Če trajnice pametno posadimo, imamo z njimi malo dela

Je pojem trajnic splošno poznan?

Veliko Slovencev zmotno misli, da so vse trajne rastline trajnice. A niso. Trajnice so le neolesenele zelnate rastline, ki prezimijo na prostem in živijo najmanj tri leta, lahko pa tudi desetletja. Mi smo jih degradirali z modernimi pristopi k vzgoji, modernimi načini trženja, z modernimi načini oskrbe, vključno s šoto. Tako so iz njih nastale enoletnice. V knjigi poskušam razložiti, kako imamo lahko trajnice leta in leta na istem mestu.

Jožica Golob Klančič. FOTO: Luka Carlevaris Foto:

Zakaj se vrtnarjenja danes lotevajo ljudje, ki skoraj ne poznajo zemlje ter rastlin in njihovih potreb?

Pripadam še tisti generaciji, ki je odraščala na kmetih in je imela priložnost spoznati, kaj je zemlja in kako se v zemlji rastline prideluje. Za naslednje generacije, ki so bile rojene v mestih, je zemlja izgubila veljavo, ni bila več ena od stvari, ki so bile ljudem največ vredne. V tem času smo Slovenci – pa ne samo Slovenci – izgubili stik z naravo, z zemljo in rastlinami, pa tudi starodavno znanje, ki je bilo z njimi povezano. Rastline tako prepoznavamo le še kot lončnice in nekaj, kar kupujemo v vrtnih centrih. Namenjene so kupcu, ki morda o rastlinah čisto nič ne ve, a jih kupuje z očmi. Torej kupi tisto, kar mu je v nekem trenutku lepo. Ne sprašuje pa se o tem, kaj rastlina potrebuje, kaj lahko od nje pričakuje in koliko časa bo lepa.

Se dogaja, da vas v vrtnariji sprašujejo, katero zemljo naj kupijo za neko trajnico?

Če me kdo vpraša, katero zemljo naj kupi, mu odgovorim, da mu za vrt ni treba kupovati zemlje, temveč naj zemljo raje obdela, oplemeniti – in sicer z organskimi gnojili, ki prinašajo življenje v tla, ne s kemijo – ter da jo mora po potrebi tudi opleti. Zemljo je namreč mogoče izboljšati: iz najslabše lahko naredimo najboljšo vrtno zemljo. Tega znanja danes žal marsikomu zelo primanjkuje. Že ko načrtujemo vrt, moramo vedeti, kakšno zemljo oziroma kakšno rastišče imamo na razpolago. Nadvse pomembna je tudi priprava tal: dobro moramo razmisliti, kaj moramo z zemljo, ki jo pripeljemo za vrt, še storiti, da bo postala res dobra. Nasploh ji namenjamo premalo pozornosti, čeprav je prvo, kar moramo poznati, ko sadimo rastline, ki naj bi bile trajno lepe.

Velikokrat damo rastline v zemljo, ki ni zemlja, ampak šotnica. To so substrati, ki so industrijsko pripravljeni in največkrat trajajo le eno leto. Na vrtu pa je iz generacije v generacijo zemlja ista. Le obdelati in po potrebi izboljšati jo moramo. Gnojila iz Južne Amerike in substrati od drugod torej niso potrebni. Prav tako ne vulkanski peski, ki so zdaj strašno moderni. Premalo se zavedamo, da proizvodnja in transport tovrstnih gnojil, substratov in peska nista nič ekološka. O tem že vse življenje govorim, pišem in predavam. Ljudem poskušam dopovedati, da je navadna zemlja izvor vsega. Zraven potrebujemo le še trpežne rastline. Trajnice za pametne lenuhe, ki jih imam v mislih v knjigi, zahtevajo malo dela. Takšni ljubitelji vrta tudi vedo, kaj morajo narediti, in to naredijo ob pravem času. Da imajo tako čim manj dela in da v vrtnarjenju uživajo.

V knjigi nas vodite prek štirih faz, ki so ključne za lep vrt.

Prva faza je načrtovanje, saj brez dobrega načrta ne more biti rezultata. Če govorimo o trajnicah, moramo najprej razčistiti, kaj od njih pričakujemo in kaj jim lahko ponudimo. Da bi naredili dober načrt, moramo najprej dobro poznati zemljo in rastline. Sledi izvedba, torej, kako bomo neko zasaditev uredili. Pomembno je, da se najprej posvetimo pripravi zemlje in šele potem nakupimo sadike, saj jih je treba čim hitreje posaditi.

Trajnic ne sadimo le spomladi ali jeseni, ampak jih lahko kadarkoli, da le zemlja ni zmrznjena. Ko so tla pripravljena, si za sajenje vzamemo čas. Na izvedbo se je treba temeljito pripraviti in uskladiti vse druge dejavnike. Tretja faza je vzdrževanje: trajnic ne moremo posaditi in nato nanje pozabiti. Od primera do primera je treba ugotoviti, katera je bolj zahtevna in katera manj, katera potrebuje veliko in katera malo vlage, kako jo bomo vzdrževali v globokih in kako v plitkih tleh.

Od načrtovanja naprej se moramo prilagajati zemlji in rastnim razmeram. Če smo pravilno zasadili, bo vzdrževanja malo. In seveda moramo delati – brez dela nič ne uspe. Četrta faza je obnova. Ta nastopi, ko gredica potrebuje obnovo, ker je dotrajana. To se zgodi zaradi različnih vzrokov: na primer, če smo dovolili, da se preveč razrastejo trajni pleveli. Sicer pa imajo trajnice dolgo življenjsko dobo, ki znaša najmanj tri leta, mnogo pa jih živi v nedogled. Za obnovo gredic nastopi čas šele čez nekaj let, ne takoj.

Torej lahko prav vsak naredi lep vrt, če upošteva vaša priporočila? Tudi začetnik?

Da, prav vsak. Če je pameten lenuh. Če je le lenuh, naj se dela niti ne loti.

Nekaterim opravilom se ne moremo izogniti, kajne? Pletju, na primer.

Zagovarjam sprotno pletje, saj vrt le tako ne potrebuje veliko dela. Živim v Novi Gorici, v stanovanjskem bloku, pred katerim je gredica z nekaj kvadratnimi metri. V enem letu ne porabim več kot dve uri, da jo vzdržujem. Toliko časa si lahko vzame vsak Slovenec. Ne smemo pa pustiti, da se plevel razraste, razseje in spet vzklije. Potem je treba resnično veliko pleti. Če sproti populite vsak plevel, dela ne bo veliko. Zadostuje, da si na teden vzamete deset minut, vrt pregledate in mogoče populite tistih nekaj plevelov, ki so zrasli. Mnogi tudi mislijo, da se bodo plet­ju izognili, če na gredice nasujejo lubje ali lesne sekance. Seveda se motijo.

V knjigi predstavite različne skupine trajnic, tudi strupene. Kaj je dobro vedeti o njih?

V knjigi najdemo različne skupine trajnic: avtohtone, medovite, strupene, zdravilne, užitne, trajnice za zelene strehe, vodne in močvirske trajnice, trajnice za senco in trajnice za šopke. Prav pri strupenih se pokaže, kako smo se ljudje odtujili od narave. Bojimo se jih kot hudič križa. A če bi otroke od malega naučili, da dajo v usta samo tisto, za kar vedo, da je užitno, nobena strupena trajnica ne bi bila nevarna. Sama sem kot otrok več čas hodila po strupenih trajnicah in bila obkrožena z njimi, pa mi nikoli nič ni bilo. Zakaj se danes zastrupljamo s čemažem? Ker ne poznamo razlike med čemažem, šmarnico, jesenskim podleskom in podobnimi strupenimi trajnicami. Manjka nam znanja. Zato se zastrupljamo. Nobene potrebe pa ni, da bi se strupenim trajnicam, med katere spadajo tudi nadvse priljubljeni oleandri, telohi in bršljani, odrekli.

Posebno pozornost ste namenili svojim izbrankam – trajnicam, ki so vam najbolj pri srcu ali so posebno mesto dobile zaradi splošne priljubljenosti. Povejte še kaj o njih.

Te izbranke so sivke, telohi, hoste, kresnice, potonike, jesenske astre, ameriški slamniki in divji šparglji. Vsi Slovenci poznamo telohe, ki rastejo v gozdu, tu pa so še črni telohi, telohi z zelenim in rjavim cvetjem ter nove vrste telohov, ki so lahko zelo barviti. Telohe veliko uporabljajo tisti napredni načrtovalci, ljubitelji ali zbiratelji, ki imajo radi nevsakdanje rastline. Hoste so ena od velikih skupin trajnic, ki jim godi senca, po­trebujejo najmanj nege in so hkrati najbolj trdožive. Kresnice ali astilbe spadajo med zelo priljubljene trajnice, a je žal premalo znano, da jim zlasti v bolj vročem podneb­ju zelo ustrezajo senčna in dovolj vlažna rastišča. Potonike so stare rastline, ki so jih imele že naše babice in prababice; jaz se jim kot starim vrtnim rastlinam in botaničnim vrstam posvečam zato, ker rastejo tudi v naravi. Pišem pa tudi o ameriških slamnikih, divjih špargljih, ki ji lahko posadimo tudi na vrt, jesenskih astrah in sivkah.

Kako izbrati dobro sadiko trajnice, da bo na vrtu dolgo uspevala?

Trajnice niso zanimive le za sodobnega vrtičkarja, še veliko bolj so zanimive za multinacionalke, katerih glavni cilj je ustvarjati dobiček. V Sloveniji tako vzgojimo le še pet odstotkov okrasnih rastlin, preostalo prihaja od drugod. Ker ljudje največkrat kupujejo tisto, kar je lepo na pogled in hkrati poceni, imajo multinacionalke veliko prostora. Pri ameriških slamnikih, denimo, vsako leto na trg prihaja na stotine novih sort, ki pa so premalo preizkušene, da bi o njih vedeli vsaj, ali so dovolj trpežne, da bomo od njih na vrtu kaj imeli. Nekateri lepi ameriški slamniki so tako zahtevni za vzgojo, da jih navaden vrtičkar ni sposoben obdržati pri življenju. Pa vendar jih znova in znova kupujemo.

Kakor ste dejali na predstavitvi knjige v Novi Gorici, želite z njo ljudi spodbuditi k do narave prijaznemu vrtnarjenju. Kaj pojmujete kot tovrstno vrtnarjenje?

Do narave prijazno vrtnarjenje zame najprej pomeni, da na vrtu delamo z zemljo in ne šoto. Šota je od nekod pripeljan material, ki dela škodo našemu planetu. Če torej vrtnarimo z navadno zemljo, manj uničujemo zemeljsko oblo. Drugič, da gojimo samo tiste rastline, ki jih ni treba s kemičnimi pripravki škropiti proti boleznim in škodljivcem. In tretjič, da gojimo tiste rastline, ki ne po­trebujejo ogrevanja. Zakaj bi morale trajnice, ki sicer cvetijo maja in junija, cveteti že marca in aprila? In zakaj bi morali trajnice kupovati vsako leto znova ali celo večkrat na leto? Imamo veliko takšnih, ki krasno uspevajo leta in leta. Do narave prijazno vrt­narjenje pomeni, da vrtnarimo tako, da si ne žagamo veje, na kateri sedimo.

Pa se vam zdi, da smo v Sloveniji že naredili korak naprej v tej smeri?

Ko sem se začela ukvarjati s trajnicami, večina Slovencev ni vedela, kaj trajnice so, in skoraj nihče se ni vprašal, kam katero posaditi, da bo uspevala. Danes je bistveno drugače. Veliko ljudi jih pozna, veliko je zbirateljev, nastalo je veliko lepih vrtov s trajnicami. To dejstvo malce pripisujem tudi svojemu trudu in pisanju na tem področju leta in leta. Tisti, ki znanje o trajnicah že imajo, prihajajo k nam s seznamom rastlin, ki so jim všeč, in prosijo za mnenje, ali so prav izbrali. To mi daje upanje, saj zelo veliko Slovencev že razmišlja, da bi rastlino posadili in jo nato samo še negovali. In veliko jih že razume, da mora trajnica trajati. Rastlina, ki jo vržete stran po enem mesecu ali enem letu, pač ni trajnica.