Prednosti lokalno pridelane hrane

Glavna prednost lokalno pridelane hrane je kratka pot do kupcev, zaradi česar so nepredelane poljščine, sadje in zelenjava bolj sveži in prehransko bogatejši, saj ne potrebujejo dolgotrajnega transporta in so lahko obrani povsem zreli.

Zelenjava za trg, pridelana v Sloveniji, je vključena v različne režime nadzora, pri čemer je največji delež integrirane pridelave. Poleg nje poznamo ekološko pridelavo, ki mora izpolnjevati strožje zahteve, najmanj pa je nadzorovana konvencionalna pridelava. Začnimo pri najstrožjih kriterijih, ekološki in biodinamični pridelavi.

Ekološko in biodinamično

Povpraševanje po ekoloških živilih se povečuje. Pri ekološki pridelavi je bistvena prepoved uporabe mineralnih gnojil, kemično sintetičnih sredstev za varstvo rastlin in uporaba gensko spremenjenih rastlin v vseh fazah (tudi v predelavi). Poleg tega ekološka pridelava rastlin in na njeni podlagi živil živalskega izvora temelji na naravni rodovitnosti tal na kmetiji, zaradi česar poteka v zaključenem krogotoku. Rejci lahko redijo samo toliko živali, kolikor jih kmetija lahko sama prehrani, obvezno pa je, da so živali večji del na prostem. Eno temeljnih načel je namreč čim manjša odvisnost od dokupov. Za ekološko kmetovanje je zelo pomembna tudi izbira sort vrtnin. Če govorimo o Sloveniji, imajo na eni strani prednost avtohtone sorte ali tiste, ki so dobro prilagojene našim razmeram, medtem ko je prednost klasičnih hibridnih sort v ekološkem kmetijstvu, da je za nekatere značilna odpornost proti določeni bolezni ali celo škodljivcu.

PREBERITE ŠE: KAKO VERJETI, DA JE ŽIVILO EKOLOŠKO?

In seveda – ekološki pridelek oz. živilo na trgu je lahko samo tisto, ki je bilo kontrolirano in certificirano ter je označeno v skladu z evropsko in našo zakonodajo. Izdelki morajo nositi enotno označbo »ekološki«, poleg tega se lahko uporabljata okrajšavi »bio« in »eko«.

Biološko dinamično kmetovanje je eden od načinov ekološke pridelave hrane, vendar so njegovi standardi strožji. Gre za trajnosten proces pridelovanja hrane, ki temelji na sklenjenem krogu znotraj kmetije, vključuje obvezno rejo živali, uporabo njihovega gnoja v obliki komposta, eden od njegovih temeljev pa je tudi upoštevanje biodinamičnega setvenega koledarja s priporočili, kdaj je najprimernejši čas za določena opravila z rastlinami. Poleg tega sta pomembna uporaba biodinamičnih pripravkov in štiriletni kolobar v zaporedju plod, list, cvet, korenina. Pridelki so lahko naprodaj z mednarod­no blagovno znamko oz. certifikatom Demeter, ki zagotavlja, da je hrana pridelana po biodinamičnih načelih. Pridelovalci so vključeni tako v ekološko kontrolo kot kontrolo za certifikat Demeter, ki ju opravljajo pooblaščene nadzorne inštitucije.

Integrirano

Tudi pridelovalci, vključeni v sistem integrirane pridelave zelenjave, morajo upoštevati natančna navodila. Količina dodanih mineralnih gnojil je določena na podlagi analize zemlje in je je le toliko, kolikor je rastline iz zemlje porabijo za svojo rast, določeno je, katera zaščitna sredstva so dovoljena, obvezen je kolobar, ki zagotavlja zdravje rastlin, pridelovalci morajo natančno voditi zapis­ke o gnojenju in uporabi zaščitnih sredstev, pripravljeni morajo biti na nenapovedan nadzor pridelave, ki ga opravi pooblaščena kontrolna organizacija. Kmetijski pridelki oziroma živila iz takšne pridelave imajo v Sloveniji enotno označbo »integrirani«, lahko pa tudi dodatne označbe blagovnih znamk, kot je na primer »Pikapolonica« Slovenskega združenja za integrirano pridelavo zelenjave.

Konvencionalno

Konvencionalno pridelana živila lahko opredelimo z različnih vidikov. Po eni strani je v tej skupini vse, kar ni pridelano kot ekološko ali integrirano. Vendar so tudi znotraj te skupine ekstremne razlike: na eni strani je intenzivno kmetijstvo, na drugi samo­preskrbna pridelava na kmetijah, ki niso vključene v noben sistem certificiranja.

Za konvencionalno pridelavo je predpisanih najmanj omejitev pri uporabi kemičnih zaščitnih sredstev in dodatkov k hrani (arome, barvila, konzervansi). Omejitve obstajajo le pri pridelavi na posebej zaščitenih območjih, denimo vodovarstvenih, kjer je običajno omejen vnos dušika in nekaterih zaščitnih sredstev. Seveda pa tudi konvencio­nalni pridelovalci lahko uporabljajo le registrirana zaščitna sredstva. Njihovo vsebnost v pridelkih nadzoruje tržna inšpekcija pri naključno odvzetih vzorcih.