Ko se april prevesi v maj, je čas za setev bučk in kumar

Te dni sem zasadila skoraj dve tretjini vrta. Vse zgodnje sorte kapusnic, zelja, cvetače, glavnatega ohrovta, brokolija so dobile svoj košček zemlje. V njihovo družbo sem posadila stebelno zeleno, ki bo pomagala odganjati kapusovega belina, ter solato, ki hitreje raste od kapusnic in jo bomo pobrali prej, preden se bodo te razrasle. Tako je prostor na gredah res dodobra izkoriščen. 

Krepke sadike rdeče pese dobro prenesejo presajanje. 

Že nekaj let sejem rdečo peso tudi v lončke, nato pa presadim lepe sadike na grede. Tokrat sem jo presadila na gredo, kjer že od jeseni raste česen. Rdeča pesa dobro prenese presajanje in moram reči, da bom neposredno setev na grede verjetno popolnoma opustila. Nekako bolj imam pod nadzorom rastline, če jih sejem v lončke. Vsah hrana polžem ne postanejo že tako kmalu, čim vzklijejo. 

Pastinak ima rad topla tla, zato ga na prosto sejem šele konec aprila. Na mojem vrtu ima vedno zasluženo častno mesto. Že res, da včasih potrebuje tudi tri tedne, da vzklije in da raste zelo počasi, saj bom prve korene lahko pobirala šele v jeseni, ampak se izplača biti potrpežljiv. Lešnikast okus debelih belkastih korenov me je tako prevzel, da jesenska bera korenovk ni prava, če med njimi ni pastinaka. Pečen v pečici, v družbi ostalih gomoljnic in korenovk, kot so gomoljna zelena, podzemna koleraba, korenček, rdeča pesa, je na jesensko zimskem jedilniku skoraj vsak teden. Velikokrat ga skuham s krompirjem in naredim pire, nemalokrat pa konča na krožniku tudi v omakah in enolončnicah. Letos sem ponudila svojim strankam tudi sadike pastinaka. Tako redki med njimi ga znajo uporabljati. In ponosna sem na to, da širim preko semen in sadik tudi nove kulinarične radosti v marsikateri dom. 

Prišel je čas tudi za setev kumar, bučk in buč. Ampak ne še na prosto, najprej v lončke. Vsako leto sem vedno znova v zagati, katere sorte naj izberem. Predvsem z bučami imam problem, saj potrebujejo veliko prostora, moj vrt pa je majhen. Nujno moram imeti vsaj dve sorti buč, ki mi popestrita jesensko zimske jedilnike. Že nekaj let sejem sorto Butternut Waltham – odlično masleno bučo s svetlo rumeno-rjavo lupino in svetlo rumenim zelo okusnim mesom. Na drugem koncu vrta, poleg komposta, pa bo sredi maja dobila prostor še ena sorta buče z imenom Sweet dumpling. To so majhne okrogle buče kremno bele barve z zelenimi črtami po rebrih. Rumeno sladkasto meso ima okus po kostanjih.

Seme bučk pred setvijo vsaj za pol ure namočimo v žajbljev čaj. 

Bučke so odlične tudi za majhne vrtove, na mojem vrtu so vedno klasične temno zelene sorte Zuboda in svetlo zelene s temno zelenimi prižami sorte Albarello. Že dve leti pa gojim tudi take, ki imajo okrogle plodove, rumene in zelene. Prav čedne so videti, pa še več kulinaričnih umetnij si lahko privoščimo.

Buče in bučke sem posejala vsako v svoj lonček premera 10 cm. Lonček sem napolnila s substratom samo do polovice, substrat dobro navlažila in nanj položila eno seme, ki sem ga pred tem namočila v žajbljevem čaju. Seme sem pokrila s pol cm debelo plastjo substrata. Ko bo seme vzklilo, bom sproti dodajala substrat tako, da bo steblo vedno zasuto, na plan bodo kukali le listi. Tako se bo bolje razvil koreninski sistem. Lončke sem postavila na svetlo okensko polico. Sedaj pa je potrebno paziti, da bo substrat vedno vlažen in po 15. maju presaditi bučke na prosto.

Mehiška kumara je ljubka in nezahtevna zelenjadnica, ki obilno rodi vse do prve slane. 

Poleg klasičnih kumar za solato že nekaj let sejem tudi mehiške kumare. Te rastlinice, ki botanično pravzaprav niti niso kumare, se okitijo junija z množico drobnih rumenih, skoraj nevidnih cvetov, ki se kmalu razvijejo v ljubke do 2 cm velike podolgovate plodove, podobne majhnim lubenicam. Okusne za pozobat kar surove. Kristalno jabolko - kumarica, okrogla kot jabolko, najprej svetlo zelena, kasneje, ko dozoreva pa rumena in na koncu oranžna, me je navdušila s svojo sočnostjo. Seme sem pol ure namakala v žajbljevem čaju in posejala v lončke premera 7 cm, eno seme v vsak lonček. Ko mine nevarnost pozebe, torej v sredini maja, jih bom presadila na prosto. 

Pa še ni bilo konec setev. Tudi nizek in visok fižol sem posejala v lončke. Za visok fižol so tla na vrtu še prehladna. V lončkih pa bo topel substrat ravno pravšnji, da bo seme hitreje vzklilo. Tako bom sredi maja na prosto namesto, da bi šele sejala, že presajala sadike visokega fižola. Preko noči sem seme namakala v žajbljevem čaju. V lonček premera 8 cm sem posejala 3 semena. Ko bom fižol presajala na prosto, bom k eni opori posadila sadike iz treh lončkov. Sejala sem sorto Jeruzalemski, ki oblikuje široke rumene stroke, kasneje pa rjavkasto zrnje, Ptujski maslenec, z rumenimi širokimi stroki, turški fižol Emergo, ki ima okus po kostanjih, v Prekmurju pa mu pravimo keber. Ena opora je vedno rezervirana za še eno avtohtono sorto fižola, pri kateri uživamo tako stroke kot zrna. Sivček je ta tako cenjena slovenska sorta fižolčka. 

Sorte nizkega fižola sejem vedno samo tiste, pri katerih uživamo stročje. Te dni sem posejala avtohtono sorto Zorin, ki ima ploščato okrogle zelene stroke, sorto Marona z okroglimi zelenimi stroki, sorto Helios z okroglimi rumenimi stroki. Posejala sem pet semen v lonček premera 10 cm.

V prihodnjih dneh bo sledila setev še nekaj sort, saj stročjega fižola na mojem krožniku nikoli ni preveč.