Ste vedeli, da povprečen odrasel človek vsak dan vdihne približno 15.000 litrov zraka? Podatek je toliko bolj impresiven, če se zavemo, da Evropejci preživimo v povprečju 90 odstotkov časa v zaprtih prostorih. »Postajamo bitja zaprtih prostorov, znanstvene raziskave zadnjih desetletij pa vse bolj jasno kažejo na negativne vplive, ki jih ima sodobno življenje v zaprtih prostorih. Omejena količina svežega zraka in dnevne svetlobe lahko poslabša naše razpoloženje, spanje in učinkovitost, v nezdravih prostorih trpi tudi naš dihalni sistem,« pravi Neža Močnik.

PREBERITE ŠE: Kolumna Andreja Jagra: Priprava hiše za prezračevalni sistem z rekuperacijo

Zrak v stavbah je lahko po njenih besedah do petkrat bolj onesnažen kot zrak na prostem celo v velikih mestih, saj vsebuje tudi različna onesnaževala iz prostora samega. To prinese množico potencialnih tegob: draženje oči, nosu in grla, kašelj in druge bolezni dihal. Dolgotrajni učinki pa so lahko razlog za astmo, kronično obstruktivno pljučno bolezen in srčne bolezni. »Ljudje, ki živijo v vlažnem stanovanju ali domu, kjer se razrašča plesen, imajo kar za 40 odstotkov več možnosti, da zbolijo za astmo. Ta bolezen je kar pri 2,2 milijona Evropejcev posledica neprimernih bivalnih razmer,« navaja sogovornica.

Vloga onesnaževal, ogljikovega dioksida in vlage

Kako pa je z ozaveščanjem o pomenu prezračevanja povezan način gradnje? Kakor pojasni arhitektka, postaja z zmanjšanjem rabe energije za delovanje stavb pomembna zrakotesnost stavbnega ovoja, s čimer se preprečujejo ventilacijske izgube. Tako so posledice menjave oken s sodobnimi, ki tesnijo, ob nezadostnem zračenju slab zrak, prevelika vsebnost zračne vlage, zaradi katere se lahko pojavi plesen, draženje dihal in podobno. »Vzporedno z menjavo oken bi morali urediti dovod svežega zraka. Ljudje se največkrat ne zavedajo, kakšen zrak dihajo, saj določenih primesi v njem ne vonjamo. Prezračevalne navade pa so slabe. Pri sodobni gradnji se mi zdi nujno, da ima uporabnik možnost preverjati kakovost zraka, saj ga ti podatki vodijo k razmišljanju in ukrepanju. V ta namen je na trgu pestra ponudba senzorjev in aplikacij, s katerimi lahko spremljate kakovost notranjega zraka, npr. vsebnost ogljikovega dioksida (CO2), vlage in temperaturo, ter primerno reagirate,« pravi Močnikova.

PREBERITE ŠE: Prezračevanje etažnih stanovanj: Enote z rekuperacijo in higrosenzibilne enote 

Zrak v stanovanjskih prostorih je sicer sprva enak kot zunanji, z onesnaženjem vred, ki je prisotno na prostem. Vendar vanj prehajajo tudi onesnaževala, ki se širijo iz gradbenih materialov, čistil, pohištva, plastike, celo igrač. Prav zaradi slednjih so otroške sobe pogosto najbolj onesnaženi prostori v hiši, opozarja arhitektka. Med hlapljivimi organskimi spojinami (VOC) sta v stanovanjih pogosta benzen in formaldehid. Njihov vpliv je lahko zgolj neprijeten vonj, v večjih količinah pa tudi vplivajo na zdravje, mnoge med njimi so kancerogene. »Tu so še dejavnosti ljudi, kot so kuhanje, prižiganje sveč, sušenje perila v zaprtih prostorih in seveda – dihanje. Družina s štirimi člani samo z dihanjem vsak dan odda v ozračje približno 1800 litrov CO2 in 10 litrov vode. V zraku so lahko delci prahu, plini organskih ali anorganskih kemikalij, plesen, pršice, vlaga, tudi radioaktivni plin radon, ki je problem starih stavb. Največkrat pa se omenja in tudi meri vsebnost zračne vlage. V povezavi z navzočnostjo ljudi v prostoru je najbolj odločilen kazalnik vsebnost CO2 v njem,« razloži in za ilustracijo navede različne vrednosti. Medtem ko je v zunanjem zraku vsebnost CO2 pribl. 400 ppm (število delcev v milijonu volumskih delov zmesi), v mestnih jedrih tudi več, in je še sprejemljiva raven CO2 od 1000 do 1400 ppm, postanejo pri 2000 ppm otroci v učilnicah zaspani in nezbrani.

PREBERITE ŠE: Odpiranje oken ni dovolj

Pomen naravnega prezračevanja

Zadostno izmenjavo zraka v bivalnih prostorih lahko zagotovimo na različne načine, od mehanskega z izkoriščanjem toplote odpadnega zraka do naravnega prezračevanja ali kombinacije obeh, pravi Močnikova. Na izbiro načina vplivata tako lokacija kot velikost stavbe, zasnova stavbnega ovoja, razporeditev oken, zunanja onesnaženost, število uporabnikov in njihove bivalne navade. »Večina ljudi ne uporablja naravnega prezračevanja z odpiranjem oken, češ da gre za energijsko neučinkovit način, kar pa je lahko res le, če ni ustrezne zasnove in nadzora. A se moramo zavedati, da smo ljudje povezani z naravo in občutek svežega zraka, ki prihaja skozi okno, ni samo stvar kakovosti zraka, temveč čisto psihološka potreba. Odpreti okno ima močan psihološki učinek na dobro počutje tudi zaradi tega, ker ima uporabnik možnost 'krojiti' zrak po lastni meri. V svetu je vse več objektov, kjer je nadzorovano naravno prezračevanje del sistemske rešitve in daleč od tega, da bi slabšalo rabo energije za ogrevanje,« pravi. Odgovor na vprašanje o ustreznem načinu prezračevanja bi Neža Močnik zato namesto navajanja, kakšen sistem izbrati, kolikokrat na dan odpreti okno itd., raje obrnila v drugačno smer: ustrezen način izmenjave je zraka tisti, ki poskrbi, da je vsebnost CO2 manjša od 1000 ppm, relativna zračna vlaga približno 40 odstotkov, temperatura pa od 20 do 21 stopinj Celzija.