Kolumna Jerneje Jošar: O turških in binkoštnih nageljnih, prvih pridelkih in sreči

Ker nam je te dni po ledenih možeh še dobro ponagajala mokra Zofka, ki kar ni hotela odnehati, so se marsikje ta opravila prestavljala iz dneva v dan. Tudi pri meni je bilo tako.

Tisti, ki se držijo preverjenih vrtnarskih pravil, so s presajanjem paradižnikov in drugih toplotno zahtevnih vrtnin na grede počakali do ledenih mož. In ker mnogi nimajo doma primernega prostora za gojenje sadik, je bilo na naši vrtnariji kar pestro. Res sem vesela, da lahko ponudim krepke in zdrave sadike, ki so vzgojene brez pomoči kemikalij. Poleg ukvarjanja s strankami je bilo potrebno urediti tudi vrt. Ta se iz dneva v dan vidno spreminja. Ker nam je te dni po ledenih možeh še dobro ponagajala mokra Zofka, ki kar ni hotela odnehati, so se marsikje ta opravila prestavljala iz dneva v dan. Tudi pri meni je bilo tako. Šele v začetku minulega tedna mi je uspelo tudi paradižnikom, papriki, kumaram, bučkam in jajčevcem nameniti prostor na vrtu. In bil je že skrajni čas. Saj so lončki začeli postajati premajhni za močan koreninski sistem, pa tudi hranil bi že začelo počasi zmanjkovati. Sicer pa so sadike bile na prostem, tako da so se dobro utrdile in privadile tudi na zunanje razmere. Malo dvignjene od tal na lesenih mizah so bile varne tudi pred polži.

Paradižniki so letos dobili prostor na gredi, na kateri so se ravno v tem času razcveteli turški in binkoštni nageljni. Da, kar na zelenjavnih gredicah jih imam posajene, na robovih. In vsako leto, ker vestno kolobarim, jim delajo družbo druge vrtnine. Bili so prve cvetlice, ki sem jih posadila na vrt. »Brez njih moj vrt ne bo pravi,« sem rekla prijateljici, ki me je opazovala pri opravilu. Že od nekdaj so moja ljubezen, spomnim se jih iz vrta stare mame, turške je imela, vseh sort. Binkoštni pa so krasili rob dolge zelenjavne grede na domačem vrtu. Njihov opojni vonj še zdaj povezujem z občutki sreče in veselja, ki so me kot najstnico prevevali vsako leto v tem času. Najprej dan mladosti, 25. maj, in kmalu potem še spričevala in konec šole. Počitnice!

Lansko leto sem grenko sol, pravijo ji tudi epsomska sol, uporabila prvič in bila z rezultatom neizmerno zadovoljna.

Paradižnik in grenka sol

A naj se vrnem k paradižniku. Gredico sem prerahljala z vilami, v sadilno jamico pa dodala dve pesti komposta, biooglje in malo grenke soli. Slednja je bogata z magnezijem in žveplom, ki ju paradižnik in tudi druge plodovke potrebujejo za dober razvoj cvetov in plodov. Lansko leto sem grenko sol, pravijo ji tudi epsomska sol, uporabila prvič in bila z rezultatom neizmerno zadovoljna. Ob posajene sadike sem zapičila lesene opore, sadike dobro zalila in tla pokrila z zastirko. Letos bo to na vseh gredah zastirka iz miskanta. Moram jo preizkusiti tudi sama, da bom vedela še bolje svetovati in pomagati svojim strankam.

Na prosto sem presadila še paprike zelene, rumene, koničaste, babure, bučke raznorazne, od rožastih patišonk, bučk z okroglimi plodovi, pa do klasičnih cuket, kumare, tako solatne, kot tudi ljubke mehiške kumare in meni najljubše tipa kristalno jabolko, z okroglimi, svetlo zelenimi, nadvse osvežujoče sočnimi plodovi.  

Nekaj pastinaka sem letos za preizkušnjo posejala že februarja v lončke. Zrasle so prekrasne sadike, ki sem jih presadila v družbo čebule in šalotke na gredo. Čudoviti listi in okusni koreni so že pred leti postali stalnica mojega vrta.

Nizki fižol v lončkih, slastni sladkorni grah …

Nizki stročji fižol je tako hvaležna vrtnina, iz katere lahko pripravimo nadvse okusne in zanimive jedi, tako da težko razumem, da ga nekateri ne sadijo. Nekaj fižola že raste na gredicah od prej, sedaj pa sem presadila še tiste, ki so bili posejani v lončke. Saj veste, kako imajo polži radi mlade, ravnokar vzklile rastlinice. In ravno zato fižol vedno posejem v lončke, na grede pa ga presadim, ko so sadike že močne in imajo razvite vsaj štiri liste. Škoda tako ni velika, če polži pomalicajo kak list ali dva.

Ste že kdaj poskusili sladkorni grah? Če ga niste, zamujate mnogo.

Vsakič znova sem očarana nad videzom, ki ga ustvarijo rastline sladkornega graha, ki se z viticami vzpenjajo po opori iz vej skrotovičene vrbe, zapičenih v obliko vigvama. Kot majhen grmiček se dviga nad drugimi rastlinami na gredi ta stročnica, okitena z številnimi stroki. In če pogledate iz pravega kota, so v strokih vidna drobna zrna graha. Pobiramo mlade stroke, tako kot denimo pri stročjem fižolu. Pred nekaj dnevi sem pobrala prve. Ti prvi vedno končajo na mojem krožniku surovi, v družbi spomladanske krhkolistne solate, rukole, mladega česna, prav tako surovih špargljev, vse skupaj pa zabelim z domačim jabolčnim kisom in oljčnim oljem. Ko je pridelka že več, si stroke graha privoščim tudi drugače. Najraje jih na hitro popečem na oljčnem olju, kamor čisto na koncu dodam še ščep grobe morske soli in nasekljanega česna.

Vrtnine v visoki gredi hitijo

Konec aprila sem na vrtnariji postavila tudi nekaj visokih gred. V prvo smo z udeleženci delavnice posadili rdečestebelno blitvo, stebelno ali belušno zeleno, vijoličasto nadzemno kolerabico in različne sorte solate. Ravno pet tednov je minilo, ko so vse zelenjadnice dosegle takšno velikost, da jih že z užitkom pobiramo. Solato in nadzemno kolerabico bodo nadomestili paradižniki in paprike, na gredi pa bosta še naprej rasli blitva in stebelna zelena. Njiju pobiramo tako, da obtrgujemo zunanje liste, iz srčka – sredice rastline pa vedno znova odganjajo novi. In tako vse do prve slane.

Lepo je imeti svoj vrt, pobirati svoje pridelke, uživati ob tem in uživati življenje v teh malih radostih, ki osrečujejo bolj kot katera koli stvar.