Zakonitosti načrtovanja in gradnje elementov na parceli se ne razlikujejo bistveno od gradnje družinske hiše. V obeh primerih se naredi projektna naloga, s katero arhitektu za stavbo in krajinskemu arhitektu za parcelo povemo, kaj si želimo, saj si z zunanjo ureditvijo razširimo bivalne možnosti.

Urejanje okolice je kompleksno, saj moramo upoštevati letna obdobja, spremenljivo vreme, toplotne ekstreme, osončenost ali osenčenost, večje količine padavin ali veter. Predvsem pa moramo razmišljati o tem, da so rastline v bližini hiše živa stvar z različnimi letnimi cikli in da v odraslosti marsikje postanejo prevelike za razpoložljivi prostor. Zagotoviti jim je treba primerno osončenost ali senco ter primerno zemljo in možnost namakanja. Nujno je upoštevati geološke razmere na parceli, nagib terena, plazenje terena in površinske ali podzemne vode.

Med svetovanjem investitorjem družinskih hiš naletim na različne razloge, da se projektna naloga ne naredi. Najpogostejši izgovori so vezani na pomanjkanje znanja in časa. Sam menim, da je glavna težava v pomanjkanju poguma. Vedno predlagam, da investitor sestavi seznam želja, ki se na koncu procesa čudežno prelevi v projekt­no nalogo. Za stavbo in parcelo. Prvo dobi projektant hiše, drugo krajinski arhitekt. Kako preprosto je to, ilustriram s primerom realne projektne naloge za ureditev okolice novogradnje. Zaradi aktualnosti sledi podrobnejša predstavitev škarp in brežin kot najbolj prepoznavnih elementov urejan­ja parcele v strmini.

Kako je videti projektna naloga za okolico hiše

V nadaljevanju povzemam bistvene elemente projektne naloge, ki jo je v procesu energetskega svetovanja mlad par iz Suhe krajine izdelal kot naročilo krajinskemu arhitektu. Predstavljam jo zato, da bi pokazal, da je njena izdelava pravzaprav preprosta. To je le zapis naših – v družini usklajenih – želja in potreb, ki jih predamo arhitektu. Ta jih bo postavil v prostor, dimenzioniral, upošteval pravne podlage in vse skupaj logično povezal v prijetne ambiente. Izvedba tako pripravljenih načrtov bo lažji del posla.

Bivanje: Na južni strani hiše bodo pergola in vrata iz jedilnice ter kuhinje na teraso; na jugozahodni strani bo prostor za popoldansko sedenje v hladnejših mesecih. Prostor bo poleti senčilo listopadno rastlinje.

DEFINICIJE
• Projektna naloga je zbir želja, potreb in zahtev, ki jih naročnik preda izvajalcu.
• Škarpo najbolj razumljivo opišemo kot zid med dvema višinama zemljišča za preprečevanje usipanja ali drsenja zemlje.
• Brežina je vzpetina nad ravnino.

Okrasni vrt: Zimzelena živa meja bo okoli vse parcele, višina do 150 cm, s panelno ograjo na sredini in dvignjenim betonskim temeljem. Okrasni vrt (predvrt) je na severni strani, kjer so servisne površine, dovozi, nadstreški, meja med potjo in parcelo. Na južnem delu parcele naj bodo posajeni sad­no drevje in grmi jagodičevja. Rastlinje na vrtu naj bo preprosto za vzdrževanje, obrezovanje naj bo minimalno. Čim manj košnje in čim več pokrovnih rastlin.

Uporabni vrt: Ob pergoli na južni strani bo visoka greda, z dostopom iz kuhinje. Položaj vrta za zelenjavo s toplo gredo je še nejasen.

Servisni del: Kante za smeti ob nadstrešku na zunanjo stran proti zgornji cesti. Dostop na parcelo s severne strani, kjer so avtomatska vrata in tlakovana površina za dostop z avtom. Dostop na parcelo tudi z zahodne strani, kjer se bo dalo z manjšimi vozili priti na vrt na južni strani hiše. Sneg s severnega dovoza se odkida na okrasni vrt. Južno od pergole naj bo zunanje kurišče, okoli katerega se lahko sedi in na njem kuri ostanke obrezanih vej.

Elektrika: Zunanja svetila na južni strani fasade, vtičnice in elektrifikacija pergole, na kateri bodo tudi zvočniki. Brezžični internet bo dosegljiv po celotni parceli, prek brezžičnega usmerjevalnika v dnevnem prostoru.

Komunikacije: Na severni strani dostop z avtomobili in drugimi prevoznimi sredstvi. Na zahodni strani dostop z avtomobilom ali traktorjem, bolj servisni dostop. Okoli hiše tlakovana potka. Potka proti južnemu delu parcele je lahko zravnana ali pa s klančino izpostavimo depresijo na parceli. Vse tlakovane površine naj se naredijo iz tlakovcev na peščeni podlagi. Betona si ne želimo. V bližini hiše naj bodo tlakovci.

Meje: Panelna ograja z zeleno mejo naj poteka okoli celotne parcele. Vrata na severni strani naj bodo elektrificirana, na zahodni strani pa z ročnim odpiranjem. Na vzhodni in južni strani bo v primeru izravnave terena (depresija) potreben nasip ali škarpa. Ker ne bo previsoka, je lahko izvedena kot zeleni nasip s pokrovnimi rastlinami. Živa meja naj potrebuje čim manj vzdrževanja.

Kompostiranje: Kompostiranje bo na južnem delu parcele v senci velikih obstoječih dreves, kjer ima soseda že kompostnik. Po­trebujemo tri predele: za gospodinjske odpadke, za travo in za zeleni odrez.

Voda: Na parceli bo zakopan rezervoar za deževnico s strehe hiše in nadstreška, njegova prostornina bo 16 m³. Nadstrešek in lopa naj imata zeleno streho. Kamnita pipa z vodo ob lopi, zalivanje, umivanje rok z možnostjo povezave na vodovod ali rezervoar v tleh za deževnico. Na južnem delu lope bo jašek, kjer bodo vse napeljave za vodo in elektriko, kar bo omogočalo praz­njenje sistema pred zimo. V skupnem jašku na južni strani lope bo tudi pipa javnega vodovoda. Vgradi se ročna črpalka za zalivanje iz zalogovnika vode, naredi se predpriprava za avtomatsko zalivanje vrtnin. Želimo tudi zunanjo solarno prho.

!!galerija!!

Vloga in videz škarpe

Škarpe so pri gradnji stavbe v brežini najbolj prepoznaven oblikovalski del urejanja parcele. Vsekakor so del vrtne opreme, pri katerem lahko sprostimo največ ustvarjalnega navdiha. Pomagajo nam modulirati teren, z njimi lahko opredelimo posamezne funkcije na novih terasah. Skupaj z brežinami, drevjem in grmovjem so osnova višinske razgibanosti terena. Zato jih je smiselno zgraditi hkrati s hišo.

Izdelava škarp

Pri izdelavi škarp se v praksi katera od faz preskoči, kar je slabo. Prav zato ločeno opisujem vseh devet faz. Tudi z argumenti, kaj posamezna faza pomeni in zakaj je pomembna.

Arhitekt zriše in statik izračuna: Idealno je, da imamo vse škarpe (pa tudi poti, parkirišča, vodovodne in elektroinstalacije, zasaditve in celotno ureditev parcele) opredeljene že s projektom za gradnjo hiše. Tako je izdelava škarp najmanj boleča in preverjeno najcenejša, saj se naredijo »mimogrede«. Pri obnovi obstoječega vrta pa vedno priporočam angažiranje krajinskega arhitekta. Ta bo potem sam – upoštevaje dimenzije škarp – poiskal statika.

Zakoličba in izkop terena: Pri novogradnji naredi zakoličbo z vrvnim profilom geodet, pri preurejanju parcele pa za manjše posege to opravi zidar. Izkop je pri novogradnji praviloma strojni, za manjše škarpe pri novem urejanju parcele pa ročni, če stroj ne more na parcelo.

Utrjevanje izkopanega terena: Na ta del se pogosto »pozabi«, kar pozneje privede do deformacij škarpe in terena okrog nje. Utrjevanje terena se naredi z vibracijsko ploščo (pogovorno žabo), če je mogoče, tudi z manjšim valjarjem.

Drenaža: Drenaža je nujni, a prepogosto spregledan element. Med bodočo škarpo in zemljino se najmanj na najnižji točki betona vgradi horizontalna drenažna cev z najmanj enoodstotnim padcem vzporedno s škarpo in ponikalnicama na obeh koncih cevi. Vode v drenažni cevi sicer ni pričakovati, vendar je takšna ureditev odvodnjavanja potrebna kot preventivna rešitev ob izrednih vremenskih razmerah. Pri izdelavi drenaže moramo nad cevjo predvideti tudi vertikalno drenažo – tudi na to se v praksi skoraj vedno »pozabi«.

Podložni beton brez armature: To je prvi sloj bodoče škarpe. Debel je od 5 do 10 cm in vodoraven v vse smeri. Namenjen je izravnavi terena in preprosti izdelavi opaža za nadaljevanje. Pri manjših škarpah se pogosto ta del preskoči in se takoj naredi škarpno peto.

Armiranobetonska peta: Statik nam izračuna in izriše celotno armaturo. Po betoniranju in izravnavi betona se v svež beton vtisnejo armaturna sidra, ki bodo povezala armaturo zidu z obstoječo armaturo pete. Pri večjih pritiskih zemlje se peta praviloma pomakne proti bregu, kar se imenuje navpični podporni zid. V prerezu ima obliko črke L. Za manjše višine in manjše pritiske terena se lahko naredi oporni zid. Peta tega je obrnjena stran od brega, pogosto so te škarpe nagnjene proti bregu in niso iz litega betona. Tipičen predstavnik te oblike so škarpniki.

Opaž: Vsa zemeljska dela so za nami, sledi obojestransko opaženje. Na vidni strani mora biti opaž lep, na zadnji ni nujno. Opaž se montira na peto, medsebojno se zveže s sponkami, vertikalno se utrdi z oporami na teren. Vedno začnemo z eno stranjo opaža (praviloma tisto proti bregu), saj moramo vanj vstaviti še armaturo. Danes se uporab­ljajo kar armiranobetonske mreže. Potem se opaž zapre še z druge strani.

Betoniranje: Pri večjih škarpah se naroči že izdelan beton in se s pomočjo črpalke vgradi v opaž. Pri tem je pomembno vibriranje svežega betona. Tako se poveča nosilnost škarpe, predvsem pa bo beton na zunanji strani polno zalit.

Zaključna dela: Tako narejena betonska škarpa se lahko razopaži že naslednji dan. Po treh tednih se lahko začne zasipavanje in izdelava vertikalne drenaže. To pomeni, da nad drenažno cevjo nasipamo debel lomljenec ali prod brez drobnih frakcij. Debelina tega sloja naj bo okrog 30 cm. Zelo priporočam, da se med betonski zid in vertikalno drenažo vgradi bradavičasta folija. Tako bo škarpa manj pisana zaradi zamakanja iz terena.

Materiali za škarpe

Za nižje škarpe, ki na vrtu premoščajo višino do 50 cm, so uporabni vsi materiali, saj take škarpe ne temeljimo. Praviloma se odstrani le od 10 do 20 cm zemlje in v kanal nasuje debelejši pesek. Ta služi kot temelj in drenažni sloj. Pred izdelavo škarpe ga dobro utrdimo in izravnamo. Praviloma vodoravno, lahko pa tudi s padcem, ki sledi terenu. Statično gledano je to oporni zid, saj ga iz navpičnice vedno nagnemo proti terenu.

Različno oblikovan les: Vgrajujemo ga ležeče ali pokončno.

Kamen: Reže so lahko brez veziva, lahko pa se jih zapolni z betonom ali zemljo.

Škarpniki: To je generično ime za vrsto betonskih izdelkov, ki jih zlagamo skupaj. Oblika omogoča dobro vodoravno in navpično povezavo. Reže med škarpniki se zapolnijo z zemljo, vanjo pa posadijo rastline, ki prenesejo suho in vroče rastišče.

Za višje škarpe vedno uporabimo armirani beton in izdelamo kakovosten temelj.

Zakonodaja

Pri načrtih za urejanje parcele je treba upoštevati pogoje, ki jih vsaka občina sprejme v občinskem prostorskem načrtu (OPN) ali občinskem podrobnem prostorskem načrtu (OPPN). Občine nimajo enotnih rešitev, zato je treba pred načrtovanjem te pogoje preveriti in tudi upoštevati.