Tudi preveč hlevskega gnoja in komposta škodi

Celo raziskave so pokazale, da so vrtičkarski vrtovi pregnojeni.

Kako preprosto je vse skupaj na mojem vrtu, sem pomislila, ko sem nabirala ta nepričakovani pridelek. In kako zapleteno je na vrtu marsikaterega vrtičkarja. Povsem po nepotrebnem. Poleg prekopavanja, o katerem sem že tolikokrat pisala, imam v mislih predvsem gnojenje. Tako jeseni kot spomladi opažam, kako vrtičkarji na svoje majhne vrtove dovažajo hlevski gnoj kar na prikolicah! Kakšna razsipnost na tako majhnih vrtovih! Celo raziskave so pokazale, da so vrtičkarski vrtovi pregnojeni. »Bolje dodati malo več, da bo dobro raslo. Saj vendar gnojim samo s hlevskim gnojem ali kompostom, ki sta naravna in ne moreta škoditi,« je mnenje marsikaterega nadobudnega vrtičkarja. No, pa vse skupaj ni ravno tako nedolžno. Veliko govorimo o škodljivosti mineralnih gnojil, tako za tla, za okolje kot za rastline, ki jih jemo, morda premalokrat pa poudarimo, da tudi organska gnojila v prekomernih količinah močno škodijo. 

Kemijske analize so pokazale, da prst vrtičkarjev vsebuje tudi do pet krat preveč fosforja, malo manjši je presežek kalija. Dušika ni v presežkih. Visoka je vsebnost težkih kovin, tudi kislost tal ni primerna. Zakaj tako? Pa gremo počasi:

V tleh je presežek fosforja

Rastline potrebujejo fosfor predvsem v začetku rasti za dober razvoj koreninskega sistema in kasneje spet šele pri oblikovanju semen. Ker večino rastlin poberemo, preden oblikujejo seme, ostaja v tleh presežek fosforja. Obenem pa prevelike količine fosforja preprečujejo vsrkavanje mangana, železa in bakra.

S hlevskim gnojem in kompostom ne gnojimo na zalogo, ampak pred sajenjem. Foto:

Kalij je element, ki ga nujno potrebujejo vse plodovke, saj je pomemben pri nastavljanju cvetov, oplodnji in kasneje pri kakovosti plodov. Tudi kapusnice ga potrebujejo za dobro rast in razvoj. Ker je plodovk in kapusnic na naših vrtovih veliko, presežki kalija sicer niso tako visoki kot fosforja, ampak so. Če je v tleh preveč kalija, rastline ne morejo izkoriščati magnezija in kalcija, čeprav ta sta v tleh. Posledica so razne fiziološke bolezni.

V tleh ni presežkov dušika

Marsikdo pri prekomernem gnojenju s hlevskim gnojem najprej pomisli na presežke dušika v tleh. Res ga s hlevskim gnojem vnašamo v tla v ogromnih količinah, ki jih vse rastline nikakor ne morejo porabiti. Ampak, ker je dušik zelo slabo obstojen, se iz tal zelo hitro izperejo vsi viški. V podtalnico preide v obliki nitratov, ki škodijo našemu zdravju. Veliko ga tudi izhlapi, kar drastično vpliva na globalno segrevanje ozračja. Zaradi tega ga moramo dodajati rastlinam sproti in ne na zalogo, kot to počnemo!

V tleh je zaznana velika vsebnost težkih kovin

Vrtičkarji večinoma uporabljajo hlevski gnoj iz konvencionalnih kmetij. Tukaj je živina krmljena s hranili, ki vsebujejo tudi težke kovine in ker jih živina slabo absorbira, se izločijo z blatom. Rastlinska krma je zrasla s pomočjo pesticidov, ki prav tako vsebujejo težke kovine. Tudi dobro uležan hlevski gnoj še vedno vsebuje težke kovine!

Z apnenjem dvigujemo pH tal. Posledica so slabo rastoče zelenjadnice. Foto:

Rastline najbolje uspevajo, če se vrednost pH giblje okoli 6, to pomeni, da so tla rahlo kisla. Ob nižjih ali višjih vrednostih so hranila rastlinam slabše dostopna. Torej tudi, če obilno gnojimo ob nepravem pH tal, hranila niso izkoriščena. Vrednost pH tal vrtičkarji po nepotrebnem dvigujejo z dodajanjem apna v prepričanju, da delajo prav, ker so tako pač navajeni.

Posledice tudi na kakovosti vrtnin

Rastline, ki rastejo v pregnojenih tleh, so bolj dovzetne za bolezni in škodljivce. Ker so tla pregnojena in hkrati še obilno zalivana, zelenjadnice hitro rastejo in nimajo časa razviti vseh bioaktivnih snovi, ki koristijo našemu telesu. So sicer velike, vendar polne vode, mnogokrat slabega okusa, vitaminov in mineralov primanjkuje.

Gnojimo skromno, po potrebi, različnim zelenjadnicam različno

Zelenjadnice imajo različne potrebe po hranilih, zato jim dodajamo le toliko, koliko potrebujejo in ne gnojimo celega vrta enako.

Zelo velike potrebe po hranilih imajo zelje, cvetača, brokoli, ohrovti. Velike potrebe imajo paradižnik, paprika, jajčevci, kumare, buče, bučke, melone, lubenice, pastinak, zelena, krompir, visok fižol. Srednje potrebe imajo korenček, redkev, koleraba, rdeča pesa, blitva, endivija, radič, motovilec, solata, česen, por, čebula. Majhne potrebe po hranilih pa imajo redkvica, peteršilj, špinača, grah, bob, nizek fižol, čičerka.