Kolumna Andreja Jagra: Preselili smo se!

Od sanj na realna tla. Pri nas je bila selitev proces, fizični in psihološki. Kljub temu da vsega pohištva nismo odpeljali in da smo si pomagali tudi s kombijem, smo zadnji teden vsak dan pripeljali še vsaj en poln avtomobil stvari. Včasih tudi dva in polno avtomobilsko prikolico. Neverjetno, koliko vsega imamo. Hiša še ni popolnoma opremljena s pohištvom, zato se sobe lepo polnijo s škatlami. Kolikor je mogoče, oblačila že pospravljamo na končno mesto v omarah, kuhinjsko opremo v nove omarice in živila na police v shrambi.

Zadnji dve leti smo v naši družini imeli samo en fokus. Hiša, hiša, hiša. Je bilo prav ali narobe, ne vem.

Kot ladja se zdaj hiša s polno paro pripravlja na prvo pot, ko bomo v njej zares zaživeli. Priklopili smo še preostale aparate, pralni stroj in hladilna skrinja sta bila zadnja, ki smo ju pripeljali v hišo. Perilo se nabira, zamrznjenih živil ni veliko, saj smo jih načrtno veliko pojedli, le nekaj smo jih prenesli. Že peremo in zmrzujemo.

Brez televizije ne bo šlo, zato smo v zadnjem tednu imeli še mojstra, ki nam je na streho namestil satelitski krožnik. Kadar ne bom prebiral Delaindom, bom tako zdaj lahko v miru gledal poročila ali pa bomo zaradi preobilice prostega časa začeli gledati turške nadaljevanke.

!!galerija!!

Selitev je naporna, dela je veliko. K stresu prispeva tudi sprememba okolja. Otroka sta opazovala, kako se dom prazni, in previdno sva jima že dalj časa razlagala, da bomo živeli v novi hiši. Zanju bo preselitev verjetno težja, saj sta zelo navezana na stare starše in že imata prijatelje. Od celotnega procesa selitve temu posvečava največ pozornosti.

Odločila sva se, da bova izpeljala bolj mehko obliko selitve, kar pomeni, da bomo čez dan veliko skupaj s starimi starši, le zvečer bomo spali vsak na svojem. Preveč niti ne razlagava, da je nova hiša tudi nov dom. Še sama se težko sporazumeva, ko govoriva o starem in novem domu.

Odločila sva se, da bova izpeljala bolj mehko obliko selitve.

Razumljivo bova naredila vse, samo da bo otrokoma lažje, spala bosta skupaj v novi sobici v novi posteljnini z risanimi junaku. Kot presenečenje je mamica zanju opremila čisto pravo igralnico, z mizico in stolčki, tablo in kredami ter vsemi igračami, ki ju premoreta. Stene krasijo risbice iz vrtca, za detajle pa so poskrbele simpatične nalepke živali.

Stene so bele, pohištvo je še celo, vogali še neobkrušeni. Na šipah je že nekaj odtisov otroških rok, a na parketu je še premalo prask, da bi že imel dušo. Verjetno bo trajalo še nekaj dni ali tednov, da bo novi dom postal dom. Sicer nismo prvi, saj imamo na obeh straneh hiše pod slemenom gnezdi lastovk in dve osji gnezdi. Stanovalcev je že toliko, da lahko mirno rečem, da živimo v bloku.

Drage bralke in bralci, uresničile so se nam sanje, preselili smo se in živimo v svoji hiši! Vse je steklo tako hitro, da še nismo dojeli. Kot bi bili na morju: prispeli smo v apartma, v katerem se še ne znajdemo najbolje. Občutek doma bo še prišel. Zgodilo se nam je že veliko lepega, ki k temu pripomore. Otvoritveni obisk sosedov in nato prijateljev, prva orhideja, lonček vrtnic, okvir za sliko in veliko sladkega. Nimamo časa za domotožje po starem domu. Tudi otroka sta preselitev dobro sprejela.

Ali je to res konec? Ni! Zdaj se šele začne. Življenje na svojem, v svojem stilu, kot si ga bomo sami ustvarili. Največ je odvisno od nas. Začanja se novo poglavje, nov projekt, nov fokus. Zdaj sva na vrsti midva, otroka, družina. Hiša in okolica pa še ni končana, kar je super. Tako bom še lahko kaj napisal, da boste mnogi zvesti bralci Delaindom, ki ste nas podpirali s pozitivno energijo in dobrimi željami, ostali del našega vsakdana. Se še beremo!