Kolumna Andreja Jagra: Hidroizolacija temeljne plošče

Stroški, povezani s hidroizolacijo temeljne plošče, niso bili drastični, nikakor pa ne zanemarljivi.

Poleg nepremočljive strehe je morda še večjo pozornost treba posvetiti hidroizolaciji elementov, ki so skriti pod hišo oziroma se kakor koli stikajo z zemljino. Če pušča streha, jo je mogoče enostavno popraviti. Pri temeljih pa je zgodba povsem drugačna. Ravno zato je treba biti pri hidroizolaciji temeljne plošče še posebej pozoren na detajle.

Osnovno oviro za pronicanje vode iz temeljne plošče v hišo so že naredili zidarji, ko so pod prvo vrsto zidakov nad temeljno ploščo položili bitumenski trak. Ta loči opeko in ploščo in preprečuje, da bi vlaga iz temeljne plošče prehajala v steno hiše. Pomembno je, da so mi zidarji pod zid podložili bitumenski trak, širši od širine stene, saj sem na to presežno širino privaril hidroizolacijo, ki sem jo polagal po temeljni plošči.

V fazi, ko so inštalacije pod ometi in se pripravlja podlaga za estrihe, je prva na vrsti hidroizolacija temeljne plošče. Izolirati je bilo treba ploščo v celoti, noben del ni smel ostati neizoliran. Enostavno v teoriji, v praksi pa nekoliko drugače. Hidroizolirati sem moral preboje v temeljno ploščo, ki so bili narejeni za kanalizacijo, vodo in elektriko. Pri gradnji hiše nisem bil ves čas zraven, zato nisem vedel, kako sta izolirani kanalizacijski cevi, ki sta bili skriti v steni. Ni bilo druge možnosti, kot da sem »izštemal« svež omet in opeko skozi steno, da sem imel dostop do celotnega obsega kanalizacijske cevi. Uporabil sem trd bitumenski premaz, ki sem ga prej toliko časa grel, da je zavrel. Na nedostopnih mestih ne bo bitumenskega traku, ker je montaža nemogoča. Zato sem se odločil uporabiti to vrsto izolacije. Ko se ta strdi, ustvari neprepustno fleksibilno plast. Vrel bitumen sem zalil okoli cevi. S tem sem popolnoma zaprl pot vlagi, ki bi lahko mimo bitumenskega traku ob cevi prehajala v steno. Podobno sem naredil tudi za fleksibilne cevi, skozi katere potekajo dovodne vodovodne cevi, elektro kabel ter napeljava na drugi strani hiše za letno kuhinjo. Skupaj sem moral obliti dve kanalizacijski cevi in po dva sklopa več fleksibilnih cevi za vodo, elektriko. Je trajalo cel dan, sem pa prepričan, da tam skozi vode ne bo.

Skupaj me je izolacija stala približno 360 evrov za 100 kvadratnih metrov plošče.

Večjo težavo sem imel pri vodovodni inštalaciji in kanalizaciji, ki je že bila speljana po temeljni plošči. Pred vgradnjo inštalacij nisem namestil izolacijskega traku, na katerega bi položili inštalacijo. Namesto da bi mi polaganja traku pred inštalacijo vzelo recimo eno uro časa, se je operacija zavlekla kar na dva dni. Težava je bila, da je vsa inštalacija že bila pritrjena v tla. Med izdelavo ometov se je med cevmi strdil tudi omet. Da sem lahko solidno izoliral tla pod inštalacijo, sem moral najprej odstraniti ves zasušeni omet med krhkimi kanalizacijskimi cevmi in temperaturno zelo občutljivimi termoizoliranimi vodovodnimi cevmi. Precizno delo mi je pojedlo kar nekaj živcev. Na koncu mi je uspelo vse očistiti, in kolikor se je dalo, zaliti z bitumnom. Popolne izolacije tukaj ni bilo mogoče izvesti. Kakšne odprtine pod cevmi so ostale, vendar dvomim, da bi lahko skoznje prišlo toliko vlage, da bi se kje poznalo. Nad cevi tako še pride stiropor, ki ni toliko dovzeten za prenos vlage kot npr. beton. Bomo videli, mislim, da ne bo težav.

Zdaj, ko so detajli urejeni, pride na vrsto preostali del plošče, da nanjo zavarim bitumenski trak. Pomembne so priprave. Najprej sem hišo (prvič) temeljito pometel in s plošče odstranil ves zasušeni omet ter odstranil neravnine, ki bi lahko poškodovale izolacijo. Še največ dela mi je pri čiščenju vzela odstranitev cementa iz izolacijskega traku ob steni. Zaradi prevelike količine nečistoč bi lahko bili spoji porozni. Pomagal sem si kar z rovnico, ponekod pa tudi s konico zidarskega kladiva. Treba je biti pazljiv, da se izolacijski trak ne pretrga.

Očiščena površina je bila zdaj pripravljena na prvi sloj izolacije. Na ploščo sem začel polivati bitumenski premaz v tekočem stanju. Razmazal sem ga s pleskarskim valčkom. Priporočam, da imate premaz na toplem, saj se ga zaradi boljše viskoznosti porabi manj in mazavost je boljša. Na temeljito premazano ploščo, ki se je sušila vsaj en dan, sem z gorilnikom začel variti vnaprej na dolžino odrezane hidroizolacijske trakove debeline 4 mm. Tanjših ne priporočam, ker se še ti radi trgajo ob previsoki temperaturi. Polaganje traku je dokaj enostavno. Pomembno je samo, da se robovi traku prekrivajo v debelini vsaj 10 cm in da so zvari neprepustni. Delo poteka hitro in v primerjavi z do sedaj izvedeno hidroizolacijo z najmanj truda.

Stroški, povezani s hidroizolacijo temeljne plošče, niso bili drastični, nikakor pa ne zanemarljivi. Porabil sem 10 rol traku (pribl. 260 evrov) in tri bitumenske premaze po 9 kg. Cena za kos je cca 20 evrov. Bitumen v trdi obliki, ki sem ga segreval, sem dobil od znanca in mi ga ni bilo treba kupiti. Kupil sem si tudi mali gorilnik in plinske bombice za 20 evrov. Veliki plinski gorilnik (brener) smo imeli že doma, kupil sem samo še plinsko jeklenko (20 evrov). Skupaj me je izolacija stala približno 360 evrov za 100 kvadratnih metrov plošče.

Znotraj hiše smo zdaj vodoodporni. Hidroizolacija temeljne plošče znotraj hiše je končana, pred estrihi je treba vsa tla obleči še v stiropor.