Sogovornika, krajinska arhitekta, sta tandem že od študentskih let, svoje delo in poglede prepletata tudi v lastnem podjetju za krajinsko arhitekturno projektiranje. Andreja se je med doktorskim študijem posvetila temi, kako izboljšati kakovost bivanja v Sloveniji, upoštevaje dejavnik krajine, in v tem obdobju med bivanjem v Nemčiji spoznavala zglede, ki izhajajo iz drugačne zavesti o kakovosti javnega prostora, kot smo vajeni pri nas. V zadnjem času z Damjanom sodelujeta pri projektih več javnih igrišč po Sloveniji, pri čemer v svoje delo čedalje bolj vključujeta konceptualni pogled. Ne zanima ju samo, kako ustvariti čim prijetnejšo in funkcionalno odprto površino, temveč tudi, kako lahko pri njenem nastajanju in ohran­janju sodeluje skupnost in s čim zmanjšati stroške vzdrževanja. Ker sta se v pogovoru simultano dopolnjevala, njunih odgovorov ne navajamo ločeno. 

Pri katerem delu ureditve zunanjega videza doma nam lahko pomaga krajinski arhitekt in v kateri fazi se obrniti nanj?

Pri novogradnji najbolje že takoj, ko se začne razmišljati o hiši, da lahko pomaga pri odločitvi, kam na parceli jo umestiti, v kakšnem sozvočju naj bo z vrtom, da bosta delovala kot celota, pri prenovi pa lahko pomaga pri ureditvi parcele, od razmestitve tlakovanih površin, funkcionalno različnih delov vrta do zasaditve rastlin. Pomembno vodilo je prostor vizualno odpreti. Pri novogradnjah je pogosto potrebno reševanje stanja, ker je stanovanjski objekt postavljen previsoko in je potrebna višinska uskladitev dovozov, poti, v Sloveniji so pogosti tudi primeri, ko so objekti zgrajeni v pobočju in je treba prostor za vrt in dvorišče šele ustvariti ...

Nikoli se ne posvetiva samo ureditvi parcele okoli objekta, temveč nameniva pozornost tudi temu, kako sta hiša in vrt umeščena v širšo okolico, krajino – upoštevati je treba tudi gledišče proti prostoru, ki ga urejava. Zavest o pomenu skupnega prostora pri nas v nasprotju tujino šele pridobivamo. Gre tudi za takšna vprašanja, zakaj bi hiša z močno barvo fasade preglasila prostorski poudarek, kakršen je krajevni zvonik ...

Kako drugod omejujejo takšne izpade, kakršnim smo priča pri nas?

Ne gre toliko za formalne omejitve kot za to, da drugod ljudi ne vodi občutek, da se je treba »pokazati«, hišo gradijo zase in bolj upoštevajo skupno okolje. Razmere v koroškem delu Avstrije so ponekod še primerljive z našimi, na severu države in v Nemčiji pa je v poseljenih krajih opazna bistvena razlika. V Gironi v Španiji denimo v vaških jedrih novih in obnovljenih hiš sploh ne opazimo, tako so podrejene stari zasnovi kraja. V občini Zwischenwasser na severu Avstrije, kjer sva spoznavala ureditev, predstavljajo prostorski načrti minimalne dokumente, v katerih je parcela opredeljena z enim samim odstavkom in skico, na kateri so označene le pozidane in zelene površine. Poleg tega da so prebivalci ozaveščeni o kakovosti skupnega prostora, ima občina komisijo za arhitekturo: sestavljajo jo dva arhitekta (ki v mandatu ne izvajata projektov v tej občini), župan in predstavnik skup­nosti. Izrečejo se in svetujejo o primernosti idejnih projektov za vsako hišo, prizidek, ograjo, drvarnico. Projektov, ki jih zavrnejo, je iz leta v leto manj. Vsaj 20 let uporabljajo predvsem naravne, lokalne materiale, da je njihov ogljični odtis čim manjši, in iščejo načine za vzdrževanje s čim manj stroški.

S kakšnimi željami glede ureditve okolice se individualni naročniki najpogosteje obračajo na vas?

Najina ključna vloga je, da jim organizirava prostor okoli objekta: dostop na parcelo, poti do hiše, zamejitve parcele z ograjami ali zasaditvami, stik med hišo in vrtom, odločilni so položaj bivalnega, zelenjavnega in drugih delov vrta, vse to pa nadgradiva z izbiro materialov in rastlin. Rdeča nit je vodilna ideja, ki vpliva na celotno oblikovanje – ponavadi je vzeta iz krajine, v kateri stoji objekt, subjektivne ideje ...

PREBERITE ŠE: Pogovor: Želja po osvežitvi pripelje do celovite prenove

Kaj je običajno izhodišče zasnove vrta in dvorišča okoli obstoječe hiše, pri prenovi?

Ob prihodu k naročniku najprej zastaviva projektno nalogo, ki vključuje naročnikove želje, preference (družina, otroci, ostareli, programi, ki bi jih radi imeli v vrtu), potem pa prostor ovrednotimo tako, da pogledamo, kaj je v njem kakovostnega in kako bi se to dalo vpeti v novo zasnovo. Šele potem pride razporeditev programov oz. funkcionalnih delov vrta. Najpogosteje so to prostor za otroško igro, letna kuhinja, prostor za počitek s teraso, zelenjavni, sadni vrt, parkirišče in tako naprej.

Kako je z ustvarjanjem prostora v pobočju?

Rada še pošaliva, da v takšnih primerih last­nik zgradi še eno hišo, saj gre za zahtevne in drage posege v teren: treba je postaviti oporne zidove, upoštevati želje naročnikov, predvsem pa razmisliti, kako višinske izravnave vpeti v prostor tako, da se bo objekt čim bolje »vsidral« v prostor. Pomembne so tudi finančne zmožnosti – dogaja se, da zaradi višine investicije naročnikom predlagava, naj dela izvedejo po fazah.

Omeniti je treba v Sloveniji pogost problem plazenja pobočij ob ujmah, ki jih lahko povzročijo preveliki nenadzorovani izkopi v pobočje ob gradnji hiše – velikokrat se pokaže, da je teren prej poraščala in utrjevala drevnina. Za nižje brežine je primerna tudi ureditev z armirnimi mrežami iz naravnih materialov (kokosovih vlaken), površina pa se potem zaseje s travo ali celo zasadi z drevnino. Vendar naročnikom večinoma priporočava brežine z manjšim naklonom, pri katerem armatura ni potrebna, saj je rešitev cenejša, teren pa je laže vzdrževati. Ustrezni naklon v teh primerih je meter višinske razlike na dva dolžinska metra. Gre za razmerje, ki še dopušča košnjo.

Kakšne normativne omejitve je treba pri uredit­vi okolice upoštevati?

Najprej občinske prostorske načrte (OPN in OPPN), ki so različno podrobni, nekateri določajo tudi največjo višino živih mej, katere rastline lahko uporabljamo, kakšni so lahko zidovi in materiali itd., ceste in njihov varovalni pas, upoštevati je treba tudi odmik od parcelne meje.

Predpisani varovalni pas ceste je lahko na javni ali zasebni površini. Če je lastnik zasebnik, na njem sicer lahko gradi, vendar mora upoštevati zahteve upravljavca ceste: treba je omogočiti vzdrževanje, postavitev prometnih znakov in zagotoviti pregled­nost. Ne gre le za preglednost v prometu, pogost problem so tudi ovire, v katere se zapletajo slepi in slabovidni, npr. veje, ki silijo na pločnik. Pozabljamo namreč, da se ti ljudje orientirajo po robovih površin.

Ali je skoraj pravilo, da imajo individualne hiše v Sloveniji ograjo?

Res pri najinem delu skoraj vedno pridemo do ograje. Redki naročniki se odločajo za odprt prostor brez zamejitve, veliko redkeje, kot je v navadi na severu Evrope, kjer ljudje sicer veljajo za bolj zaprte. Marsikdaj je ograja nujna zaradi varnosti otrok, ker parcela meji na cesto, ljudje tudi jasno izrazijo željo po zasebnosti, kar se sklada z ugotovitvami raziskav, po katerih velja pri nas za ideal bivanje v družinski hiši z vrtom, kjer imamo zagotovljeno intimnost in varnost.

Kako ograjenost uskladite z načelom, da je treba upoštevati tudi pogled na objekt iz javnega prostora?

Pogosto predlagava uporabo grmovnic, ki so v krajini domače; če je prostora dovolj, prosto rastoče, v katere je mogoče skriti tudi žičnato ograjo. Če je prostora manj, so primerne strižene žive meje, žičnate, lesene ali grajene ograje, odvisno od tega, ali gre za hišo v odprti krajini ali strnjenem naselju. Na Krasu, na primer, smo za parcelno mejo uporabili kamnit zidek, ki vrt zamejuje od niže ležečega terena. Pogosto predlagava tudi naravni les, npr. macesnove letve, ki dobijo lepo patino, je pa res, da ljudje takšen videz počasi sprejemajo, mnogim se zdi »zanemarjen«, le počasi se umika prepričanje, da je treba les na prostem barvati, lakirati. Izogibava se imitacij naravnih materialov, saj kazijo videz. Pri izbiri rastlin za žive meje pogosto predlagava avtohtone vrste: v vseh letnih časih je zelo atraktiven beli gaber, da se striči, ko odpade listje, zelo lepo deluje preplet vejic, primerni so dreni, forsitije, kalina, predvsem grmovnice, ki se lepo stapljajo v okolje. Na podeželju je bil nekdaj pogost pušpan, ki ga je v zadnjem času težko obdržati brez kemične zaščite (pušpanov ožig, pušpanova vešča), mestno okolje pa prenese tudi striženo tisino živo mejo, čeprav ta vrsta ni domača. 

Kako pri ureditvi okolice odprete prostor?

Programe v vrtu razporedimo tako, da imajo tisti, ki sedijo za mizo na terasi, v bivalnem prostoru ali bivalnem delu vrta neko gledišče proti odprtemu prostoru, zaledju, recimo vidijo sončni zahod in podobno. Pri prenovi ljudje pogosto odprejo bivalne prostore navzven z večjimi okni, v vrtu pa so nekatera drevesa že prerasla prostor, ki so jim ga prvotno namenili, in včasih je treba katero podreti. Upoštevati moramo dve merili, kaj vidiš, ko gledaš iz hiše v vrt, in kaj vidiš iz vrta – zelo pomembno je, da se ti pogled ne ustavi v prvem planu, če so mogoči dolgi pogledi po okolici.

Se da odprtost doseči tudi pri majhnem vrtu?

S prehodi in prostimi površinami ustvarimo občutek, da smo v večjem vrtu, odpiramo zanimive poglede, prostore, kjer se ustavljamo (bivalni vrt, letno kuhinjo), pri zasaditvah pa ravnamo drugače kot v velikem vrtu: več rastlin je lahko v posodah, predvsem pa izberemo lepo oblikovana majhna drevesa in grme.

Kaj naredite, ko je treba podreti večja drevesa?

Podiranje drevesa je velik poseg v teren, odvisen seveda od tega, kako globoko segajo korenine. Vedno jih je treba odstraniti s panji in čim večjim delom korenin, drugače propadanje podzemnih delov sčasoma povzroči sesedanje terena.

Ali odprt pogled pomeni, da so drevesa na robu vrta?

Ne nujno, lahko je veliko drevo tudi osred­nji motiv: poznava vrt z veliko perzijsko bukvijo v središču, ki je za domače otroke najboljše igralo na svetu in ponuja izredno lepe poglede iz hiše v vseh letnih časih.

Je pa treba paziti, da drevo ni preblizu stavbe, ker lahko s koreninami poškoduje hidroizolacijo, celo prodre v klet. Pri sajenju je treba upoštevati končni premer kroš­nje – koreninski splet je njena projekcija. Obstaja tudi protikoreninska zaščita v obliki močnih folij, ki preusmerijo rast korenin od grajenih elementov, poti, in stožčasta zaščita za korenine dreves, ki jih usmerja navzdol, vendar za vrtove ob družinskih hišah večinoma nista potrebni. Poleg tega je znan precej pogost strah ljudi pred velikimi drevesi v bližini objekta (kaj če se bo podrlo), zato se zasebniki, ko drevesa »prerastejo«, sami odločijo, da jih bodo odstranili.

Po kakšnih načelih so razporejeni različni deli vrta?

Idealno je, da je terasa obrnjena proti jugu in navezana na osrednji bivalni prostor – tako ima najboljšo osvetlitev v vseh letnih časih (raje kot da jo umestimo na senčno stran, poiščimo načine senčenja). Čim večji čas mora biti na soncu tudi zelenjavni vrt, medtem ko naj bo bivalni vrt, tam, kjer se igramo, zadržujemo na travi, počivamo na klopci, navezan na teraso. Predvrt z dovozom in dostopom do vhoda hiše pa je ponavadi odvisen od položaja javne poti in garaže.

Kam z avtom, da bo njegova »infrastruktura« vizualno čim manj opazna?

Pri nas so ljudje še vedno zelo navezani na avtomobile in miselnost, da bi jih, denimo v mestu, parkirali na bližnji javni parkirni površini (tudi plačljivi), je redka. Zato so temu večinoma namenjene površine na predvrtu. Kakovosten parkirni prostor je lahko tlakovan tudi s travnimi rešetkami ali peščen, da omogoča otrokom igre z žogo, ko avtomobila ni. Če se lastniki ne morejo odpovedati, da bi v avto in iz njega stopili s suhega prostora, pa predlagava čim bolj nevpadljivo konstrukcijo nadstreška.

Na kaj moramo biti pozorni pri bivalni terasi?

Zaželeno je, da je v isti višini kot bivalni prostor oz. dva centimetra nižje zaradi padavinske vode, da je povezana z vrtom in morebitno letno kuhinjo, je dovolj velika za jedilno mizo in da ima možnost senčenja (fleksibilno senčenje, ki ga lahko pozimi premaknemo, drevo, pergola). Pomembna sta tudi material in tekstura tlaka, saj nanjo pogosto stopamo bosi. Ni prijetno, če se tlak blešči.

Ali je ljudem težko vizualizirati drugačno podobo okolice hiše od obstoječe?

Ponavadi že na začetku predlagava dve ali tri možnosti ureditve, ki se med seboj zelo razlikujejo, naročnikom pokaževa fotografije referenčnih primerov, da jim dava misliti, kaj se da narediti drugače. Kakšna polovica jih izhaja iz tistega, česar so navajeni, preostali pa si želijo povsem drugačne ureditve. Vedno pa narediva le zasnovo, hrbtenico, in ureditve ne definirava do zadnjega detajla, saj veva, da se z leti spreminjajo potrebe in trendi in da bodo ljudje želeli vrt prilagoditi novi situaciji. Hrbtenico predstavljajo denimo poti in osnovna razdelitev vrta, pustiva pa možnost dodatnih zasaditev.

Kako gledata na trende?

Med dobrimi prepoznava željo po zelenjavnem vrtu, uporabi naravnih materialov, ki med proizvodnjo manj obremenjujejo okolje, sadnih vrstah, ki ne potrebujejo zaščite s škropljenjem – in ljudje se večinoma pozitivno odzivajo na takšno usmeritev, saj želijo svojim otrokom zapustiti dobro dediščino. Poleg tega se zaradi pomanjkanja časa odločajo za rešitve, ki zahtevajo manj vzdrževanja (naravni materiali).

Trendov je res ogromno in naročniki naju pogosto pričakajo z naborom možnosti s spleta in preverjajo, kako bi jih bilo mogoče vključiti v njihov vrt. To se je v zadnjih desetih letih zelo spremenilo. Opazna je tudi želja po zasaditvah naravnega videza, ki privablja živali, in bolj neformalnem videzu vrta. Pogosto predlagava uporabo avtohtonih rastlin, ki potrebujejo manj dodatnega vzdrževanja. Tudi miselnost pri razsvetljavi se je spremenila. Odsvetujeva osvetljevanje dreves, saj jih s tem vizualno odrežemo od okolice, umestna pa je funkcionalna osvetlitev, ki se prižge po potrebi: ob poti, dostopu na teraso, do osrednjega motiva vrta in morda kakšna minimalna ambientalna osvetlitev, npr. pod pergolo.

Katere pa so najbolj očitne slabosti pri ureditvi okolice?

Pogosto bode v oči neusklajenost: tako kot z nenehnim prizidovanjem hiš, ki ga imamo Slovenci očitno v krvi, ravnamo tudi v odprtem prostoru. Oblike, materiali in zasaditve se velikokrat likovno tepejo in prav to je področje, kjer lahko krajinski arhitekti pomagamo ustvariti usklajeno celoto. Vizualno je moteča uporaba umetnih materialov, imitacij, s katerimi tudi kažemo svoj odnos do okolja, kričečih barv na fasadah in ograjah, pogoste so zasaditve »z vseh vetrov«. Meja med tem, da z rastlinami ustvarimo sproščenost, prijetno divjino ali kaotičnost, je zelo tanka. Kar ljudem vzbuja občutek ugodja, je skladnost meril: tako velikostnih kot odnosov med posameznimi elementi, razmerij med odprtim in zaprtim, svetlim in temnih prostorom, zelo pomembno je tudi, kakšno je ozadje. Najpomembnejše pa je, da obstaja zgodba kot celota, v kateri se skladajo materiali, oblike in zasaditve.