Kolumna: Počitnice doma

V zadnjem letu, ko smo zaradi pandemije vsi veliko časa preživeli v objemu svojega doma, smo se začeli zavedati, kako pomembno je, kje in kako živimo ter kaj nas obdaja. Stanovanje ali hiša namreč postane dom, ko ga napolniš s predmeti, ki ti resnično nekaj pomenijo, ker s seboj nosijo neko zgodbo. Sčasoma tako dom dobiva pravo podobo. Ob tem se zaveš, koliko koščkov tvojega doma te spominja na kraje, ki si jih obiskal.

Leseno okence, za katerim se skriva ogledalo, na steni kuhinje me vsak dan popelje na sončno Mallorco. Foto: MJP

Leseno okence, za katerim se skriva ogledalo, na steni kuhinje me vsak dan popelje na sončno Mallorco, obudi spomine na dolge peščene plaže in azurno modro morje, šik trgovine in še lepše lokale. Pravzaprav vsakokrat znova prikliče občutke nadvse prijetnih dopustniških dni, kot je bil sprehod po starinarnici v Valldemossi, prijetni majorški vasici, kjer je nekaj časa bival tudi skladatelj Frédéric Chopin s francosko pisateljico George Sand. Tega čudovitega španskega otoka, ki ga je v preteklosti tudi zaradi ležernega razpoloženja in mediteranske klime vzljubil marsikateri umetnik, letos podobno kot lani znova ne bom obiskala. Moral bo počakati, morda še kakšno leto, da se življenje vrne v bolj normalne tirnice. Vsaj upam, da bo tako.

Sprehod po mojem domu daje vtis mešanice sveta v malem. Umetniške slike, dekorativni in uporabni predmeti iz krajev, ki sem jih obiskala, neprecenljivi podedovani kosi … Vsi ti predmeti, pa naj bodo to manjši akvareli s Cipra in Menorce ali zgolj skodelice za kavo iz bližnjega Lignana ali pa vaza iz Kapruna, so dragoceni, ker pripovedujejo zgodbe, obujajo lepe spomine, dajejo svojstven pečat.

Saj poznate obrabljeno frazo 'nisem tako bogata, da bi kupovala poceni'. To še kako drži.

In prav to naj bo moj nasvet ob opremljanju novega doma tistim, ki so na tej poti prvič. Novega stanovanja nima smisla opremiti do zadnjega kotička s konfekcijo iz pohištvenih centrov, kjer ponujajo vse od omar do žlic, bolje si je pustiti prostor in čas za premislek, kaj v resnici potrebuješ, pa tudi za lepe reči, ki jih prineseš z bližnjih ali daljnih poti.

Prvi kos pohištva, kupljen za stanovanje, ki je bilo tedaj še gradbišče, je bila klubska mizica iz pleksi stekla. Prijetno toplo spomladansko vreme je bilo kot nalašč za kratek oddih po mesecih načrtovanja in stresnega usklajevanja z mojstri. Seveda v to sodi tudi brkljanje po trgovinah s pohištvom. Koncept opreme v bodočem domu je bil določen – najti pravo mero med izčiščenostjo in domačnostjo. Drugače oblikovana klubska mizica iz pleksija ni bila načrtovan nakup, ampak ljubezen na prvi pogled. Prefinjeni listi ginka, vtisnjeni v prozorno podlago, so pač prepričali ljubitelja lepega. Ko pa se je med brskanjem za imenom avtorja izkazalo, da gre za špansko oblikovalko Patricio Urquiolo, je bila njena usoda zapečatena.

Prav to naj bo moj nasvet ob opremljanju novega doma tistim, ki so na tej poti prvič.

V izogib napačnemu vtisu ob zapisanem: moj dom je izčiščen in nikakor ne zasičen s stvarmi. Pristajam na načelo 'manj je več', a to naj bo kakovostno. Prepričana sem, da je treba kupovati premišljeno. Danes nenehno poslušamo o trajnosti, recikliranju, ponovni uporabi. Ob tem pa pozabljamo na kopičenje poceni in cenenih stvari, tudi pohištva in dekoracije. Saj poznate obrabljeno frazo 'nisem tako bogata, da bi kupovala poceni'. To še kako drži. Kakovost je vzdržna, obrestuje se v desetletjih uporabe. Več kot stoletje star masivni predalnik v domači dnevni sobi mi pri tem pritrjuje. Njegov namen je še vedno prvoten, a zdaj tudi z neprecenljivo vrednostjo dediščine starih staršev.

Ali bodo tako dolgo vzdržali tudi stoli iz kompozitnega materiala ob jedilni mizi? Želim si, da bi. Po prvih desetih letih uporabe so prav takšni kot ob spontanem nakupu v italijanskem Vidmu. Beli, elegantni, a čvrsti, organsko zaobljeni z luknjami v naslonjalu, kot si jih je zamislil britanski oblikovalec Ross Lovegrove.