Od priletne gospe do frflje v gamašah

Ne samo da je kos starega pohištva, ki se mu je posvetila Barbara Nardoni, zdaj veliko bolj mladosten, dobil je še dodatno funkcijo – nanj je mogoče sesti. Tudi zaradi oblazinjenja, ki je nastalo z reciklažo Barbarinega nekdaj najljubšega puloverja. Če odštejemo ustvarjalno tuhtanje, je prenova vzela šest ur in pol dela z različnimi stroji in pripomočki. Kaj natančno se je dogajalo, razkrivajo nasled­nje vrstice.

Sodelujte v ustvarjalnici Iz starega novo
Prihodnjo sredo, 28. marca, bomo odprli ustvarjalnico, pravzaprav spletni natečaj, ki smo ga poimenovali Iz starega novo. Ste kakšnemu večjemu ali manjšemu kosu opreme vdahnili novo podobo, ga osvežili, predelali ali mu namenili povsem novo uporabno vlogo v domu? Morda to še načrtujete? Vse do 10. marca boste imeli čas, da nam predstavite svojo ustvarjalnost na temo ponovne uporabe: ni pomembno, česa se boste lotili, ocenjevali bomo izvirnosti in izvedbo. Sodelovali boste s fotografijami izhodiščnega stanja predmeta, izvedbe, končnega izdelka in s kratkim opisom postopka. V natečaju boste dobrodošli tudi vsi tisti, ki si izkušnje s področja recikliranja in ročnih veščin izmenjujete na družbenih omrežjih.

Kakor je povedala avtorica prenove, je za oblikovalca najtežja naloga, kadar mu pustijo preveč ustvarjalne svobode. Po navdih se je zatekla tudi k šestletni hčerki in jo vprašala, na kaj jo omarica spominja. Toda odgovor, da na debelušnega soseda, ji ni ravno pomagal. Potem se je spomnila na poldrugo desetletje star pulover. Nekoč je bil njen najljubši in ga je nosila vse študijsko obdobje, zdaj pa ga že nekaj let ni oblekla. »Hotela sem vključiti še kaj iz koncepta ponovne uporabe. Ta pulover je že nastal po tej logiki, saj je spleten iz vseh mogočih ostankov volne, ki so bili pri nas v hiši. Poleg puloverja pa so se do danes ohranili celo ti,« je pojasnila.

Diplomirana industrijska oblikovalka Barbara Nardoni se je pred leti veliko posvečala oblikovanju pohištva, pri čemer je sodelovala predvsem s slovensko pohištveno industrijo. Med drugim je oblikovala opremo za mladinsko sobo, dnevno sobo, notranja vrata in za svoje izdelke prejela več nagrad. Pozneje je oblikovala lastne kose pohištva, ki jih je želela tržiti. Otroška posteljica, ki se preuredi v pisalno mizo, je lahko pri hiši več generacij, pravi. »Od nekdaj me zanima celosten pogled na izdelek in beseda trajnost je pri mojih izdelkih standard.« Vodila je nekaj delavnic na temo prenove in ponovne uporabe izdelkov. V sodelovanju s sestro arhitektko je oblikovala interierje za slovenska podjetja, več let je sodelovala pri razvoju novih blagovnih znamk mednarodnega podjetja, ki izdeluje športne nogavice, in bila odgovorna predvsem za vizualna komunikacijska sredstva. Zadnji dve leti ustvarja lastno blagovno znamko nakita Sumina Jewellery, ki po svoje sledi ponovni uporabi, ker v nekaterih kosih uporablja vijake. Vzporedno s tem za magistrsko delo raziskuje pomen vrednot v oblikovanju izdelkov. »Močno me zanimata simbolika in nevidni del izdelka, ki se ju človek ne zaveda, dejansko pa močno vplivata nanj,« pravi oblikovalka.

Oblikovalko je najbolj skrbelo, kaj se bo zgodilo pri brušenju debelega sloja sijajnega laka na omarici (foto 1), saj je bila pod njim zelo tanka plast furnirja. Ker si je želela res drugačen videz, je tvegala. Pri delu z brusilnim strojem ji je pomagal mož (2). Prej je snela vratca omarice in odstranila ročaja in predal. Prah od brušenja je s površine obrisala s krpo. Prvega nanosa barve za pohištvo na vodni osnovi se lotila s čopičem, potem pa nadaljevala z valjčkom (3). Zamislila si je vzorec za prednjo stran omarice. Vanjo je izvrtala luknje (4) in skoznje napeljala volnene niti, ki so pred leti ostale od pletenja puloverja (5). Tega je prav tako uporabila: iz rokavov je skrojila gamaše (6) za črni nogici omarice, jih zašila na roko in jih na nogici pritrdila z risalnim žebljičkom. Krojenje oblazinjenja iz puloverja je najprej zahtevalo izmero vrhnje površine omarice (7). Po meri je odrezala poliuretansko peno ter sprednjo in zadnjo stran puloverja. Odrezani polovici je sešila na šivalni stroj (8), vstavila peno in zadnje šive dokončala na roko. Kovinska ročaja je nadomestila z volnenima kitkama in ju zadaj zavozlala. Nastal je kos pohištva, ki brez oblazinjenja ohranja svojo prvotno funkcijo, torej je nočna omarica, z blazino pa je lahko tudi priročen sedež.