Janja Gašperič

Ajka

Ajka je prišla k nam, ko je bila stara 2 meseca. Že prvi dan je bruhala med potjo, tako da ko je videla avto, se ji je začela že sama po sebi cediti slina in bežati od avtov. Ajka je pes, ki ni rada sama. Dosti stvari je tudi uničila v svoji mladosti. Seveda pa je zelo prikupno odigrala, ko smo jo kregali. Želela je le našo družbo. Hitro smo pozabili vtičnice, ki so bile "razmontirane", pogrizeni čevlji, odprte omare, raztrgane rjuhe, bunde, pogrizene in spraskane stene. Parkrat se je revici uspelo tudi zapreti v kopalnico, ampak sama si je bila kriva. Zdaj je stara dobri dve leti in se je že malo umirila. Pridno počaka doma in pokaže, kje je spala. Seveda je to ponavadi postelja, še posebej kje na tvojem vzglavniki. Ampak dokler ni nič uničeno, je pridna. Naša Ajka je lovka, tako da zelo rada poteče za srnami in zajci. Ne more se jim upreti, saj je njeno telo narejeno za to. Kondicijsko je zelo pripravljena. Seveda pri hrani malo zbirčna. Ko je bila mlajša in je še rastla, je bila zelo suhljata. Bili smo strogi pri hrani in nismo preveč ugajali njenim muham. Tako da smo se šli igrico, kdo je bolj trmast. Na koncu je le jedla, ampak suha pa tako, da so nas kar malo postrani pogledovali, ko je prišla med ljudi. "Pa dajte ji kaj za jesti," so rekli. Madoniš, če nismo to slišal vsak drug dan. Seveda je gospodična porasla in se tudi ojačala. Tudi če ješ, veliko porabiš s tekom. Ona pa res rada teče. Tako da, če bi se ona predstavila, bi rekla: "Sem Ajka in rada tečem". :)