Kolumna Andreja Jagra: Ko hiša postane dom

To je bila moja prva misel, ko smo se iz uredništva Delo in dom po dolgem času ponovno slišali. Kar nisem mogel verjeti, da je že tako dolgo od takrat, ko sem spisal zadnji prispevek.

Dnevi po vselitvi so bili bolj zdravljenje utrujenega uma kot pa parada novemu domu.

V tem času se je veliko spremenilo. Le naš 'novi' dom kakšnih korenitih sprememb ni doživel. Vzroka ni iskati v brezhibni in do potankosti dodelani notranjosti hiše in okolice. Podlegel sem tistemu, pri čemer sem si obljubil, da bom drugačen od večine. Velikokrat sem slišal, naj čim več dela opravim pred vselitvijo, saj pozneje zmanjka časa in volje za to. In res, kljub trdnemu prepričanju, da bo pri meni drugače, se je zgodilo točno to. Od dokaj discipliniranega in plansko usmerjenega graditelja je ostala le še bleda senca, ki dosti težje spravi skupaj karkoli, kar je povezano z urejanjem hiše. Prelomljena obljuba samemu sebi niti ni boleča, zdaj bolj bode v dušo ponavljajoče se opominjanje moje ljube žene, kaj vse je še treba urediti.

Saj sem večkrat razmišljal o tem, kako se je tempo piljenja detajlov v hiši upočasnil, a dejstvo je, da je gradnja psihično in finančno zelo obremenjujoča. Bolj ko se je bližala vselitev, težje je bilo. In dnevi po vselitvi so bili bolj zdravljenje utrujenega uma kot pa parada novemu domu. Takrat sem bil izredno vesel, da sem lahko vsaj za nekaj časa preusmeril razmišljanje še na kaj drugega kot samo na hišo. Tudi potrebno je bilo, saj je bilo vse drugo v času gradnje dano na stran in je bilo pomembno prevetriti prioritete.

Še največ sem po vselitvi do danes v hiši naredil v času koronavirusa.

Zdaj je v ospredje ponovno prišla družina, skupaj smo začeli preživljati več časa. Tudi denar se je začel preusmerjati v druge projekte, kot je obnova avtomobilskega parka, več se nameni tudi za splošno uživanje življenja. Lahko rečem, da se je po vselitvi začelo vse premikati samo na boljše.

Če smo ob začetku gradnje bili trije, nas je danes že pet. Zdaj je hiša polna, dovolj velika in v njej res zelo uživamo. Tega se še posebej zavemo, ko pridemo na primer z morja, kjer po tednu dni apartmaja pripeljemo vso prtljago nazaj in se ta kar porazgubi v hiši. Ob takšnih trenutkih se zavem, da imamo veliko srečo, čisti luksuz, ki ga uživamo in čutimo v polni meri. Ni bilo že prvi mesec po vselitvi tako. Nekaj tednov je trajalo, a zdaj je to res naš dom.

Še največ sem po vselitvi do danes v hiši naredil v času koronavirusa. Lockdown je prinesel razcvet vsem tehničnim trgovinam, vsi smo kupovali 'na davčno'. Spletno nakupovanje tehnikalij je privedlo do tega, da verjetno poznamo vse šoferje dostavnih služb. Krivuljo aktivnosti v naši hiši je izstrelilo. Vgrajevanje manjkajočih plafonier, vtičnic, ponovno pleskanje sten, ki so bile najbolj pod udarom otroških prstkov. Res, bili smo pridni. Ni pa ves čas šel samo v hišo. Vsesplošna panika in že kar zapovedana sprememba namembnosti vsake zelene zaplate okoli hiše sta bili zaslužni, da smo tudi mi na veliko širili vrt. Kaj ti bo zelenica, če ne boš imel česa jesti? In smo širili, prekopavali in sadili. Samooskrba v polnem zamahu. Takrat smo imeli čas, zdaj pa nam ta mala agrarna reforma pošteno krade veliko prostega časa. Lahko pa to  razumemo kot urejanje okolice in še zelenjave je v izobilju.

V vsakem slabem je nekaj dobrega in korona je pri nas povzročila zaključek marsičesa, kar pogosto v hišah ostane za vedno nedokončano. Še kakšna dva vala epidemije, pa bi morda res uredil vse detajle v in okoli hiše do zadnje malenkosti.

Pred dvema ali tremi leti bi načrt z idejami, povpraševanjem in vsem, kar sodi zraven, opravil v enem popoldnevu.

Še nekaj časa po objavah prispevkov v prilogi Delo in dom sem z bralci delil izkušnje. Upam, da sem komu vsaj malo pomagal. Takrat sem tudi razmišljal, ali bi pri svoji gradnji kaj spremenil. Morda sem se hiše navadil, saj bi ponovno ubral enak načrt in enako pot. Nič me pri načrtu hiše ne moti, vse mi ustreza tako, kot je. Razlog je zagotovo v tem, da sva s Tino ves čas imela pred očmi učinkovito in uporabno razporeditev prostorov. Izvajalci so bili preverjeni in še dokaj zanesljivi. Razen minimalnih zamud težav ni bilo.

Če bi še za okolico takrat ostalo kaj denarja, da bi jo uredila pred vselitvijo, bi bilo super. S tem se borim zdaj, že od pomladi snujem, kako bom to izvedel.  Pred dvema ali tremi leti bi načrt z idejami, povpraševanjem in vsem, kar sodi zraven, opravil v enem popoldnevu. Kljub temu verjamem, da nam bo še letos uspelo narediti tlake okoli hiše in vgraditi rekuperator. Ja, še vedno ga nimamo, samo aparat nam še manjka. Ali bolje rečeno, namenskih nekaj tisočakov, s katerimi bomo to kupili.

Tudi kamin še ni čisto zaključen. Sploh ne vem več, koliko časa, verjetno več kot leto dni je že, odkar imamo vgrajen kamin in ga presenetljivo veliko uporabljamo. Le kamnita polica pred kaminom še ni prilepljena. Sicer ni nevarnosti, da bi se kaj zgodilo, prevrnilo. Ravno to je verjetno razlog, da si ne vzamem ene ure časa, da bi pripravil lepilo (ki že tudi čaka na suhem), odstranil polico, premazal podlago in polico prilepil. Do jeseni bo že, načrtujem, da za to poskrbim, še preden letos prvič zakurimo. Ne bom čakal dolgo, saj nam je kamin v nasprotju s pričakovanji v veselje in bomo zakurili takoj, ko se bo ozračje vsaj malo ohladilo .

V enem letu ne porabimo za tisoč evrov elektrike, s katero grejemo hišo, vodo, peremo, sušimo, hladimo in vse drugo. Čista zmaga!

Na splošno imamo urejeno, kar potrebujemo, in nimamo potreb po kakšnih večjih spremembah. Očitno sva sprejela veliko pravih odločitev. Na prvem mestu je bila zagotovo toplotna črpalka. Strah, da nas bo zeblo zaradi nizkotemperaturnega režima, je bil popolnoma neupravičen. Radi imamo zelo toplo in črpalka opravlja odlično delo. Hkrati tudi nikoli ne zmanjka tople vode, za povrhu pa je tudi ekonomična. Sredi zime, v januarju in februarju, položnica za elektriko ne preseže 150 evrov. V enem letu ne porabimo za tisoč evrov elektrike, s katero grejemo hišo, vodo, peremo, sušimo, hladimo in vse drugo. Čista zmaga!

Za prihranek pri elektriki so zagotovo pomembna tudi velika okna, ki pozimi omogočajo vstop sončnih žarkov. Ob jasnih zimskih dneh se zelo pozna, da sonce zelo ogreje prostor. Ni iz trte izvito, ko priporočajo velika okna in dobro izolacijo sten in strehe. Prav tako so se že drugo leto odlično odrezale žaluzije. Poleti zastrejo steklene površine in občutno vplivajo na temperaturo v prostoru, kar jih uvršča visoko med pravilne odločitve.

Je pa pri omejenem družinskem proračunu izziv tudi oprema prostorov. Zato sva toliko bolj hvaležna, da ima hiša toliko prostorov, kolikor jih potrebujemo. Zdaj ni nepotrebnih stroškov z opremljanjem. Tudi to je zgodba, ki se nikoli ne konča. Zmeraj se še da kupiti kakšen dodatek.

Če bi imela možnost zavrteti čas nazaj, nikoli več ne bi izbrala ploščic v kuhinji.

Majhni otroci in netlakovana pot okoli hiše so kmalu po vselitvi prinesli tudi kakšen siv las in napet trenutek. Prve zareze in praske v parket so bile precej boleče. Še vedno nastajajo in jih je že veliko. Zdaj že bolj pazimo in si tudi manj ženemo k srcu ob nastanku novih. Sprejeli smo dejstvo, da bo parket kmalu kazal znake obrabe. Kljub temu bi še enkrat izbrala parket, tudi v kuhinji, kjer so zdaj ploščice. Parket je topel, prijeten za boso hojo. V kuhinji so ploščice mrzle, zazebe tudi v poletnem vročinskem valu, zato je treba nositi copate. Če bi imela možnost zavrteti čas nazaj, nikoli več ne bi izbrala ploščic v kuhinji. Da je situacija še slabša, so fuge precej na gosto in je problem s čiščenjem.

Bo še kar nekaj dela, sicer pa sem spoznal, da se pri hiši investicije in delo nikoli ne končajo. Poleg že omenjenega tlakovanja in rekuperacije je potreba po garaži, nadstrešku, vrtni ograji, še kakšni dodatni zasaditvi. Ideje se znova prebujajo in upam, da bo želje potrdil finančni plan.

Čim več storite pred vselitvijo, potem se ustavi. Govorim iz izkušenj.

Zdaj je gradnja že toliko oddaljena, da so se potisnili v podzavest tisti trenutki, ki se jih ne spominjamo v najlepši luči. Mislim, da ni gradbenega podviga, kjer bi bilo vse idealno. Tako kot sem bil mnenja ob vselitvi, zdaj še bolj verjamem, da sta močna volja in želja po novem domu tisti, ki sta najbolj pomembni. Psihični napor ob neizprosnem tempu je bil za naju največji izziv. Tudi finance so zelo pomembne, a nekako zmeraj gre. Tudi če denar ni problem, so živci na tnalu. Kolikor se da, je treba uživati v projektu in se medsebojno podpirati. Nikakor to niso floskule. Kdor bo postal graditelj z majhnimi otroki, bo to kmalu spoznal. A naj to nikogar ne ustavi, nagrada, ki jo uživaš vsak dan po vselitvi, je vredna vsake kaplje potu in truda. In čim več storite pred vselitvijo, potem se ustavi. Govorim iz izkušenj. Samo srečno in pogumno naprej!