Prezračevanje: Za obstoječa stanovanja lokalni in decentralni sistemi

Težave zaradi previsoke relativne vlažnosti se pogosto pojavijo po zamenjavi oken v stanovanju, ne glede na material, iz katerega so narejena. Pri novem stavbnem pohištvu so namreč pripire med okvirji in okenskimi krili ter vgradne rege v okenski odprtini veliko bolj tesne kot pri starih. To pomeni manjšo izgubo toplote, a hkrati manj nenadzorovane izmenjave zraka, večina ljudi pa po vgradnji kaj malo spremeni svoje navade in ne zrači nič drugače kot prej.

Med bivanjem v stanovanju se zaradi našega dihanja, kuhe, kopanja, pranja in sušenja perila namreč izloča vodna para, in če je je preveč, pozimi kondenzira na hladnih površinah, torej na hladnejših zunanjih stenah, še pogosteje pa v vogalih, kjer zaradi fizikalnih zakonitosti in konstrukcijskih stikov toplotno različno prevodnih materialov nastajajo mrzla mesta, t. i. toplotni mostovi. Poleg zadostnega prezračevanja takšne težave preprečita pravilna razporeditev pohištva, ki omogoča, da zrak ob zunanjih površinah ne zastaja, in pravilen režim ogrevanja. Relativno zračno vlažnost v bivalnih prostorih – primerna naj bi bila med 40 in 60 odstotki – zlahka nadzorujemo s higrometrom.

Če nam zaradi življenjskega tempa z rednim petminutnim odpiranjem oken (najraje na prepih) ne uspe dovolj zračiti stanovanja, je zaradi zdravja in škode, ki jo lahko povzroči vlaga, smiselno razmisliti o prezračevalni napravi, ki ne bo nadzorovala le ravni relativne vlažnosti v bivalnih prostorih, temveč tudi poskrbela za zadostno zamenjavo svežega zraka, odvajanje vonjav in filtriranje za zdravje neprijaznih delcev v zraku (cvetnega prahu, trdnih delcev zaradi izpustov fosilnih goriv itd.).

Medtem ko je centralni prezračevalni sistem s cevno napeljavo, izmenjevalnikom toplote (rekuperatorjem), povezavo z ogrevalnim in hladilnim sistemom v hiši ter osrednjim krmiljenjem primeren za novogradnje ali vgradnjo ob rekonstrukciji stanovanjskih hiš, so za stanovanja v večstanovanjskih stavbah primernejši lokalni ali decentralni sistemi brez cevne napeljave med prostori. Tudi takšni sistemi temeljijo na vračanju toplote odpadnega zraka, kar poenostavljeno pomeni, da topel izhodni zrak v napravi (v izmenjevalniku toplote) odda toploto hladnejšemu zunanjemu zraku na poti v prostor. Odstotek rekuperacije toplote nam pove, kolikšen delež toplote izhodnega zraka je pri tem izkoriščen. Pri lokalnih sistemih je pretok zraka omejen na posamične prostore, pri decentralnih pa gre zračni tok skozi več prostorov, če imamo nameščeno parno število naprav. Za oboje je nujen preboj zunanje stene stavbe ali namestitev v okensko odprtino ob okenski okvir. Naprava, ki ima entalpijski prenosnik toplote, lahko uravnava tudi raven zračne vlage v prostoru, torej ga ne izsušuje preveč.

Na trgu je veliko tovrstnih naprav, ki jih kot primerne priporoča tudi Eko sklad in zanje namenja subvencije, če znaša toplotni izkoristek rekuperacije toplote vsaj 65 odstotkov. Tako lokalne kot decentralne naprave pa lahko razvrstimo v dve skupini po tem, ali poteka pretok zraka ob pomoči ventilatorjev iz prostorov in zunanjega zraka v prostor hkrati, a po ločenih poteh ali pa ventilator v napravi deluje izmenično, najprej v eno in potem v drugo smer, pri čemer nastaja majhen podtlak.

Subvencije Eko sklada
Med ukrepi, za katere lahko fizične osebe dobijo nepovratne finančne spodbude za rabo obnovljivih virov energije in večjo energijsko učinkovitost stanovanjskih stavb, je tudi vgradnja prezračevanja z vračanjem toplote odpadnega zraka (rekuperacijo) v stanovanjski stavbi. Velja za nakup in vgradnjo ene od oblik centralnega sistema prezračevanja ali lokalnih naprav za prezračevanje z vračanjem toplote odpadnega zraka. Centralni prezračevalni sistemi morajo dosegati toplotni izkoristek rekuperacije toplote vsaj 80 odstotkov, razen enot z entalpijskim prenosnikom toplote, ki morajo dosegati toplotni izkoristek rekuperacije toplote vsaj 74 odstotkov; za vse pa velja, da ne smejo presegati specifične vhodne moči (SPI) 0,45 W/(m3/h). Naprave za lokalno prezračevanje morajo dosegati toplotni izkoristek rekuperacije toplote vsaj 65 odstotkov. Višina spodbude znaša do 20 odstotkov priznanih stroškov naložbe, vendar ne več kot 2000 evrov za izvedbo centralnega prezračevalnega sistema v posamezni stanovanjski enoti in 300 evrov na stanovanjsko enoto s sistemom za lokalno prezračevanje. Vloga mora biti oddana pred začetkom del za izvedbo naložbe. Seznam primernih naprav si je mogoče ogledati na spletni strani Eko sklada, https://www.ekosklad.si/cms/tinymce/upload/RD/54SUB-OB17/Seznam_rekuperatorji.pdf.

Lokalni sistemi

Lokalna prezračevalna naprava je lahko nadgradnja novega okna ali samostojna naprava, ki jo je z enim cevnim prebojem mogoče vgraditi kamorkoli na zunanjo steno stavbe, da je omogočena izmenjava zraka v enem prostoru. Naprava ob oknu ima v primerjavi s samostojno enoto ponavadi manjše zmogljivosti izmenjave zraka. Velja pa opozoriti, da pri individualnih sistemih za prezračevanje etažnih stanovanj po predpisih ne smemo z odprtinami spreminjati zunanjega videza fasade brez ustreznega soglasja. Še strožja so pravila pri stavbah kulturne dediščine. 

Primerno zmogljivost lokalnega prezračevalnega sistema izberemo glede na funkcijo prostora in količino časa, ki ga preživimo v njem. Če se v njem zadržujemo več časa, izberemo napravo, ki ima zmogljivost vsaj 25 m3/h pretoka na osebo, če ga uporabljamo redkeje, pa izberemo takšno, ki v dveh urah zamenja ves zrak. Proizvajalci navajajo, da je izmenjava zraka najboljša, če je prezračevalna naprava montirana do pol metra pod stropom. Takrat se ustvari učinek letalskega krila, pri katerem zrak, ki pride v prostor skozi prezračevalno napravo, potuje tik pod stropom od 1,5 do dva metra daleč, šele potem se začne počasi spuščati. Modeli lokalnih prezračevalnih naprav se razlikujejo tudi po tem, ali je največji del z rekuperatorjem toplote in ventilatorjem v zidnem vložku ali je naprava montirana na notranji steni.

Decentralni sistemi

Glavni deli decentralnega sistema so valjasti vložki, ki se vgradijo v zunanji zid stavbe. V njih so med zunanjo rešetko na fasadi in difuzorjem na notranji strani zunanjega zidu nanizani vsi mehanski deli naprave: ventilator, ki zrak najprej izčrpava iz prostora, nato pa se obrne in začne dovajati svežega v prostor, izmenjevalnik toplote in zračni filtri. Da sistem deluje, sta potrebni dve oz. parno število takšnih enot. Njihovo delovanje usklajuje centralno krmiljenje, ki poskrbi za prost pretok zraka po prostorih med dvema enotama, nameščenima na zunanji ovoj stavbe. Za pretok zraka med prostori ob zaprtih vratih so na teh potrebne zračne rešetke. 

Decentralni sistem je mogoče vgraditi tako v nove kot že naseljene objekte, a je ceneje in preprosteje to opraviti v okviru celovite energijske prenove. Takrat je vgradnja mogoča na različne načine, tudi s posebnimi izolacijskimi bloki, ki omogočajo, da so rešetke na fasadi nevidne (npr. skrite v špaleti).