Vrt brez sence je lahko poleti popolnoma neuporaben, zato moramo že ob njegovem načrtovanju razmisliti, katere dele želimo zasenčiti in kakšno vrsto senčenja bomo izbrali. »Vrt ponavadi načrtujemo ob novogradnji, ob kateri praviloma ni odraslih dreves, ki bi dajala naravno senco. V takem primeru se odločimo za neko vrsto senčila,« pojasnjuje krajinska arhitektka Živa Girandon. Zadnje čase so priljubljene predvsem razne oblike platen, pergole, prekrite s steklom s potiskom, ter pergotende, pogosto pa se uporabljajo tudi kovinske ali lesene pergole, obrasle s popenjavkami, iz izkušenj pove Damjan Černe.
Naravne oblike senčenja so po Černetovih besedah primerne za vse vrste objektov, če je le mogoče zagotoviti prostor za normalno rast vzpenjavk in dreves, pri zasnovi senčenja in navezavi na objekt pa sta pomembna predvsem oblika in material konstrukcije, ki bo omogočala rast vzpenjavkam. »K minimalistično zasnovani hiši se poda senčnica oz. pergola preproste konstrukcije in čistih linij. V tem primeru uporabimo rastline v bolj omejenem obsegu – npr. po žičkah jih spustimo, da ozelenijo eno stran senčnice,« opisuje sogovornica.
Načrtovanje naravne sence
Pri načrtovanju vrtne ureditve najprej preverimo obstoječe možnosti naravne sence (drevesa, stavbe), upoštevati pa moramo tudi senco, ki jo dajejo odrasla drevesa ali stavbe na sosednji parceli. Morebitno obstoječo senco vključimo v zasnovo in jo kar najbolje izkoristimo, prostore na vrtu pa temu primerno razporedimo.
V naslednjem koraku je »treba opredeliti prostor, ki ga nameravamo senčiti, nosilno konstrukcijo, ki bo omogočala rast plezalkam, in prostor za primerno rast rastlin. Če želimo senco zagotoviti z drevesi, moramo določiti primeren položaj zanje in izbrati pravo vrsto,« pojasnjuje Černe. Girandonova še opozori, da je pri izboru rastlin treba preveriti tudi čas, ki ga neka vrsta potrebuje, da doseže optimalno velikost. Pri drevesih praviloma mine kar nekaj let, preden postane senca dovolj gosta, pri tistih, ki rastejo počasneje, celo desetletje.
Za naravno senčenje se uporabljajo tako drevesa kot vzpenjavke, ki rastejo ob opori. Primerne so predvsem tiste vrste rastlin, ki se dobro razraščajo in tako zagotavljajo dobro senco.
Senca odraslih dreves je v hudi vročini veliko več vredna kot vsi drugi načini senčenja, zato je po besedah krajinske arhitektke za dobro naravno senco najbolje izbrati večja drevesa (javor, lipa, hrast, oreh, tulipanovec ...), vendar so zaradi svoje velikosti primerna le za velike vrtove. Med srednje velikimi so primerne okrasne češnje, cigararji, javorji, robinije, perzijska bukev ... »Večina dreves potrebuje do odrasle velikosti kar veliko časa, tudi več kot deset let. Za hitrejši učinek lahko sadimo velike sadike ali uporabimo drevje, ki hitro raste (npr. brezo, topol, vrbo). V vmesnem času uporabljamo premično senčilo, ki ga čez leta nadomesti drevesna krošnja,« nadaljuje Živa Girandon.
Plezalke na pergolah zagotavljajo veliko bolj zračno in prijaznejšo senco kot enoplastna senčila. Prednost vzpenjavih rastlin je, da z njimi veliko hitreje dosežemo učinek zelenega zastora, saj že v nekaj letih lahko popolnoma prekrijejo pergolo. Med primernimi vrstami so divja trta, kovačnik, glicinija (ima močan vonj med cvetenjem), če smo pripravljeni na nekaj več oskrbe, so primerne tudi vrtnice vzpenjavke. »Vinska trta je pogosta izbira za ozelenitev pergol. Njeni prednosti sta gosto listje za senco in tudi pridelek, saj ob primerni oskrbi obilno obrodi, slabost pa so žuželke, ki jih privlači zrelo grozdje. Če imamo ob zelenjavnem vrtu lopo z nadstreškom, si lahko privoščimo malo nenavadnosti in ga ozelenimo na primer s hmeljem ali fižolom, sicer pa je veliko drugih vzpenjavk primernejših za naravno senčenje,« sklene sogovornica.