zeleno streho?
Če razmišljate o postavitvi zelene strehe – na glavni ali pomožni objekt –, je dobro, če svoje želje vključite že v proces projektiranja (pri novogradnji). V začetnih fazah lahko izbirate med več materiali, detajli in inštalacijami. »Zelene strehe je, upoštevajoč posamezno situacijo, mogoče izdelati tudi pri adaptaciji. Na obstoječo streho lahko namestimo predvsem lahke ekstenzivne zelene strehe, saj so vsi sloji v obliki zvitkov, ki se ročno polagajo, zaradi majhne teže in manjših potreb po vzdrževanju pa takšna streha zahteva manj dodatnih ukrepov kot polintenzivne ali intenzivne različice,« pravi sogovornik.

Primerna izbira za stanovanjsko hišo

»Zelene strehe je načeloma mogoče urediti na različnih vrstah stavb, vendar moramo pri vsakem projektu posebej preveriti in upoštevati več dejavnikov: statično nosilnost strehe, možnost dostopa, razpoložljivost vodnih virov za zalivanje, pravo izbiro materialov in podobno,« pojasnjuje Ivanšek.

Za zeleno streho na stanovanjski hiši je primerna izbira ekstenzivna ozelenitev, dodaja Tomaž Čufer iz podjetja Humko z Bleda. Ekstenzivna ozelenitev je zaradi tanke plasti substrata in majhne teže (največ 55 kilogramov na kvadratni meter) primerna za strehe z lahko podkonstrukcijo iz lesa, trapezne pločevine ipd., zato jo lahko namestimo tudi na pomožne objekte zraven stanovanjske hiše (nadstrešek za avtomobile, nadkritje za teraso).

Tipi ozelenitve

Poznamo tri tipe ozelenitve: intenzivno, eks­tenzivno in polintenzivno, ki je mešanica prvih dveh. Intenzivna ozelenitev vključuje najmanj 40 centimetrov substrata, na takšni strehi pa lahko rastejo drevesa, grmovnice in trava. Vzdrževanje je zahtevno, obvezna pa sta košnja in zalivanje. Polintenzivna ozelenitev vključuje 25 centimetrov substrata, na njej pa ponavadi posejemo travo, ki jo je treba zalivati in kositi. Dostop mora biti v obeh primerih preprost, zato so take strehe ponavadi ravne oziroma imajo minimalen naklon, potreben zaradi odvodnjavanja. Ekstenzivna ozelenitev vključuje do osem centimetrov substrata, na katerem uspevajo sočnice, gomoljnice, zeli, homulice in manjše grmovnice. Vzdrževanje je preprosto, saj košnja ni potrebna, tudi zalivanje je prej izjema kot pravilo, nujno je le ob dolgotrajnih sušnih obdobjih. Ekstenzivna ozelenitev je optimalna rešitev za nepohodne ravne strehe in poševne strehe, do katerih je dostop otežen. »Lastniki stanovanjskih hiš se večinoma odločajo za ekstenzivno ozelenitev, ker ne zahteva veliko vzdrževanja in je cenejša,« pojasnjuje Tomaž Čufer.

Naklon strehe

»Zelene strehe so najpogosteje izvedene na ravnih strehah do 7 stopinj naklona. Zahtevan pa je minimalni naklon (najmanj 2 stopinji) strehe, ki zagotavlja odvajanje odvečne padavinske vode v odtoke,« pojasnjuje Ivanšek. Za intenzivne in polintenzivne strehe je naklon manjši, medtem ko je pri ekstenzivni ozelenitvi lahko večji. Poševne strehe je mogoče ekstenzivno ozeleniti do 35 stopinj naklona, Čufer dodaja, da je izvedba možna tudi do 38 stopinj naklona ali s posebno tehnologijo do 45 stopinj. »Naklon je odvisen od tipa in sistema zelene strehe. Tehnično se da izvesti tudi skoraj vertikalne stene,« pojasnjuje Domen Ivanšek. »Zavedati pa se moramo, da se s povečanjem naklona poveča gravitacijsko odtekanje vode, povečuje se tveganje za zdrs slojev, zato moramo izvajati dodatne ukrepe, ki pri ravnih strehah navadno niso potrebni,« dodaja.

Primeren substrat
Na zelenih strehah ne uporabljamo klasičnega zemeljskega substrata, temveč poseben in lahek substrat iz mineralnih vlaken. Za primerjavo: na vrtu potrebujemo od 40 do 45 centimetrov debel sloj zemlje, kar na kvadratni meter znese tudi do 800 kilogramov teže, teža substrata, ki ga uporabljamo na zelenih strehah, je od 18 do 21 kilogramov na kvadratni meter, popolnoma nasičen z vodo pa tehta od 43 do 70 kilogramov na kvadratni meter. Pri Humku omenjajo tri vrste substrata za zelene strehe: vulkanski pesek (plovec, lava, zeolit, perlit, vermikulit), lesna vlakna in drobljeno lončeno kritino.

Sestava zelene strehe

Sestava zelene strehe je podobna kot pri drugih ravnih strehah, le da ima takšna streha dodatno drenažo, filtrirni sloj in sloj substrata. Prvi pogoj je, da je nosilna konstrukcija tako dimenzionirana, da lahko prenese obtežbo substrata. Posebno pozornost je treba nameniti izvedbi hidroizolacije, ki zagotavlja vodotesnost strehe. Taka hidroizolacija je običajno večslojna in je kemično in mehansko zaščitena pred koreninami. Plasti zelene strehe si na lahki podkonstrukciji sledijo od zgoraj navzdol: vegetacijska plast, filc kot zbiralnik vode, hidroizolacija, lesen opaž, špirovec, perforiran zaključni profil, odkapna pločevina in zaključna obroba. Pri t. i. obrnjeni strehi je plast hidroizolacije pod toplotno izolacijo, pri topli strehi pa je spodaj najprej sloj parne zapore, sledita ji toplotna izolacija in hidroizolacija. Obe strehi sta dobri, pri ekstenzivnih ozelenitvah priporočajo izvedbo tople strehe, za strehe z večjo obremenitvijo pa obrnjeno.

»Pri ekstenzivnih zelenih strehah sta število in zaporedje toplotnoizolacijskih in hidro­izolacijskih slojev enaka kot pri ravnih strehah, obteženih s prodcem. Razlika je edino v zgornjem hidroizolacijskem sloju, za katerega uporabimo poseben bitumenski trak z oznako FLL (bitumen je narejen in naravnih materialov in je osnova asfalta), ki preprečuje prodiranje korenin skozi hidroizolacijo,« pojasnjujejo pri podjetju Fragmat iz Laškega. Tip ozelenitve ne vpliva na osnovno sestavo strehe, je pa pomembno, da ne zasadimo agresivnih rastlin, na primer bambusa.

Vzdrževanje

Vzdrževanje zelene strehe z ekstenzivno ozelenitvijo je preprosto. Posajenih rastlin ni treba kositi, zalivati jih moramo le v daljših sušnih obdobjih. Substrata nam ni treba menjati, le občasno ga je treba pognojiti. Krajinski arhitekt Andrej Strgar iz podjetja Pro Horto iz Ljubljane pravi, da je nezaželene rastline treba odstranjevati enkrat ali dvakrat na leto, na tri leta moramo zeleno streho pognojiti, štirikrat na leto pa preveriti odtočne jaške. Menjava izolacijskih materialov ali celotne strehe ni potrebna, saj na Fragmatu pojasnjujejo, da strokovno izvedeni sistemi zelenih streh brez težav dosegajo življenjsko dobo stavbe. Sogovorniki so tudi pojasnili, da s strehe ni treba odstranjevati snega – razen seveda, če bi njegova količina lahko ogrozila statiko objekta.