Kako sem 30. leto dočakala
 s prilogo Deloindom

V začetku decembra 2011 so me urgentno sprejeli v bolnišnico, potem pa sem po tednu dni padla v komo zaradi nenadne odpovedi jeter. Doma sem pustila moža in šest mesecev staro deklico. Brez predpriprav sta bila prepuščena sebi in lastni iznajdljivosti. Po treh dneh kome se je v nočni mori moje družine prikazala luč. Obvestilo, da so nova jetra na poti. Testi so se ujemali, še isti večer se je začela operacija za presaditev. Poseg sem uspešno prestala in trenutki obupa, strahu, občutka nemoči so se za moje najbližje končali, zame, ki se vsega tega prej niti nisem dobro zavedala, pa se je življenjski preizkus šele dobro začel. Ali bo moje telo sprejelo nov organ ali ne, je bilo odvisno od mojega pozitivnega razmišljanja in želje živeti. Dan, ko sem se prebudila iz kome z novimi jetri, je moj novi rojstni dan. Sledili so dnevi okrevanja in zanj je bila spet pomembna moja volja in moč. Najbolj od vsega sem se v dnevu veselila obiska moža in hčerke. Ko sta prišla, je punčico polegel ob mene, saj nisem imela dovolj moči, da bi jo držala. Mirno je gledala okoli sebe, kot da bi vedela, da potrebujem počitek. Z možem pa sva ure in ure kovala načrte o nakupu stanovanja ter kako ga bova opremila. Kakšna bo otroška sobica, kako velik bo atrij, da se bomo lahko na njem igrali, kaj mora imeti družabni prostor in podobno. Ko je odšel, sem v roke vzela Deloindom. Tega mi je redno prinašala mama, saj je vedela, kako uživam ob prebiranju nasvetov, arhitekturnih rešitvah, kreativnih idejah, novostih pri notranji opremi itd. Ideje, ki so mi bile všeč in so se mi zdele uporabne, sem shran­jevala in verjela, da bo prišel trenutek, ko jih bom lahko uporabila.

Pomembno je, da imaš cilj

Kadar sem imela slab dan, čeprav je bilo ob zelo prijaznem osebju in stalni skrbi mojih domačih in prijateljev to redko, a vendar se je zgodilo, da sem se vprašala, kaj, če ne ozdravim in ne bom nikoli več dala hčerkice zvečer v posteljo, je mož znal preusmeriti moje misli v pozitivno smer, v smer kreiranja in vizije naše družine. Hitro je poslal spletno povezavo kakšnega stanovanja, ki je bilo naprodaj, ali zanimivega članka na vaši spletni strani. Takrat sem dobila novih moči in energije, veselila sem se življenja in naših skupnih trenutkov. Dnevi so tako minevali, zdravniki so bili navdušeni nad mojim okrevanjem in bojem. Božič sem še preživela z bolniškimi sestrami, novo leto pa sem dočakala doma v objemu najbližjih. Moje zdravje in počutje je napredovalo iz tedna v teden, bila sem na vrhuncu energije in veselja.

Če v nekaj verjameš, se to tudi zgodi

Štiri mesece po operaciji sva z možem kupila novo stanovanje. Bilo je takšno, kot sva ga skovala v mislih ob bolniški postelji. Svetlo, prostorno, imelo je dnevni prostor z velikimi okni, bilo je v mirni in zeleni okolici. A bilo je staro in nevzdrževano. Ker sva imela glavo napolnjeno z idejami, kaj vse se da z malce iznajdljivosti in poguma, sva se z entuziazmom odločila za nakup in se iz domišljijskega kreativnega sveta podala v realni svet podiranja sten, rušenja kopalnic, beljenja, načrtovanja, dizajniranja, koordiniranja izvajalcev, nakupovanja materiala in notranje opreme …

Brez profesionalne in drage pomoči

Prenove sva se lotila brez arhitektov, sama sva risala tlorise in ideje na papir, brez profesionalnih računalniških orodij. Le za gradbena dela sva najela izvajalca, ki se s tem ukvarja poklicno. Podiranja zidov in menjave vodovoda kljub vsemu nisva hotela prepustiti svojim amaterskim rokam in tako tvegati sosedske odnose, ko bi prebila kakšno cev ali električno napeljavo.

Ključna je vztrajnost

Prenova je trajala več tednov, predno smo se lahko vselili, sicer pa stanovanje tudi po letu dni od nakupa ni popolnoma opremljeno in končano. Manjkajo predvsem tisti detajli, za katere zmanjka moči in energije po takšnem projektu, pa tudi denarja. Ni bilo lahko, predvsem pa ni bilo poceni. Brez vaših idej, ko ste naju zavestno ali nezavedno učili o arhitekturi, zasnovi stanovanja, feng shuiju, postavitvi opreme, energijah, različnih stilih in dekoracijah, ne bi zbrala dovolj poguma za ta podvig. Pa vendar nama je uspelo in ni nama žal niti za trenutek. Nasprotno. Listanje vaših revij, zadovoljstvo, ko sam pobarvaš otroško sobo, sreča, ko zaspiš na postelji, ki si jo sam oblikoval, razočaranje, ko ugotoviš, da ploščic, ki si si jih zamislil v kopalnici, ni na voljo ali ko vodovodar zamuja in moraš v bar na kavo, da greš lahko na WC, so stvari, ki so naju zbližale in naredile našo družino še močnejšo.

Vsak trud je nagrajen

Lani decembra sem praznovala 30. rojstni dan v objemu hčerke, moža, družine in prijateljev. Spomnim se trenutka, ko sem se ozrla nazaj in razmišljala, kaj vse smo prestali in dosegli v zadnjem letu. Bila sem srečna. Marsikateremu dopustu smo se morali odpovedati, zato pa toliko bolj izkoristimo vsak prosti trenutek s hčerko, drugimi družinskimi člani ter prijatelji v našem stanovanju. Uživamo v sajenju borovnic na vrtu, se škropimo, kadar zalivamo travo, pozimi delamo snežene može, skupaj pripravljamo zajtrk in se pogovarjamo za jedilno mizo. Stanovanje je narejeno po najinem okusu, prilagojeno našim navadam in slogu življenja, vsaka stvar, pa naj bo le zelen kvadrat v otroški sobi ali mozaik v kopalnici, pa vzbuja toliko večje zadovoljstvo, ker veš, da je rezultat tvoje lastne ideje, dela in truda.

Za zgodbo lahko glasujete TUKAJ, ostale zgodbe pa najdete TUKAJ.