Prezračevanje stavb: Kdaj je mehansko prezračevanje nuja

Predvsem v hišah, ki so le delno obnovljene, še ne izolirane, se po zamenjavi starih oken s tesnimi v mrzlem delu leta na hlad­nih delih zidov začne nabirati kondenz. Ta vodi v nastanek plesni, ki škodi zdravju, povzroča gmotno škodo v stanovanju in lahko prizadene celo konstrukcijo stavbe. Razvoj plesni je povezan s povečanjem relativne vlažno­sti zraka v prostoru, ki jo človek povzroča s fiziološkimi procesi, kuhanjem in drugimi dejavnostmi. Ob nerednem odpiranju oken zaradi prezračevanja so nekdaj povečano zračno vlažnost preprečevala predvsem netesna okna, po zamenjavi stavbnega pohištva pa moramo za zamenjavo zraka z zunanjim, ki je zaradi nižjih temperatur bolj suh, poskrbeti z rednim odpiranjem oken na prepih ali vgradnjo mehanskega prezračevanja.

Potrebe po svežem zraku

Toda v izrabljenem notranjem zraku nista težava samo zračna vlaga in v primeru kovida lebdenje izdihanih aerosolnih delcev, okuženih z virusom, temveč tudi vrsta drugih onesnaževal.

V bivalnih prostorih bi morali za zdravo klimo, ko se v njih zadržujemo, zamenjati približno polovico zraka na uro (v času kovida pa še vsaj polovico te količine več). Da bi zagotovili ustrezno koncentracijo kisika za dihanje, za osebo zadostuje 3,6 m³ zraka na uro, če hočemo iz prostora odstraniti škodljive emisije (izločajo jih umetni materiali, ki nas obdajajo, kuhanje …) in vonjave, pa se potreba po izmenjavi celo podeseteri. Po občutljivosti na vlago v zraku se ljudje nekoliko razlikujemo. Primerna je relativna vlažnost med 35 in 40 odstotki, za ljudi z občutljivo sluznico dihalnih organov pa med 40 in 60 odstotki.

Navedeni podatki o potrebi po svežem zraku so seveda pomembni pri izbiri prezračevalnega sistema. V povprečju velja, da 30 m³ izmenjave zraka na uro zadostuje za dve osebi, če prezračevalna naprava stalno deluje in ni večjega onesnaženja. Ko nas ni doma, zadostuje manjša izmenjava zraka, če imamo vgrajeno prezračevanje, to deluje z zmanjšano močjo.

Kako v kurilni sezoni prezračujemo z odpiranjem oken

Če stanovanje ni opremljeno s prezračevalno napravo, zračimo vsaj trikrat na dan pet minut z na stežaj odprtimi okni. Tak način je učinkovit, če imamo okna razporejena tako, da ustvarimo prepih, ko je izmenjava zraka hitra, sicer je potrebno daljše zračen­je. Za bivalno ugodje je idealno, da lahko prezračimo vsak prostor posebej, kar velja zlasti za tiste, ki so zelo obremenjeni z nečistočami ali vlago, toda če razporeditev oken in tloris tega ne dopuščata, je treba narediti zraku pot skozi okna več prostorov. Takšno prezračevanje pozimi pomeni veliko manjšo izgubo toplote, kot če imamo okna dolgotrajno odprta na nagib, pri čemer se zrak le počasi zamenjuje. S tem načinom tudi ohlajamo preklado nad oknom in posledica sta površinska kondenzacija in sčasoma plesen.

Kdaj mehanski prezračevalni sistem

V primerih, ko s spremembo navad relativne vlažnosti v prostoru ne moremo dovolj znižati, ko je zunanji zrak obremenjen z nečistočami, smradom, imamo težave s cvetnim prahom ali želimo po zamenjavi oken še izboljšati energijske kazalnike v hiši, je smiselna vgradnja mehanskega prezračevalnega sistema. Ključno je, da ima zadost­no zmogljivost izmenjave zraka (to je treba preračunati glede na razmere v stanovanju ali hiši), da nas ne bo motil njegov šum, da ga je mogoče opremiti s filtri za nečistoče in alergene ter da je njegovo vzdrževanje preprosto.

Z vidika energijske učinkovitosti je priporočljiva izbira sistema z rekuperatorjem (izmenjevalnikom toplote), kar pomeni, da naprava izrablja toploto izhodnega zraka za ogrevanje vstopnega, ko je ta hladnejši. Rekuperator je danes mogoč oz. je standard pri vseh tipih prezračevanja, z izjemo higrosenzibilnega.

Vrste prezračevalnih sistemov

Primernost prezračevalnega sistema za naš dom (centralni, decentralni, lokalni ali higrosenzibilni) je odvisna od tega, ali gre za novogradnjo ali prenovo, ali bomo prezračevali stanovanje ali hišo, od tlorisa ter od možnosti za vgradnjo vstopnih in izstop­nih odprtin za zrak v zunanji ovoj stavbe. Pri individualnih sistemih za prezračevanje etažnih stanovanj po predpisih ne smemo z odprtinami spreminjati zunanjega videza fasade brez ustreznega soglasja. Še strožja so pravila pri stavbah kulturne dediščine.

Centralni prezračevalni sistem s cevno napeljavo in izmenjevalnikom toplote je primeren za novogradnje ali rekonstrukcije stanovanjskih hiš, pri katerih prostor dopušča cevno napeljavo, namestitev rekuperatorja ter odprtine za dovod in odvod zraka na stavb­nem ovoju. Cevi so napeljane tako, da zrak iz bolj obremenjenih prostorov (sanitarij in kuhinj) odvajamo, svež pa vstopa v glavne bivalne prostore. Ti sistemi imajo osrednjo regulacijo in so lahko povezani tudi z ogrevalnim in hladilnim sistemom v hiši. Vsi so opremljeni z entalpijskim prenos­nikom toplote, ki omogoča tudi vračanje vlage v prostor, če je to potrebno. Lokalni prezračevalni sistemi tega modula nimajo.

Cenovno najbolj ugodni, vendar zaradi odsotnosti rekuperacije energijsko manj učinkoviti so higrosenzibilni sistemi, v uporabi predvsem za večstanovanjske stavbe. Zrak prihaja v bivalne prostore skozi zunanje rozete s higrosenzibilnim trakom. Te se odprejo takrat, ko relativna vlažnost v prostoru preseže določeno vrednost, torej se odzivajo na prisotnost ljudi in aktivnost v stanovanju, porabljeni zrak pa se odvaja skozi kopalnico ali kuhinjo, kjer ga v vertikalne jaške stavbe sesajo posebni ventilatorji. Tak sistem ne zazna drugih elementov nekakovost­nega zraka, npr. neprijetnih von­jav, prahu in podobno.

Za etažna stanovanja, pa tudi nove ali obstoječe hiše so uporabni lokalni in decentralni sistemi brez cevne napeljave. Pri lokalnih je pretok zraka omejen na posamične prostore, pri decentralnih pa se ustvari njegova pot skozi več prostorov, takšni imajo tudi centralno regulacijo.

Za lokalne in decentralne sisteme se uporabljajo bodisi kompaktne naprave, vgrajene v valjasto odprtino v zunanji steni, z izmeničnim tokom zraka (en ventilator), ki v kratkih časovnih intervalih z zamenjavo smeri vrtenja po isti poti dovaja enkrat svež zrak noter, potem pa izrabljenega iz prostora, ali naprave s hkratnim pretokom zraka skozi rekuperator v obe smeri, vendar po ločenih poteh, za kar sta potrebna dva ventilatorja.

Obstaja tudi lokalno prezračevanje, pri katerem je naprava za izmenjavo zraka z rekuperatorjem toplote vgrajena v okenski okvir. Primerno je za prostore, v katerih ni izrazitih težav s čezmerno vlago, saj lahko zagotovi le omejeno izmenjavo zraka. Učinkovitost je seveda odvisna od velikosti in števila takšnih oken.

Merila za izbiro

Ko se odločamo za vrsto prezračevalne naprave, se moramo vprašati, koliko izmen­jave zraka na uro potrebujemo ob svojih navadah, pomembna sta tako velikost stanovanja kot število stanovalcev. V povpreč­ju moramo zagotoviti polovično izmenjavo zraka v prostoru na uro.

Na drugem mestu je kakovost zračnih filtrov, posebno za zunanji zrak.

Dobrodošla je preprosta nastavitev regulacije delovanja. Pomembno je, da lahko delovanje naprave prilagodimo svojim potrebam in življenjskim navadam. Kljub izbrani nastavitvi začnejo vse naprave samodejno delovati s polno močjo, če senzorji zaznajo presežene mejne ravni relativne vlažnosti, CO₂ (ali še bolje VOC, kar pomeni koncentracijo vseh hlapnih organskih spojin, ne samo CO₂), pri nekaterih pa tudi radioaktivnih snovi.

Lokalno ali decentralno napravo izberemo glede na razpoložljivo mesto vgradnje na zunanji steni, pri volumnu, ki ga zavzema, pa moramo upoštevati, da so velike praviloma tišje in manjše glasnejše.