Kolumna Jerneje Jošar: Oka – še en »krompir« iz Andov

Sama zagovarjam novosti. Na vseh področjih v življenju, torej tudi pri vrtnarjenju. Moje načelo je: poduči se, razišči, pretehtaj možnosti, preizkusi, oceni in se odloči, kako naprej. Tako počasi spoznavamo tudi nove vrste rastlin in potem nekatere, ker so nas navdušile, ohranjamo v svojem naboru, spet druge pozabimo. Tudi pri meni je tako. Grenka kumara, inkovska kumara, melonasta hruška ali pepino, mehiška kumara, perujsko volčje jabolko, kiwano, oka, sladki krompir in še bi lahko naštevala, so novosti, ki sem jih tudi sama uvrstila na svoje grede. Oka je ena izmed tistih, ki so ostale.

V domovini je po razširjenosti in priljubljenosti takoj za krompirjem

Oka, ki jo nekje poimenujejo tudi andski krompir, novozelandski krompir, molina, izhaja iz osrednjega Peruja in severne Bolivij, kjer jo gojijo na nadmorski višini od 3000 do 4000 metrov. Medtem ko je v domovini skoraj tako priljubljena kot krompir, si pot na evropski trg šele utira. Najdemo jo le tu in tam na tržnicah v Angliji, Nemčiji ali Španiji.

Sorodnica zajčje deteljice

Že pogled nanjo nam bo dal vedeti, da je sorodnica detelj. Rastlina se grmičasto razrašča. Poganjki so poraščeni s svetlo zelenimi listi, sestavljenimi iz treh srčastih delov. Poleti se svetli grmički okitijo z drobnimi rumenimi cvetovi. Njeno znanstveno ime (Oxalis tuberosa) kaže tudi na bližnje sorodstvo s pri nas zelo razširjeno togo zajčjo deteljico (Oxsalis europaea). Nanjo pogosto naletimo na zelenjavnih gredicah, kjer raste kot plevel.

Pravo bogastvo oke pa je skrito očem. V tleh se razvije množica čudovitih gomoljev. Gomoljčki so močno razbrazdani, različnih velikosti, nikoli pa niso daljši od 8 cm. Barva gomoljev je različna, odvisna od sorte. Lahko so rumene, krem, svetlo rožnate, oranžne ali pisane barve, v vsakem primeru pa je lupina vedno prevlečena z voskasto plastjo, zaradi katere se gomoljčki privlačno bleščijo.

Za zdravje in kulinarično pestrost

Gomolji visoke hranilne vrednosti so bogati z vitaminom C in beta karotenom, kalijem, železom, folno kislino in esencialnimi aminokislinami.

Gomolje pred uporabo samo dobro umijemo, ne lupimo jih. Uživamo pečene, kuhane, pražene in tudi surove. Iz njih pravzaprav pripravljamo podobne jedi kot iz krompirja. Le vedeti moramo, da se skuhajo precej hitreje od krompirja. V domovini jih sušijo in uživajo kot prigrizek ali pa iz njih zmeljejo moko.

Ker imajo sveže izkopani gomoljčki grenko kiselkast okus, ki je lahko moteč, jih po izkopu pustimo vsaj teden dni na soncu. Gomoljčki tako postanejo slajši in nič ne skrbite, ne bodo se obarvali zeleno, kot se to zgodi pri krompirju, če ga pustimo na svetlobi. Ko govorimo o okusu, ta še najbolj spominja krompir, začinjen z limono.

Razmnoževanje

Rastlino razmnožujemo z gomolji. Te konec februarja postavimo na svetlo okensko polico, da poženejo močne poganjke. Maja, ko mine nevarnost zmrzali, jih presadimo na prosto. Nakaljene gomolje pa lahko že zgodaj spomladi posadimo v večje lončke in maja presajamo na prosto sadike. Žal gomoljčkov še ni na voljo v vrtnarskih trgovinah. Na kakšni izmenjavi semen ali forumih pa se najde marsikaj.

Rahla tla so pogoj za dobro rast

Oka dobro raste v rahlih vrtnih tleh. Bolj rahla so, večji je pridelek. Namenimo ji sončen del vrta. Tla pred sajenjem globoko prerahljamo. Ne dodajamo gnojil, še posebej ne hlevskega gnoja, saj bi prevelika količina dušika pospešila močno rast zelenih delov rastline, gomolji pa bi ostali drobni.

Sajenje in oskrba

Gomolje sadimo približno 5 cm globoko, med njimi pa naj ostane 30 cm prostora. Po mesecu dni rastline, podobno kot krompir, osipljemo. V suši zalivamo in skrbimo za zastirko.

Po obdobju bujne rasti rastline poleti začnejo oblikovati gomoljčke. Šele ko se dan začne krajšati, pa se ti začnejo tudi debeliti. Ko se bliža nevarnost slane, lahko posevke zaščitimo s tuneli ali kopreno, da še malo podaljšamo čas vegetacije nadzemnih delov. Zanimivo je, da gomoljčki, potem ko nadzemni del odmre, še nekaj časa rastejo.

Shranjevanje

Ker gomolji zdržijo temperaturo zemlje do – 10 °C, jih čez zimo pustimo na gredi in izkopavamo po potrebi. Posevek pokrijemo z debelim slojem slame, sena, listja. Če gomoljčke izkopljemo, pa jih za kak teden postavimo na notranjo okensko polico, da na svetlobi izgubijo grenčino. Tiste, ki jih namenimo za naslednje leto za razmnoževanje, shranimo v zaboju s peskom in v temi, pri temperaturi 10 °C.