»Slovenci so veliki ljubitelji vrtov, zato dobro poznajo tudi Viatorijevega,« pravi Stefano Morsolin, ki o čudoviti cvetoči kreaciji, iz tedna v teden drugačni, ve tako rekoč vse.

Obiskovalca, ki ga pot od marca do oktobra zanese v Gorico onstran meje, sprejmejo barve in opojne vonjave na stotine rododendronov in azalej, bogate zbirke lilij, hortenzij, medvejk, brogovit, dišečih oljkovcev, potonik, plezajočih vrtnic, koščičastoplodnih rožnic, okrasnih jablan in cvetočih magnolij. Bogastvo in pestrost cvetja ter cvetočih dreves in drevesnih ovijalk v Botaničnem vrtu Viatori, ki ga je mogoče občudovati kar na 25.000 kvadratnih met­rih površine, je pravi raj za ljubitelje narave in lepega. Vrt, brez najmanjšega dvoma pravi hortikulturni biser, je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja na hribu na obronkih Gorice zasadil Luciano Viatori. Tisti, ki so ga poznali, se spominjajo, da je svojo kreacijo, v urejanje katere je vložil veliko truda in ljubezni, odpiral javnosti v spomladanskih mesecih. Ob koncih tedna se je tu menda trlo ljubiteljev cvetja, ki so prihajali od vsepovsod, tudi iz Slovenije. Viatori je namreč imel slovenske korenine – njegovi predniki po očetovi strani so bili iz Čepovana, po mamini pa iz Gorice –, zato je obiskovalce nagovarjal tudi v slovenščini. Ko je leta 2014 umrl, je vrt zapustil Fundaciji Goriške hranilnice, ki se je obvezala, da ga bo ohranjala in ga za javnost odpirala v času cvetenja.

Ko ne mine dan brez barv cvetov

Če bi morali izluščiti največjo posebnost Viatorijevega vrta, bi bila to zagotovo njegova spreminjajoča se podoba. »Lahko bi rekli, da je prav vsak konec tedna drugačen. Konec marca zacveti okrog štiristo dreves magnolij, trenutno je vrhunec cvetenja azalej, sledili bodo rododendroni, lilije, majsko cvetje, vrtnice, lokvanji …« pravi kmetijski strokovnjak Stefano Morsolin, ki samega sebe največkrat predstavi kot vrtnarja. Ker je Luciana Viatorija dobro poznal – ne nazadnje ju je povezovalo kar 30-letno prijateljstvo –, ga je snovalec vrta dobro poučil o vseh njegovih lastnostih in posebnostih, zato so vodeni ogledi pod Morsolinovim vodstvom poglavje zase in prava poslastica za ljubitelje hortikulture. »Luciano Viatori je svoj vrt zasnoval tako, da v sezoni, ko vrata odpre obiskovalcem, ne najdemo niti enega samega dneva brez barvitih cvetov. Viatori je bil namreč izreden ljubitelj barv in si je želel urediti vrt, ki bi bil vedno odet v cvetje. Zato tu ni posadil zgolj cvetočih dreves in grmovnic, temveč tudi drugo cvetje. Zasajati ga je začel že pred več kot štirimi desetletji, leta 1975, saj so bile to njegove mladostne sanje. Bil je velik ljubitelj rastlin, prebiral in imel je veliko knjig o botaniki, iz katerih je črpal znanje in ga preizkušal v praksi,« pove Stefano Morsolin.

!!galerija!!

Angleški vrt s sredozemskim pridihom

Po njegovih besedah so Viatorija še posebno fascinirali angleški vrtovi, zato je tudi svojega želel zasnovati na podoben način, seveda s sredozemskim pridihom, upoštevajoč razgibanost terena, zahteve različnih rastlin in podnebje tega območja. »Vrt je zato načrtovan po zgledu tipičnih angleških vrtov z velikim travnikom pred hišo in večjimi sklopi cvetočega grmičevja na obrobju. Je pa Viatori sledil tudi svoji viziji cvetočega vrta, zato na njem ni posadil ničesar zimzelenega in niti enega samega iglavca. Vsa drevesa, ki jih vidite, namreč tudi cvetijo. Na parceli so nekoč rasli veliki hrasti in javor, a jih lastnik ni podrl, temveč je ob njih zasadil različne cvetoče ovijalke. Tako lahko rečemo, da so tudi ta drevesa vsaj za teden dni odeta v barve cvetov,« pojasnjuje sogovornik. Sicer pa je vrt, kakor je pogosto govoril Viatori, potreboval polnih štirideset let, da je »dozorel«. »Imeli smo velikansko srečo, saj sta zadnja vrtnarja, ki sta Lucianu Viatoriju pomagala, ostala in njegovo delo nadaljujeta še danes. Fundacija Goriške hranilnice pa je mene kot njegovega dolgoletnega prijatelja prosila, ali lahko s svojim znanjem pomagam pri ohranjanju in vzdrževanju vrta, kakor si ga je zamislil njegov avtor. Kolikor je to seveda mogoče, saj je vrt živ organizem in se spreminja,« na vprašanje, kako skrbijo in vzdržujejo botanični biser na obrobju Gorice po Viatorijevi smrti, odgovarja Morsolin. In dodaja: »Vrt pa je že zasnovan tako, da pretiranega vzdrževanja ni in da se nekako vzdržuje sam.«

Verjetno najlepši vrt v Furlaniji - Julijski krajini

Ko beseda nanese na to, kaj mu je v tej pisani zakladnici cvetov in vonjav najbolj všeč, Stefano Morsolin prizna, da mu je na takšno vprašanje pretežko odgovoriti. »Vsaka ped vrta ima namreč svojo zgodbo in spomine, ki me vežejo na prijateljstvo z Lucianom Via­torijem. Devetdeset odstotkov vsega, kar vem o botaniki, me je naučil prav on. Tako tu ni niti ene stvari, četudi narobe narejene, ki bi jo zamenjal. Kar seveda ni prav, saj je treba napake popraviti, a srce mi tega preprosto ne dovoli. So pa na vrtu tudi težave, ki jih bo treba seveda rešiti; ena od njih je jezerce, ki ga nameravamo obnoviti in vzpostaviti sodoben, do narave prijazen in bolj učinkovit sistem. Delati bomo najbrž začeli že to poletje,« pravi sogovornik. V Fundaciji Goriške hranilnice si prav tako prizadevajo, da bi v prihodnosti vrt obiskovalcem odprl vrata tudi poleti in jeseni. »Ko se je Luciano Viatori pred dvajsetimi leti odločil, da ga bo ob vikendih in praznikih odprl za javnost, so ga najprej obiskovali predvsem njegovi prijatelji. Že kmalu pa se je beseda o čudovitem vrtu razširila po okolici in obiskovalcev je bilo iz leta v leto več. A škoda bi bilo, da si ga ljubitelji narave in hortikulture ne bi ogledali tudi v drugih letnih časih oziroma poleti in jeseni,« je prepričan Stefano Morsolin.

Letos si je Botanični vrt Viatori mogoče ogledati od konca marca do 2. junija ob sobotah, nedeljah in praznikih med 15. in 19. uro. Takrat pripravljajo vodene oglede ob 17. uri, druge dni pa so mogoči ob predhodni prijavi. Vstop je brezplačen.

Na vprašanje, ali je Viatorijev botanični vrt najlepši v Gorici, pa odgovarja: »Najverjet­neje je najlepši v Furlaniji - Julijski krajini. Čeprav bi ga lahko poimenovali kot zbirateljski vrt, s čimer tvegamo oznako, da gre za nekakšen sejem različnih barv, skratka, za barvni kič, pa je znal Luciano Viatori barve in teksture lepo uskladiti. Lahko bi rekli, da je bil neke vrste projektant in umetnik z vizijo, kako se bodo barve in teksture dopolnjevale med seboj. Lahko pa mu rečemo tudi arhitekt ustvarjanja prostora in lepih ambientov, ki s svojimi barvami privlačijo številne obiskovalce.«