Kolumna Mateje Tamše: Zrakotesnost pri skoraj ničenergijski hiši

Vsi poznamo, kako piha skozi slabo zatesnjeno okno, težje pa si predstavljamo, da se zrak premika tudi skozi vtičnice, sifon v kopalnici ali tehniki, skozi prevrtano steno za en mali kabelček, ki smo ga pozabili vključiti v času PZI in smo ga morali dodati naknadno. Tako je meni postalo kar malo slabo, ko so nam prišli po vselitvi priključiti internet in začeli iskati jašek, skozi katerega bi napeljali kabel in ga v štartu niso uspeli najti. Na srečo so potem poslali bolj usposobljenega delavca, ki je na koncu pohvalil, kako lepo smo imeli vse predpripravljeno, še prej pa jim je uspelo, da so me dobro zastrašili z zgodbo, kako so pri stranki morali razkopati cel hodnik in vreči ven vse ploščice. Skozi vse te male preboje, luknjice, slabe spoje na hiši, oslabimo zrakotesni ovoj stavbe - skozi te preboje lahko pride do vdora toplega vlažnega zraka v konstrukcijo, kar lahko dolgoročno vodi v nastajanje kondenza v konstrukciji. 

Naš nadzornik se z zrakotesnostjo naše hiše sploh ni ukvarjal, pa bi bilo to po mojem smiselno ...

Zrakotesnost je standard, ki se je začel v gradbeništvu uveljavljati s širšo proizvodnjo pasivnih hiš, morali pa bi ga poznati vsi – tako investitorji, arhitekti, kot gradbeniki, nadzorniki. V praksi pa sem opazila, da je to daleč od resnice, vsaj taka je moja izkušnja. Tudi jaz v začetku nisem imela znanja o tem. Naš nadzornik se recimo z zrakotesnostjo naše hiše sploh ni ukvarjal, pa bi bilo to po mojem smiselno, glede na to, da je to ena bistvenih lastnosti skoraj ničenergijske hiše.

Kako se zrakotesnost hiše zagotovi? Pri gradnji se mora zagotoviti, da zrakotesna ravnina kontinuirano poteka po celotnem ovoju stavbe. Običajno je material, s katerim se to zagotavlja, parna ovira, ki omogoča prehajanje vlage, ki se ustvarja pri bivanju, ven iz stavbe. Okna se pri tovrstni gradnji standardno vgrajujejo po RAL sistemu. Posebna pazljivost je potrebna tudi pri stikih konstrukcijskih elementov, povezave notranjih in zunanjih instalacij (zvonec, senzorji, senčila, zunanje luči ...), pri montaži dimnika, kamina, drugih instalacij. Mogoče je smiselno poudariti tudi, da je pri takem tipu hiše izjemno pomembno, da hišo gradijo izkušeni izvajalci. Če se tega lotevamo prvič in sami, bomo izjemno težko kar vedeli, kaj vse je treba zagotoviti za to, da bo hiša na koncu res zrakotesna.

Vse preboje v hiši se skrbno zatesni, povezavo z zunanjim svetom se zagotovi po čim manj jaških – mi imamo recimo dva. Posebna previdnost je potrebna tudi po tem, ko je hiša že narejena – pri nas se je izkazala recimo pri montaži vgradnih luči v strope zgornjega nadstropja, pri montaži kuhinje na zunanjo steno hiše; kjer se takoj za knaufom nahaja parna ovira - airstop folija – takoj, ko narediš luknjo v to folijo, zmanjšaš zrakotesnost stavbe, kar pomeni možnost vdora toplega vlažnega zraka v konstrukcijo. Ko smo montirali vgradne luči, je monter pomotoma na stropu nadstropja ob rezanju luknje v knauf porezal in naredil luknjo tudi v folijo in si ni mislil, da je naredil kaj škode – saj je mislil, da je pač preluknjal folijo, ki drži izolacijo. Še dobro, da je bil zraven mož, ki se je v to poglobil (in še mene prisilil gledati eno uro dokumentarca o zrakotesnosti in paropropustnosti hiš), ter vprašal nadzornika izvajalca, na kakšen način moramo to popraviti. Sploh ni zapleteno, lepilni trak za zrakotesno lepljenje se dobi v vsaki gradbeni trgovini in z njim enostavno saniraš luknjo. Samo za to, da jo, pa moraš vedeti, da se je to pravzaprav zgodilo in zakaj je to potrebno.

Zrakotesnost gradnje se preverja s t.i. blower door testom, ki se izvaja s posebno napravo z ventilatorjem.

Kako se zagotovi ugodna klima za bivanje v taki hiši? O sistemu prezračevanja sem pisala v prejšnji kolumni, vse pasivne hiše, tudi naša, imajo vgrajen sistem prezračevanja s pomočjo rekuperatorja.

Zrakotesnost gradnje se preverja s t.i. blower door testom, ki se izvaja s posebno napravo z ventilatorjem. Pri nas je v praksi potekal tako, da je nadzornik izvajalca prinesel s seboj napravo, prelepil vse odtoke in sifone, druge morebitne luknjice. V stavbi je ustvaril nadtlak in podtlak, nato pa je pri vsakem izmeril, kakšen pretok zraka je potreben za vzdrževanje tega nadtlaka oz. podtlaka. Test je bil pri nas uspešen – prikaz pa najdete v spodnjem videu.

Še vedno imam občutek, da se bo mogoče marsikomu zdela obdelana tema 'picajzlasta', pa 'kaj komplicirate tam, kjer ni treba', ampak zakaj ne bi izkoristili sodobnih dognanj v gradnji, če jih lahko?

O AVTORICI
Mateja Tamše je diplomirana pravnica, sicer pa profesionalna fotografinja in mama. V virtualnem svetu jo srečate pod vzdevkom Mami na kvadrat in pol, saj občasno piše tudi svoj blog.

V prihodnjih mesecih bo v kolumnah z nami delila izkušnje z gradnjo montažne hiše in selitvijo v nov kraj, kar bo za petčlansko družino velika prelomnica.