5 največjih napak pri živih mejah

Lastniki striženih živih mej iz listavcev in iglavcev se jih najpogosteje zavedo, ko si morajo vzeti čas za njihovo striženje, odstranjevanje odreza, deformacije, ki jih povzroči snežna odeja, v zadnjih letih pa so priča tudi propadanju nekaterih vrst, predvsem priljubljenih pacipres, klekov in pušpana, zaradi agresivnih bolezni in škodljivcev, zaradi česar se je tem vrstam priporočljivo izogniti. Za njihovo vitalnost pa je tako kot pri mnogih drugih rastlinah treba imeti nekaj znanja in se izogniti napakam. Preberite, katerim.

Živo mejo pozabimo gnojiti, zaliti in pleti

Ko lastniki vrtov sadijo živo mejo, jo ponavadi še pognojijo, v naslednjih letih pa na to radi pozabijo. Tako kot vse okrasne rastline pa jih moramo vsako pomlad dognojiti, da bodo v dobri kondiciji in bodo prenesle ukrepe, kot so striženje, redčenje in pomlajevanje. Tudi proti škodljivcem in boleznim bodo odpornejše.

Posebej prva leta po sajenju je pomembno redno namakanje, saj korenine še niso globoke; v suši je priporočljivo tudi pozneje. Posebej mladih živih mej ne pozabite pleti in iz vrste puliti morebitne samosevne grmovnice ali drevesa, ki bodo, predvsem zaradi drugačnega ritma rasti kazile njihovo podobo.

Mladih rastlin ne obrežemo dovolj korenito

Da bi se živa meja zgostila in naredila poganjke že v spodnjem delu, jo je treba po sajenju in potem prva tri leta močno obrezati. Nekateri posadijo za striženo živo mejo npr. lovorikovec, ki relativno hitro raste, a pustijo mlade poganjke visoko odgnati in jih šele potem začnejo prirezovati. Takšna živa meja ne bo nikoli gosta, na dnu bo plešasta, skoznjo se bo videlo in redko rast bo razklenila prva debelejša snežna odeja.

Sadike listnatih grmovnic moramo ob sajenju tako pri vrhu kot vejice ob straneh porezati za tretjino, potem pa jih pristriči še nekajkrat v sezoni. Naslednje leto režemo po koncu zime, tik pred začetkom rasti. Porežemo polovico lanskega prirasta. Živi meji z rednim striženjem ne dopustimo, da zraste več kot 15 centimetrov na leto.

Živo mejo le strižemo, pozabimo pa na ročno obrezovanje

Obrezovanje živih mej v poznejših letih ne pomeni le striženja z ročnimi škarjami ali motornimi obrezovalniki, temveč moramo od časa do časa prijeti v roke tudi škarje za veje. Striženje na zunanjem obodu namreč povzroči, da se poganjki tu zgostijo in odženejo, v notranjosti, kjer ni svetlobe, pa se rast razredči. Da bi se temu izognili, tu in tam v vrsti izrežemo kak poganjek skoraj do tal. To bo spodbudilo novo rast na tem mestu. Izrežemo tudi suhe ali deformirane veje.

Živa meja ne sme biti zgoraj širša

Živa meja, ki je zgoraj širša kot pri tleh, se bo začela pri dnu redčiti, ker na to mesto pade manj svetlobe. Nizke žive meje, kot so iz pušpana ali kosteničevja, imajo lahko ravne stranice, višje pa obliko trapeza: pri vrhu naj bodo na vsak meter višine za 10 cm ožja kot pri dnu. Na vrhu prirežemo ravno ali zaobljeno. Pozimi jo bo sneg tako manj poškodoval.

Preveč radikalno pomlajevanje

Pomlajevanje je močno obrezovanje vse do debelih olesenelih delov, s katerim bistveno zmanjšamo velikost grma ali pa ponovno zgostimo ogolelo notranjost. Pomlajevanja ne prenesejo vse grmovnice in iglavci, ki jih uporabljamo za striženo živo mejo. Pomladimo lahko živo mejo iz gabra, ligustra, lovorikovca in tise, ne moremo pa pomladiti žive meje iz smaragdne tuje (kleka), paciprese in smreke.

Pomlajujemo v treh zaporednih letih: spomladi jih v živo obrežemo na eni strani, naslednjo pomlad na drugi, tretje leto pa na vrhu. Pomlajevanje na vseh treh straneh v istem letu bi namreč za rastline pomenilo prevelik šok, ki ga ne bi prenesla. Dobro je, da jih pred pomlajevanjem pognojimo, da se bodo lepše obrasle.

Pogostost obrezovanja po vrstah

- Najpogosteje v sezoni obrezujemo živo mejo iz ligustra oz. kaline, in sicer dvakrat ali trikrat v sezoni.
- Pušpan obrezujemo dvakrat do trikrat v rastni sezoni.
- Paciprese obrezujemo dvakrat: spomladi in zgodaj jeseni.
- Kleke prav tako obrezujemo dvakrat: zgodaj poleti in zgodaj jeseni.
- Tiso obrežemo dvakrat: zgodaj poleti in zgodaj jeseni.
- Bodike (ileks): obrežemo jih enkrat, pozno poleti.
- Bukev režemo enkrat, pozno poleti.
- Gaber režemo enkrat, sredi ali na koncu poletja.