Preizkusite perujsko volčje jabolko in tomatilo

Aha, da ne pozabim omeniti, tudi roke sem si že umazala s prstjo – posejala sem prvo seme v lončke na okenske police.

Minule dni sem pregledala zaloge semen, ki so mi ostali od lanskega leta, naredila kalilne preizkuse za tiste, ki se že sumljivo dolgo valjajo v škatli, listala po katalogih, brskala po spletu z namenom, da najdem še kaj zanimivega, česar še nisem preizkusila na svojem vrtu. Morda je to kakšna posebna sorta zelja, fižola, solate. Ali pa celo kakšna novejša rastlina, ki obeta veliko. V zadnjih letih sem jih preizkusila kar nekaj in danes vam bom predstavila prvi dve, ki sta me očarali in sta že tri leta stalnica na mojem vrtu. 

Setev peteršilja v lončke

Peteršilj je tisti, ki ga vsako leto najprej posejem. Od setve do klitja namreč potrebuje tudi do štiri tedne. Za klitje potrebuje 20 °C, kasneje mu bo dovolj že 10 °C. Sama ga posejem v lončke premera 5 cm, po 8 do 10 semen skupaj, tako se bo že v lončku razvil lep grmiček, ki ga bom marca presadila na grede. 

Ni vse česar ne poznamo, slabo

Rada imam novosti in rada jih preizkušam. Zakaj bi se z vsemi štirimi branili vsega, kar nam ni znano? Žal se zadnja leta marsikdo upira vsem bolj neznanim rastlinam. Vsesplošna grožnja gensko spremenjenih organizmov (GSO), velikih semenarskih korporacij, ki hodijo z roko v roki s proizvajalci pesticidov, poudarjanje pomembnosti avtohtonih in domačih sort, lastnega semena in še kaj... Vse te informacije marsikoga begajo, tako da ne loči več zrnja od plev in meče vse v en koš. No, bojazni, da bi naleteli na GSO-semena, v naši državi še ni. Za zdaj. In upajmo, da tako ostane. 

Torej, ne zavračajte vsega, kar je novo. Pozanimajte se, kaj rastlina obeta, kako zahtevna (nezahtevna) je, ali lahko pridobimo iz nje lastno seme, ki daje enake potomce (križanec jih ne)...

Plod, odet v lampijončke

Naj tokrat omenim dve vrsti, ki sta me navdušili zaradi preproste pridelave, odličnega okusa, bogastva vitaminov in mineralov ter zanimive rasti. To sta perujsko volčje jabolko (Physalis peruviana) in mehiški zeleni paradižnik (Physalis ixocarpa). Prvo je po okusu slajše in se uporablja kot sadež, drugi pa kot zelenjava.

Perujsko volčje jabolko prihaja iz Južne Amerike (Peru, Kolumbija, Ekvador), vendar odlično uspeva tudi v našem okolju. Ima užitne, zelo okusne jagode, neverjetno bogate z vitaminom C, ne smemo pa zanemariti tudi visokih vsebnosti vitaminov A, B1 in B3. Domovina mehiškega zelenega paradižnika ali tomatila (v španščini to pomeni majhen paradižnik) je Mehika. Plodovi so bogat vir natrija, kalija, kalcija, železa, fosforja in vitaminov A, B in C.

Na prvi pogled rastlini med seboj težko razlikujemo. Bujna grmičasta rast, veliki listi, ljubki cvetovi, podobni krompirjevim, in nato še v lampijončasto ovojnico odeti plodovi kažejo na ozke sorodstvene vezi med njima. Vendar, če podrobneje pogledamo, opazimo nekaj razlik. Listi so pri perujskem volčjem jabolku skorajda malo kosmati in zamolklo sivo zeleni, med tem ko so pri tomatilu bleščeče temno zeleni. Perujsko volčje jabolko ima majhen, kot češnja velik plodsvetlo rumene barve, ki se zrel obarva v oranžno. Tomatilo pa pod ovojnico skriva nekaj centimetrov velik plod, kot majhen paradižnik, ki je lahko zelene ali vijoličaste barve, odvisno od sorte. Ko je zrel, ovojnica poči. 

Vzgoja s sadikami

Seme perujskega volčjega jabolka in tomatila posejemo, tako kot paradižnik, v začetku marca v notranje prostore. Sadike po ledenih možeh presadimo na vrt. Namenimo jima sončno lego in vsaj en kvadratni meter prostora, saj se rastlini razrasteta zelo na široko. Pri presajanju dodamo v sadilno jamico dve pesti komposta ali dehidrogeniranega organskega gnojila. Tla ob sadiki zastremo s slamo. Rastlini ne potrebujeta opore in tudi zalistnikov ni treba odstranjevati, saj vsak stranski poganjek bogato obrodi. Plodove lahko pobiramo vse do prve zmrzali. Bolezni in škodljivcev za zdaj pri nas nimata. 

Nenavadni okusi

Sladkaste plodove perujskega volčjega jabolka, katerih okus spominja na mešanico melone, ananasa in breskve, je najbolje pozobati kar surove za malico, lahko pa jih tudi posušimo, naredimo kompot, marmelado ali džem. Tomatilo uporabljamo praženega, pečenega, kuhanega, v družbi druge sezonske zelenjave ali samostojno. Ker pa je osnovna sestavina za nenadomestljivo zeleno omako (tomatillo salsa verde), poznano iz mehiških restavracij, vam bom zaupala še recept zanjo.