Zdravilna moč ameriškega slamnika z domačega vrta

Da bi za čaj ali kapljice nabirali ameriški slamnik, ki ga imamo za okras, skoraj ne gre, ker bi morali cvetje in stebla in porezati takrat, ko je v najlepšem razcvetu, izkopavanje korenin, v katerih je koncentracija zdravilnih spojin še večja, pa sploh zahteva namenski nasad, saj je ameriški slamnik trajnica, ki se vsako leto obnovi prav iz korenin.

Izkušnje ljudskega zdravilstva in farmacije

Ameriški slamnik (Eehinacea) so za lajšanje prehlada, zdravljenje ran in celjenje kožnih izpuščajev uporabljali že v indijanskem ljudskem zdravilstvu, odkar se je razširil po svetu, pa se za podobne namene uporablja tudi v tradicionalni medicini drugod. Danes je v farmaciji ena redkih rastlin, ki imajo dokazane učinke na odpornost organizma. Ugotovili so, da izvlečki iz nje povečajo delovanje celic, ki skrbijo za imunski odziv organizma v boju proti bakterijam, glivicam in nekaterim virusom. A uživanje ni primerno čisto za vse – več o previdnostnih ukrepih preberite v okvirčku.

Bledi ameriški slamnik ima bolj povešeno in daljše »baletno krilce«. Foto: Dr. Norbert Lange//Shutterstock Foto:

Najpomembnejše učinkovine v rastlini ameriškega slamnika delimo v tri skupine: fenolne spojine, alkamide in polisaharide.

V lekarnah lahko pripravke z njim kupimo večinoma kot tinkturo ali mazila za zunanjo uporabo. Doma je iz nadzemnih delov najlaže pripraviti alkoholno tinkturo za kapljice ali jih posušiti za čaje. Za sušenje so primerne tudi korenine, a je izkopavanje manj pogosto.

Osnove

Če želimo ehinacejo za zdravilne namene gojiti resno, si moramo ustvariti nasad, v katerem bodo izenačene rastline iste vrste, ki bodo večinoma cvetele hkrati, saj ne bomo rezali vsake posebej. Posebno skrb moramo posvetiti tudi načinu pobiranja, predelavi ali sušenju, da se v porezanih rastlinah ne bi začele izgubljati zdravilne spojine.

Zdravilne vrste slamnika

V rodu ameriški slamnikov (Echinacea) je deset vrst, vse se uporabljajo kot okrasne rastline, v zdravilne namene pa se uporabljajo le tri vrste: škrlatni (Echinacea purpurea), ozkolistni (Echinacea angustifolia) in in bledi ameriški slamik (Echinacea pallida), pri slednji uporabljajo predvsem korenine. Vse cvetijo rožnato. V okviru naštetih naravnih vrst so žlahtnitelji razvili še številne sorte, pri katerih so nekatere okrasne lastnosti še bolj izrazite kot pri izvorni naravni različici. Pri nakupu sadik jih  spoznamo po tem, da je v pravilno izpolnjeni deklaraciji poleg zgoraj navedenega botaničnega imena še ime sorte med enojnimi narekovaji (npr. Echinacea purpurea 'Magnus'). Za nasad zdravilnih rastlin so najprimernejše izvorne vrste, saj so bolj dolgožive in odpornejše na vremenske razmere, navadno so tudi višje.

Škrlatni ameriški slamnik je cenjena okrasna trajnica. Tu v družbi z bodoglavcem. Foto: Alex Manders//Shutterstock Foto:

Pridelava

Ehinaceje so trajnice, to pomeni, da tudi pri nas preživijo zimo, nadzemni del se posuši, iz korenin pa spomladi požene nova rastlina. Ustrezajo jim navadna globoka, dobro obdelana vrtna tla. Zaželeno je, da so vlažna, a v njih ne sme zastajati voda. Nasad slamnikov vsako leto pognojimo z vrtnim kompostom. Zasnujemo ga lahko z neposredno setvijo, a rastline bodo enakomerneje razvite, če vzgojimo sadike, za katere sejemo seme v lončke februarja v zaščitenem prostoru, na prosto pa jih presadimo sredi maja. Da bi v zdravilne namene sadili sadike iz prodajaln s trajnicami, bi bilo predrago, lahko pa si sadike naštetih vrst priskrbimo pri ljubiteljskih vrtnarjih, ki velike rastline spomladi ali jeseni delijo, ko se jim preveč razrastejo.

Med vrstami sadik pustimo vsaj od 45 do 60 cm, med posameznimi sadikami pa 30 cm prostora. Mlad nasad seveda okopavamo in zalivamo, pa ščitimo ga pred polži, ki jim gredo mlade ehinaceje zelo v slast. Slamniki so visoke rastline, tudi do meter, cvetijo od julija do oktobra, nasad iz mladih sadik zacveti šele proti koncu poletja.

Pobiranje nadzemnih delov

Zeliščarji nasad slamnikov porežejo 10 cm nad tlemi, ko je 70 odstotkov rastlin v polnem cvetenju. To je prvo leto po sajenju septembra ali oktobra, medtem ko dvoletne rastline že »žanjejo« dvakrat, prvič od konca junija do konca julija, drugič pa od konca septembra do konca oktobra. Sredi sezone porezane rastline se namreč obrastejo in ponovno cvetijo. Rastline poleti porežejo v najhladnejšem delu dneva. Podobno velja ravnati tudi v domačem nasadu.

Izkopavanje korenin

Če ameriški slamnik pridelujemo za korenine, jih izkopljemo v drugem letu, seveda pa moramo poskrbeti za obnovo nasada z novimi sadikami. Lahko pa odvzamemo le del izkopanih korenin in preostanek posadimo nazaj, da bo rastlina spomladi spet odgnala.

Julijska žetev ameriškega slamnika. Foto: Mavric Pivk Foto:

Izdelava zdravilnih pripravkov

Sušenje nadzemnih delov za čaj: Porezane dele rastlin sušimo v temnem ali senčnem prostoru, ki mora biti zračen in topel. V šopke povezane rastline lahko obesimo ali pa žetev razprostremo na mreže, dvignjene od tal. Nekaj dni jih je treba vsakih nekaj ur obračati. Za sušenje so primerne tudi električne sušilnice za sadje, v katerih nadzemne dele sušimo pri 30 do 35 ˚C. Suhe shranjujemo v papirnatih vrečkah.

Sušenje korenin: Oprane in osušene korenine sušimo podobno kot nadzemne dele, vendar dalj časa, še najbolje jih je sušiti v električni sušilnici pri 60 ˚C.

Alkoholna tinktura: Pripravimo jo iz narezanih svežih ali iz zdrobljenih posušenih nadzemnih delov in jih prelijemo z alkoholom (1 del zelišč, 5 delov od 40- do 70-odstotnega alkohola). Lahko pa iz svežih cvetočih rastlin iztisnemo sok in mu dodamo alkohol. Za otroke alkoholna tinktura ni primerna.

Previdnost pri uživanju pripravkov iz ehinaceje

Po opozorilih farmacevtov izdelkov iz ameriškega slamnika ne smejo uživati otroci, mlajši od štirih let. Otrokom do 12. leta uporabo odsvetujejo, pozneje je dovoljena v priporočenih odmerkih.
Neželeni učinki so redki. Obstaja možnost alergijske reakcije, ki se kaže kot srbečica, oteklina, kožni izpuščaj ali težko dihanje, včasih tudi slabost in bruhanje. Uporabo odsvetujejo tudi pri močnih avtoimunskih boleznih, ob presaditvi organov, aidsu, multipli sklerozi in nekaterih oblikah raka.
Sicer pa velja poudariti, da pri domačih pripravkih zdravilnih rastlin ni mogoče zagotoviti enakomerne količine koristnih učinkovin kot pri farmacevtskih izdelkih, kjer je standardizirana, zato velja pri uživanju previdnost. O njem se je dobro posvetovati s farmacevtom v domači lekarni.