Ta trajnica z zimzelenimi listi, ki jo pri nas videvamo v bolj formalnih zasaditvah in v starinskih vrtovih, je prej gorsko dekle kot krhka gospa, saj prihaja iz srca Azije, iz Altajskega, Sajanskega gorovja in obronkov Sibirije.

Ena najtrpežnejših trajnic

V naš konec sveta so jo prinesli že pred stoletji in obdržala se je kot ena najtrpežnejših trajnic, s katerimi ni veliko dela. Ko se na vrtu enkrat vraste, ne potrebuje več zalivanja, tudi hud mraz je ne umori, njeni usnjati listi si opomorejo, tudi če jih je pritiskal sneg. Lahko jih posadimo na sonce, v senco ali polsenco, prenašajo tudi občasno sušo, obnesejo se na brežinah, v skalnjaku ali kar tako, namesto trate, saj rastline z gručasto rastjo in velikimi listi po nekaj letih lepo prerastejo površino. Samo nečesa ne mara: težke zemlje, v kateri bi zastajala voda, kar ni čudno, saj v domovini raste v vlažnih gozdovih ter na suhih in izpostavljenih pobočjih gora. 

Liste lahko po cvetenju porežemo

Bergenija na bolj sončnih rastiščih tvori goste gruče velikih bleščečih listov, med katerimi se marca ali še prej dvignejo cvetna stebla. Cveti v različnih odtenkih rožnate, bele in rdečkaste barve. Zeleni listi jeseni pordečijo, tam, kjer so tudi pozimi izpostavljeni soncu, pa se začno sušiti. Če jih potem, ko rastline odcvetijo, porežemo, pa se zelo hitro obrastejo, rastline pa postanejo celo bolj kompaktne.

Bergenija potrebuje normalna vrtna tla, prija ji, če ji vsako pomlad dodamo nekaj domačega komposta, uporabljamo pa jih lahko za vrtne grede, pokrivanje površine in nadomeščanje trate, za skalnjake, korita in posode ter grobove. Ko se čebele na pomlad odpravljajo na prve paše, so bergenije ene prvih medovitih rastlin. Če želimo gručasto rastoče bergenije razsaditi, to naredimo spomladi po cvetenju. Izkopljemo jih, skrajšamo rizome in jih ponovno posadimo.