Kolumna Bojana Žnidaršiča: Vseživljenjsko učenje in (samo)gradnja

Življenje gre naprej, ne ustavita ga niti virus niti recesija. Mladi rastejo, se poročajo in poiščejo bivališče. V ta življenjski cikel je vedno vpeto tudi učenje. V mladosti formalno, ves čas pa življenjsko. Na začetku sledimo učiteljem, z izkušnjami postanemo sami učitelji, ločnico postavljajo kompetence. Ko jih imamo, učimo, ko jih potrebujemo, se učimo.

Samogradnja

Še vedno prevladujejo znameniti fušarji, kar je uveljavljeno ime za izvajalce različnih kvalitet, a z enim skupnim imenovalcem. Plačuje se jim na roko, kar pomeni brez garancije in drugih obligacij.

Nekoč so se ob nedeljah na jugu vrteli ražnji, v Sloveniji pa mešalniki betona. Zidalo se je vsepovprek, vsi smo znali vse, načrti so se – kot nujno zlo – kupovali samo zato, »da nam bodo dali mir«. Oblast je seveda vedela, kako teče življenje, saj so si s tem kupovali mir v stilu kruha in iger. Pri zidanju hiš so socialne razlike izginile, saj so gradili tudi predstavniki elit, kot jih imenujemo danes. Vsi aksiomi takratne gradnje so še vedno aktualni. Tudi danes se varčuje pri denarju za načrt, arhitekta, nadzornika ali svetovalca. Še vedno se gradijo prevelike hiše, kjer se bodo prazne sobe zapolnile z ropotijo v stilu čez sedem let vse prav pride.

Edino, kar se res spreminja, je odnos do samogradnje. To ovira zakonodaja, predvsem pa so razlogi za zmanjševanje tega načina gradnje nove tehnologije in materiali. Če sem natančnejši, povedano velja za novogradnje, medtem ko je samogradnja pri obnovah še vedno aktualna. Manj v samem delu, v celoti pa v smislu organizacije, dogovora z izvajalci, nadzoru… V tem primeru se mora investitor priučiti različnih organizacijskih, pogajalskih, nadzornih in drugih znanj.

Na nezakonitost se (pre)večkrat požvižgamo. Prepričani smo, da je to najcenejša oblika, pa še fino se nam zdi, ko državi ne plačamo dajatev. 

Pri novogradnjah manj, pri obnovah pa še vedno prevladujejo znameniti fušarji, kar je uveljavljeno ime za izvajalce različnih kvalitet, a z enim skupnim imenovalcem. Plačuje se jim na roko, kar pomeni brez garancije in drugih obligacij. Na nezakonitost se (pre)večkrat požvižgamo. Prepričani smo, da je to najcenejša oblika, pa še fino se nam zdi, ko državi ne plačamo dajatev. Ker ni brezplačnih kosil, jih plačujemo pri slabšem bivanju, s plesnijo pri toplotnih mostovih, prepihu in nepotrebno visokimi stroški ogrevanja.

Pomen prilagodljivosti

Edina stalnica našega življenja je nenehno prilagajanje. Darwina so nam v šoli razlagali, kot da preživijo najmočnejši, kar ni res. Vedno so in vedno bodo preživeli najbolj prilagodljivi, kar pomeni najbolj učeči. Enako je v gradbeništvu, ne glede na našo vlogo, saj velja za projektante, trgovce, izvajalce, nadzornike in predvsem za investitorje. Če želimo poslovno preživeti, se moramo naučiti veliko več kot le strokovnih znanj in obrtnih spretnosti. Znanja poslovanja, pogajanj, zakonodaje, javnega nastopanja, pismenosti, razumljivosti, empatije spadajo med osnovne veščine, ki nam omogočajo večjo prilagodljivost, kar pomeni večjo uspešnost.

Recimo, da je vseživljenjsko učenje možganski fitnes, ki ga ne more omajati noben virus niti omejiti nobena vlada.

Inercija

Vsak od nas ima – odvisno od starosti – kakšno izkušnjo z gradnjo. Novosti prihajajo v gradbeništvo počasneje kot recimo v računalnike ali pametne telefone. Prav zato so stare resnice tako trdožive. Tradicija nam po eni strani vzdržuje kontinuiteto, po drugi pa je cokla razvoja in izgovor za umsko lenobo. Kar se Janezek nauči, to Janezek izvaja vse svoje poklicno življenje. Pa naj bo to arhitekt, vodovodar, zidar ali energetski svetovalec.

Pri tem je smiselno razlikovati med materiali, tehnologijami in znanjem uporabe tega. Temeljna plošča, prezračevanje z rekuperacijo, pametna ali pasivna hiša, shranjevanje energije, sončne elektrarne so le nekatere rešitve, ki se v popolnosti razlikujejo od rešitev pri gradnji pred kakšnim desetletjem.

Zato se moramo učiti. Kot je za kolesarja nujno poganjati pedale, je za današnje zahteve življenja nujno vseživljenjsko učenje. Ostanimo učeči, ostanimo vseživljenjsko zdravi.

O AVTORJU

Bojan Žnidaršič verjame, da je raznolikost življenjskih izkušenj (pre)potrebna podlaga za dobrega energetskega svetovalca. Formalno izobraževanje je začel kot kvalificiran zidar, nadaljeval kot gradbeni tehnik in diplomirani inženir urejanja krajine. Zaključil ga je na filozofski fakulteti kot andragoško specializacijo za predavatelja na višji strokovni šoli. Za svetovanje so pomembne tudi neformalne oblike. Najpomembnejši je certifikat energetskega svetovalca za gospodinjstva pa tudi mentorstva za debato, študijske krožke, moderiranje skupinskih procesov ter NLP-praktika. Od leta 1994 je ustanovitelj in direktor nevladne okoljske organizacije Vitra Cerknica ter avtor energetskega portala NEP Slovenija.