Sajenje pušpanov pomeni tveganje

Sajenje simpatičnih zimzelenih grmičkov – nekatere sorte zrastejo tudi v prava drevesa – ima v slovenskih podeželskih in urbanih vrtovih dolgo tradicijo, in če so strokovnjaki pred manj kot poldrugim desetletjem tudi v Deluindom pisali, da zdravje v naših krajih pušpanu dobro služi, čeprav ni čisto brez bolezni in škodljivcev, je danes precej drugače.

Z globalnim trgom je premeščanja rastlin vse več in s tem tudi nevarnosti vnosa novih bolezni in škodljivcev k nam. Takšna usoda je doletela tudi pušpan, ki ga najbolj ogrožata glivična bolezen pušpanov ožig in napad pušpanovih vešč, zato je v mnogih vrtovih propadel in so ga zamenjali z drugimi drobnolistnimi zimzelenimi grmi, ki dobro prenašajo obrezovanje in pomlajevanje. Od zimzelenih rastlin, priljubljenih v slovenskih okrasnih vrtovih, je podobno težko obvladovati škodljivce in bolezni, ki uničujejo paciprese in ameriške kleke.

Foto: Floki/Shutterstock Foto: Floki/Shutterstock

Dobro skrita armada zeleno-črnih gosenic

Napada pušpanovih vešč (Cydalima perspectalis), ki jih v Sloveniji poznamo šele deset let, morda sprva sploh ne bomo opazili, ker ne bomo pozorni na bele metulje s temnim robom na dnu kril, ki bodo v grmičke odlagali jajčeca. Tudi armada gosenic, ki se razvijejo iz njih, se najprej zadržuje v notranjosti grma, kjer pridno obžira poganjke, mi pa nekega dne po naključju opazimo, da so obžrti do lesa, ki je poln ostankov od levitve gosenic in zapredke podobne pajčevini.

Liste in mlade poganjke obžrejo zeleno-črne progaste gosenice s posamičnimi črnimi pikami in črno glavo, velike do 4 cm, ki delajo zapredke in zimo preživijo na grmu, spomladi se zabubijo in izlegli metulji v skupine odlagajo rumenkasta sploščena jajčeca. Prve gosenice največkrat opazimo v začetku aprila. Potem pa se hitro zvrstijo štiri generacije letno, manjše grmičke lahko uničijo že sredi sezone, in četudi pušpan ponovno odžene, naslednjim generacijam gosenic ni kos in se posuši. Po izkušnjah strokovnjakov ob močnem napadu škropljenje z insekticidi pogosto ne zadostuje, ker vešče ležejo jajčeca na liste v notranjosti grma in je treba uporabiti škropilnice z močnim pritiskom, da zrak s kapljicami dobesedno prestreli grmiček pušpana. Takšno zaščito je zato priporočljivo zaupati profesionalcu.

Bolna rastlina mora takoj z vrta!

Med boleznimi na pušpanu je najbolj nevarna pušpanov ožig (Cylindrocladium buxicola), ki je prišla k nam pred dobrimi desetimi leti z okuženimi sadikami. Gliva se širi z vodo in vetrom, zaradi lepljivosti jo prenašajo žuželke, ptice in ljudje z orodjem za obrezovanje. Nobena vrsta in sorta pušpana ni imuna na napad te glive, malce redkeje napada sorte z drobnimi listki.

Foto mykhailo pavlenko/Shutterstock Foto: mykhailo pavlenko/Shutterstock

Bolezen lahko prinesemo v vrt z okuženimi sadikami, ki so videti ob nakupu povsem zdrave, ko pa kemična zaščita popusti, se pojavijo znaki okužbe: rjavenje, odpadanje listov in sušenje poganjkov. Ena bolna rastlina lahko v nekaj tednih lahko okuži ves nasad, posebej živo mejo. Nemudoma jo moramo odstraniti v celoti, na isto mesto pa nikar ne sadimo novega pušpana, saj je zemlja kužna še več let. Širjenje pospešujeta vlažno vreme in zalivanje s pršenjem. Tudi pri škropljenju s fungicidi se lahko bolezen na rastlini samo pritaji. Ko kupujemo zaščitno sredstvo, moramo v rastlinski lekarni nujno pokazati oboleli poganjek pušpana ali dobro fotografijo.