Ko je živa meja iz iglavcev enkrat suha, rastlin ni več mogoče pozdraviti in doseči, da bi ponovno ozelenele. Bolezen in škodljivca je mogoče obvladati le zelo na začetku, a ju morajo strokovnjaki prepoznati in rastline pravilno škropiti. Sredstva, s katerimi se tretirajo, pri glivični bolezni sistemični fungicid, pri škodljivcu pa sistemični insekticid, namreč niso nedolžna, za nakup in uporabo je treba imeti opravljeno usposabljanje o FFS, uspeh pa ni zagotovljen.

Zakaj smo v uvodu »ciprese« zapisali v narekovajih? Ker ljudski glas tako zmotno imenuje najpogostejši vrsti iglavcev, ki se pri nas sadita za žive meje, ameriški klek (Thuja occidentalis) in paciprese (Chamaecyparis). 

PREBERITE ŠE: VRTNA SVETOVALNICA: CIPRESE IN VRTNICE

Uničujoča fitoftorna sušica

Od bolezni kleke in paciprese najpogosteje napade fitoftorna sušica lawsonove paciprese (Phytophthora lateralis). V Evropo in k nam je prišla skupaj z globalno trgovino z rastlinami. Ko se enkrat razširi v naravnem okolju, je skorajda ni mogoče izkoreniniti. Več možnosti je v drevesnicah, kjer so na razpolago fungicidi, žal pa nekateri le zabrišejo simptome in ne odpravijo vzroka bolezni.

Bolezen lahko uniči celotne nasade pacipres in klekov. Bolezenska znamenja so najbolj izrazita na koreninskem vratu in spodnjem delu debla: pod skorjo so vidne rdečerjave nekroze, ki so ostro ločene od zdravega tkiva. Krošnja okuženih dreves postane sivo zelena, pozneje pa rdečerjava. Napredovanje bolezni je hitro in drevesa se posušijo že prvo leto po okužbi.

Ličinke hroščka, ki dolbejo poganjke

Možen je tudi napad tujerodnega škodljivca, južnega brinovega krasnika (Ovalisia festiva), ki se je v zadnjih letih razširil čez vso Slovenijo. Ta hrošček kovinsko zeleno modre barve, s temnimi pikami, dolg približno 8 mm, izleže ličinke, ki se zavrtajo v poganjke in jih znotraj izdolbejo. Napadajo predvsem starejše ciprese, ki so manj odporne proti boleznim in škodljivcem. Če je napadena ena cipresa, je velika verjetnost, da bo hrošč okužil še preostale v živi meji. Pomembno je, da luknjice na deblu ali poganjkih opazimo čim prej, saj lahko tako preprečimo širjenje na druge ciprese.

Strokovnjaki opozarjajo na pomen oskrbe pacipres in klekov, predvsem redno dognojevanje, saj se rastline tako laže ubranijo škodljivca in regenerirajo.

Pomanjkanje magnezija

Obstajajo tudi drugi razlogi za sušenje živih mej iz klekov in pacipres, ki pa so redkejši, nanje je mogoče vplivati. To so pomanjkanje magnezija (dodajamo magnezijevo gnojilo) in soljenje javnih površin pozimi.

Glede na pogostost težav s kleki in pacipresami v živih mejah je smiselno razmisliti o vrsti rastlin, ki manj obolevajo. Od iglavcev je primerna denimo tisa, ki se zelo lepo obrašča, tudi ko režemo starejše poganjke, vendar raste precej počasi,